Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapisi iz močvirja o prvem dokumentiranem izvozu princese iz Slovenije - Melanije Knavs, poročene Trump.
Danes pa lekcija iz nenačelnosti. In prihodnosti. Problem prihodnosti je v tem, da je ne prepoznamo v sedanjosti. Poglejmo si očiten primer, kot so volitve ameriškega predsednika. Medtem, ko se večina medijev še brezupno vrti okoli ameriškega super torka, na Valu 202 z močjo analitične misli že napovedujemo, da bo vsaj republikansko nominacijo, zelo verjetno pa tudi novembrske volitve dobil Donald Trump. In z njim bi bila na položaj prve dame ZDA namontirana slovenska Melanija Knavs, poročena Trump. Nekateri iz te prerokbe že kujejo dobiček, mi pa se posvetimo bolj zgodovinskim in sociološkim razsežnostim zgodbe.
Zanimivo je, da gre za prvi dokumentirani izvoz prave princese iz Slovenije! Čeprav smo bili stoletja del Habsburške monarhije, ki je bila specializirana za izvoz princes, smo morali čakati na novo tisočletje. Kot da ne bi dobro opazovali Avstrijcev pri delu in razplodu, smo bili Slovenci vse do Melanije tozadevno izjemno neuspešni …
Ob tem je jasno, kako slovenska ženska lepota in privlačnost nista bili nikoli vprašljivi. Prav zato je neverjetno, kako so lahko Avstrijci delegirali svoje princese na vse evropske dvore, Slovenci pa le delegatke v Zbor občin!
Kakorkoli; zdaj nam je uspelo in na to bodimo ponosni. In se z zavestjo, da mu je doma dobro postlano, posvetimo prihodnjemu ameriškemu predsedniku.
V tej razmeroma zgodnji fazi mu v javnih medijih gladko prilepimo etiketo, da je tepec. Ko imamo javni mediji prijazne dni. Oni bolj analitični ali demokratski ali liberalni mediji mu prilepijo še veliko hujše vzdevke. Prav to globalno, sploh pa ameriško medijsko žaljenje ga bo na koncu tudi izvolilo za predsednika – a to je že druga tema.
Zgodovina ameriških predsednikov je tudi zgodovina voljenih mediokritet ter tu in tam kakšnega tepčka. In površnemu opazovalcu ni jasno, od kod tolikšno razburjenje nad Donaldom, ko pa so komaj pred desetletjem izvolili W. Busha! Kdo od obeh je bolj zmešan, je sicer stvar debate, a dejstvo je, da Donald kot predsednik ne more narediti večje škode, kot jo je že kdaj naredil kateri izmed njegovih predhodnikov. No, sicer lahko spremeni planet v ognjeno kroglo, a ker bi s tem porušil tudi svoje nebotičnike, je za jedrski holokavst pod Donaldom manj možnosti, kot jih je bilo pod Bushem. Ali pod Kennedyjem, recimo.
A današnja tema je svetohlinstvo in poskusimo skupaj najti točko preloma, ko bomo Trumpa čez noč namesto cepca začeli naslavljati z gospod predsednik! Tovrstna medijska praksa je znana že od pobega Napoleona z Elbe. Takrat so ob izkrcanju na kopnem pariški dnevniki kričali: “Pošast je zbežala.” A bolj kot se je Korzičan bližal prestolnici, manj je bil padli diktator in bolj je postajal zmagoviti cesar.
Kje je torej točka preloma, na kateri bomo nehali Trumpa obravnavati kot dvornega norčka in ga začeli naslavljati spoštljivo in primerno udvorljivo?
Lep primer je obisk prej omenjenega W. Busha, ki se mu je leta 2008 priklonila vsa slovenska politična elita, čeprav so vsi vedeli, da bi bil možak obsojen na vsakem kolikor toliko verodostojnem mednarodnem sodišču. Javnost je bila sicer takrat ob obisku že nekoliko bolj zadržana, mediji pa prikupno zmedeni.
In ker je usoda zamerljiva gospa, nam bo situacijo odigrala še enkrat. Zelo verjetno je namreč, da bo Donald obiskal ženino domovino – in kako se bomo takrat obnašali? Klečeplazno, kot v primeru Busha, ali v skladu z zmerljivkami in zbadljivkami, ki mu jih namenjamo danes. V tem primeru bo možakar čakal v vrsti na Brniku in se čudil, kako da do Sevnice ni avtoceste.
A nenačelnost je vgrajena v srce politike in tedanja politična nomenklatura se bo brez sramu prišla posončit na letališče in fazani s sten na Brdu bodo še enkrat obkrožili svet.
Resnično pomembno vprašanje in prednostna naloga, predvsem za slovensko diplomacijo, je aktivacija političnega potenciala, ki leži v Melaniji Knavs. Če je bila do zdaj edina sled o tem v angleščini izdana biografija in nekaj periodičnih člankov, je zdaj čas za resno politično in narodnobuditeljsko ofenzivo. Kot vemo, je tudi zgodovina ameriških prvih dam zelo raznovrstna – vsaj tako, kot je raznovrstna zgodovina ameriških predsednikov. Zgodbe prvih dam se bočijo od preprostih in vdanih gospodinj do pravih vladaric v senci, ali celo socialnih in kulturnih revolucionark.
Kaj od tega bo postala Melanija, še ne vemo; a tudi če bo samo lepa in bo skrbela za prtičke in dnevni odmerek modre tabletke, bo globalno še vedno vplivnejša, kot so globalno vplivni slovenski predsednik, slovenski premier in slovenski šef parlamenta skupaj.
Torej, če se je že izvozila sama, jo vsaj uvozimo nazaj na državne stroške.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zapisi iz močvirja o prvem dokumentiranem izvozu princese iz Slovenije - Melanije Knavs, poročene Trump.
Danes pa lekcija iz nenačelnosti. In prihodnosti. Problem prihodnosti je v tem, da je ne prepoznamo v sedanjosti. Poglejmo si očiten primer, kot so volitve ameriškega predsednika. Medtem, ko se večina medijev še brezupno vrti okoli ameriškega super torka, na Valu 202 z močjo analitične misli že napovedujemo, da bo vsaj republikansko nominacijo, zelo verjetno pa tudi novembrske volitve dobil Donald Trump. In z njim bi bila na položaj prve dame ZDA namontirana slovenska Melanija Knavs, poročena Trump. Nekateri iz te prerokbe že kujejo dobiček, mi pa se posvetimo bolj zgodovinskim in sociološkim razsežnostim zgodbe.
Zanimivo je, da gre za prvi dokumentirani izvoz prave princese iz Slovenije! Čeprav smo bili stoletja del Habsburške monarhije, ki je bila specializirana za izvoz princes, smo morali čakati na novo tisočletje. Kot da ne bi dobro opazovali Avstrijcev pri delu in razplodu, smo bili Slovenci vse do Melanije tozadevno izjemno neuspešni …
Ob tem je jasno, kako slovenska ženska lepota in privlačnost nista bili nikoli vprašljivi. Prav zato je neverjetno, kako so lahko Avstrijci delegirali svoje princese na vse evropske dvore, Slovenci pa le delegatke v Zbor občin!
Kakorkoli; zdaj nam je uspelo in na to bodimo ponosni. In se z zavestjo, da mu je doma dobro postlano, posvetimo prihodnjemu ameriškemu predsedniku.
V tej razmeroma zgodnji fazi mu v javnih medijih gladko prilepimo etiketo, da je tepec. Ko imamo javni mediji prijazne dni. Oni bolj analitični ali demokratski ali liberalni mediji mu prilepijo še veliko hujše vzdevke. Prav to globalno, sploh pa ameriško medijsko žaljenje ga bo na koncu tudi izvolilo za predsednika – a to je že druga tema.
Zgodovina ameriških predsednikov je tudi zgodovina voljenih mediokritet ter tu in tam kakšnega tepčka. In površnemu opazovalcu ni jasno, od kod tolikšno razburjenje nad Donaldom, ko pa so komaj pred desetletjem izvolili W. Busha! Kdo od obeh je bolj zmešan, je sicer stvar debate, a dejstvo je, da Donald kot predsednik ne more narediti večje škode, kot jo je že kdaj naredil kateri izmed njegovih predhodnikov. No, sicer lahko spremeni planet v ognjeno kroglo, a ker bi s tem porušil tudi svoje nebotičnike, je za jedrski holokavst pod Donaldom manj možnosti, kot jih je bilo pod Bushem. Ali pod Kennedyjem, recimo.
A današnja tema je svetohlinstvo in poskusimo skupaj najti točko preloma, ko bomo Trumpa čez noč namesto cepca začeli naslavljati z gospod predsednik! Tovrstna medijska praksa je znana že od pobega Napoleona z Elbe. Takrat so ob izkrcanju na kopnem pariški dnevniki kričali: “Pošast je zbežala.” A bolj kot se je Korzičan bližal prestolnici, manj je bil padli diktator in bolj je postajal zmagoviti cesar.
Kje je torej točka preloma, na kateri bomo nehali Trumpa obravnavati kot dvornega norčka in ga začeli naslavljati spoštljivo in primerno udvorljivo?
Lep primer je obisk prej omenjenega W. Busha, ki se mu je leta 2008 priklonila vsa slovenska politična elita, čeprav so vsi vedeli, da bi bil možak obsojen na vsakem kolikor toliko verodostojnem mednarodnem sodišču. Javnost je bila sicer takrat ob obisku že nekoliko bolj zadržana, mediji pa prikupno zmedeni.
In ker je usoda zamerljiva gospa, nam bo situacijo odigrala še enkrat. Zelo verjetno je namreč, da bo Donald obiskal ženino domovino – in kako se bomo takrat obnašali? Klečeplazno, kot v primeru Busha, ali v skladu z zmerljivkami in zbadljivkami, ki mu jih namenjamo danes. V tem primeru bo možakar čakal v vrsti na Brniku in se čudil, kako da do Sevnice ni avtoceste.
A nenačelnost je vgrajena v srce politike in tedanja politična nomenklatura se bo brez sramu prišla posončit na letališče in fazani s sten na Brdu bodo še enkrat obkrožili svet.
Resnično pomembno vprašanje in prednostna naloga, predvsem za slovensko diplomacijo, je aktivacija političnega potenciala, ki leži v Melaniji Knavs. Če je bila do zdaj edina sled o tem v angleščini izdana biografija in nekaj periodičnih člankov, je zdaj čas za resno politično in narodnobuditeljsko ofenzivo. Kot vemo, je tudi zgodovina ameriških prvih dam zelo raznovrstna – vsaj tako, kot je raznovrstna zgodovina ameriških predsednikov. Zgodbe prvih dam se bočijo od preprostih in vdanih gospodinj do pravih vladaric v senci, ali celo socialnih in kulturnih revolucionark.
Kaj od tega bo postala Melanija, še ne vemo; a tudi če bo samo lepa in bo skrbela za prtičke in dnevni odmerek modre tabletke, bo globalno še vedno vplivnejša, kot so globalno vplivni slovenski predsednik, slovenski premier in slovenski šef parlamenta skupaj.
Torej, če se je že izvozila sama, jo vsaj uvozimo nazaj na državne stroške.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Neveljaven email naslov