Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapisi iz močvirja o prvem dokumentiranem izvozu princese iz Slovenije - Melanije Knavs, poročene Trump.
Danes pa lekcija iz nenačelnosti. In prihodnosti. Problem prihodnosti je v tem, da je ne prepoznamo v sedanjosti. Poglejmo si očiten primer, kot so volitve ameriškega predsednika. Medtem, ko se večina medijev še brezupno vrti okoli ameriškega super torka, na Valu 202 z močjo analitične misli že napovedujemo, da bo vsaj republikansko nominacijo, zelo verjetno pa tudi novembrske volitve dobil Donald Trump. In z njim bi bila na položaj prve dame ZDA namontirana slovenska Melanija Knavs, poročena Trump. Nekateri iz te prerokbe že kujejo dobiček, mi pa se posvetimo bolj zgodovinskim in sociološkim razsežnostim zgodbe.
Zanimivo je, da gre za prvi dokumentirani izvoz prave princese iz Slovenije! Čeprav smo bili stoletja del Habsburške monarhije, ki je bila specializirana za izvoz princes, smo morali čakati na novo tisočletje. Kot da ne bi dobro opazovali Avstrijcev pri delu in razplodu, smo bili Slovenci vse do Melanije tozadevno izjemno neuspešni …
Ob tem je jasno, kako slovenska ženska lepota in privlačnost nista bili nikoli vprašljivi. Prav zato je neverjetno, kako so lahko Avstrijci delegirali svoje princese na vse evropske dvore, Slovenci pa le delegatke v Zbor občin!
Kakorkoli; zdaj nam je uspelo in na to bodimo ponosni. In se z zavestjo, da mu je doma dobro postlano, posvetimo prihodnjemu ameriškemu predsedniku.
V tej razmeroma zgodnji fazi mu v javnih medijih gladko prilepimo etiketo, da je tepec. Ko imamo javni mediji prijazne dni. Oni bolj analitični ali demokratski ali liberalni mediji mu prilepijo še veliko hujše vzdevke. Prav to globalno, sploh pa ameriško medijsko žaljenje ga bo na koncu tudi izvolilo za predsednika – a to je že druga tema.
Zgodovina ameriških predsednikov je tudi zgodovina voljenih mediokritet ter tu in tam kakšnega tepčka. In površnemu opazovalcu ni jasno, od kod tolikšno razburjenje nad Donaldom, ko pa so komaj pred desetletjem izvolili W. Busha! Kdo od obeh je bolj zmešan, je sicer stvar debate, a dejstvo je, da Donald kot predsednik ne more narediti večje škode, kot jo je že kdaj naredil kateri izmed njegovih predhodnikov. No, sicer lahko spremeni planet v ognjeno kroglo, a ker bi s tem porušil tudi svoje nebotičnike, je za jedrski holokavst pod Donaldom manj možnosti, kot jih je bilo pod Bushem. Ali pod Kennedyjem, recimo.
A današnja tema je svetohlinstvo in poskusimo skupaj najti točko preloma, ko bomo Trumpa čez noč namesto cepca začeli naslavljati z gospod predsednik! Tovrstna medijska praksa je znana že od pobega Napoleona z Elbe. Takrat so ob izkrcanju na kopnem pariški dnevniki kričali: “Pošast je zbežala.” A bolj kot se je Korzičan bližal prestolnici, manj je bil padli diktator in bolj je postajal zmagoviti cesar.
Kje je torej točka preloma, na kateri bomo nehali Trumpa obravnavati kot dvornega norčka in ga začeli naslavljati spoštljivo in primerno udvorljivo?
Lep primer je obisk prej omenjenega W. Busha, ki se mu je leta 2008 priklonila vsa slovenska politična elita, čeprav so vsi vedeli, da bi bil možak obsojen na vsakem kolikor toliko verodostojnem mednarodnem sodišču. Javnost je bila sicer takrat ob obisku že nekoliko bolj zadržana, mediji pa prikupno zmedeni.
In ker je usoda zamerljiva gospa, nam bo situacijo odigrala še enkrat. Zelo verjetno je namreč, da bo Donald obiskal ženino domovino – in kako se bomo takrat obnašali? Klečeplazno, kot v primeru Busha, ali v skladu z zmerljivkami in zbadljivkami, ki mu jih namenjamo danes. V tem primeru bo možakar čakal v vrsti na Brniku in se čudil, kako da do Sevnice ni avtoceste.
A nenačelnost je vgrajena v srce politike in tedanja politična nomenklatura se bo brez sramu prišla posončit na letališče in fazani s sten na Brdu bodo še enkrat obkrožili svet.
Resnično pomembno vprašanje in prednostna naloga, predvsem za slovensko diplomacijo, je aktivacija političnega potenciala, ki leži v Melaniji Knavs. Če je bila do zdaj edina sled o tem v angleščini izdana biografija in nekaj periodičnih člankov, je zdaj čas za resno politično in narodnobuditeljsko ofenzivo. Kot vemo, je tudi zgodovina ameriških prvih dam zelo raznovrstna – vsaj tako, kot je raznovrstna zgodovina ameriških predsednikov. Zgodbe prvih dam se bočijo od preprostih in vdanih gospodinj do pravih vladaric v senci, ali celo socialnih in kulturnih revolucionark.
Kaj od tega bo postala Melanija, še ne vemo; a tudi če bo samo lepa in bo skrbela za prtičke in dnevni odmerek modre tabletke, bo globalno še vedno vplivnejša, kot so globalno vplivni slovenski predsednik, slovenski premier in slovenski šef parlamenta skupaj.
Torej, če se je že izvozila sama, jo vsaj uvozimo nazaj na državne stroške.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zapisi iz močvirja o prvem dokumentiranem izvozu princese iz Slovenije - Melanije Knavs, poročene Trump.
Danes pa lekcija iz nenačelnosti. In prihodnosti. Problem prihodnosti je v tem, da je ne prepoznamo v sedanjosti. Poglejmo si očiten primer, kot so volitve ameriškega predsednika. Medtem, ko se večina medijev še brezupno vrti okoli ameriškega super torka, na Valu 202 z močjo analitične misli že napovedujemo, da bo vsaj republikansko nominacijo, zelo verjetno pa tudi novembrske volitve dobil Donald Trump. In z njim bi bila na položaj prve dame ZDA namontirana slovenska Melanija Knavs, poročena Trump. Nekateri iz te prerokbe že kujejo dobiček, mi pa se posvetimo bolj zgodovinskim in sociološkim razsežnostim zgodbe.
Zanimivo je, da gre za prvi dokumentirani izvoz prave princese iz Slovenije! Čeprav smo bili stoletja del Habsburške monarhije, ki je bila specializirana za izvoz princes, smo morali čakati na novo tisočletje. Kot da ne bi dobro opazovali Avstrijcev pri delu in razplodu, smo bili Slovenci vse do Melanije tozadevno izjemno neuspešni …
Ob tem je jasno, kako slovenska ženska lepota in privlačnost nista bili nikoli vprašljivi. Prav zato je neverjetno, kako so lahko Avstrijci delegirali svoje princese na vse evropske dvore, Slovenci pa le delegatke v Zbor občin!
Kakorkoli; zdaj nam je uspelo in na to bodimo ponosni. In se z zavestjo, da mu je doma dobro postlano, posvetimo prihodnjemu ameriškemu predsedniku.
V tej razmeroma zgodnji fazi mu v javnih medijih gladko prilepimo etiketo, da je tepec. Ko imamo javni mediji prijazne dni. Oni bolj analitični ali demokratski ali liberalni mediji mu prilepijo še veliko hujše vzdevke. Prav to globalno, sploh pa ameriško medijsko žaljenje ga bo na koncu tudi izvolilo za predsednika – a to je že druga tema.
Zgodovina ameriških predsednikov je tudi zgodovina voljenih mediokritet ter tu in tam kakšnega tepčka. In površnemu opazovalcu ni jasno, od kod tolikšno razburjenje nad Donaldom, ko pa so komaj pred desetletjem izvolili W. Busha! Kdo od obeh je bolj zmešan, je sicer stvar debate, a dejstvo je, da Donald kot predsednik ne more narediti večje škode, kot jo je že kdaj naredil kateri izmed njegovih predhodnikov. No, sicer lahko spremeni planet v ognjeno kroglo, a ker bi s tem porušil tudi svoje nebotičnike, je za jedrski holokavst pod Donaldom manj možnosti, kot jih je bilo pod Bushem. Ali pod Kennedyjem, recimo.
A današnja tema je svetohlinstvo in poskusimo skupaj najti točko preloma, ko bomo Trumpa čez noč namesto cepca začeli naslavljati z gospod predsednik! Tovrstna medijska praksa je znana že od pobega Napoleona z Elbe. Takrat so ob izkrcanju na kopnem pariški dnevniki kričali: “Pošast je zbežala.” A bolj kot se je Korzičan bližal prestolnici, manj je bil padli diktator in bolj je postajal zmagoviti cesar.
Kje je torej točka preloma, na kateri bomo nehali Trumpa obravnavati kot dvornega norčka in ga začeli naslavljati spoštljivo in primerno udvorljivo?
Lep primer je obisk prej omenjenega W. Busha, ki se mu je leta 2008 priklonila vsa slovenska politična elita, čeprav so vsi vedeli, da bi bil možak obsojen na vsakem kolikor toliko verodostojnem mednarodnem sodišču. Javnost je bila sicer takrat ob obisku že nekoliko bolj zadržana, mediji pa prikupno zmedeni.
In ker je usoda zamerljiva gospa, nam bo situacijo odigrala še enkrat. Zelo verjetno je namreč, da bo Donald obiskal ženino domovino – in kako se bomo takrat obnašali? Klečeplazno, kot v primeru Busha, ali v skladu z zmerljivkami in zbadljivkami, ki mu jih namenjamo danes. V tem primeru bo možakar čakal v vrsti na Brniku in se čudil, kako da do Sevnice ni avtoceste.
A nenačelnost je vgrajena v srce politike in tedanja politična nomenklatura se bo brez sramu prišla posončit na letališče in fazani s sten na Brdu bodo še enkrat obkrožili svet.
Resnično pomembno vprašanje in prednostna naloga, predvsem za slovensko diplomacijo, je aktivacija političnega potenciala, ki leži v Melaniji Knavs. Če je bila do zdaj edina sled o tem v angleščini izdana biografija in nekaj periodičnih člankov, je zdaj čas za resno politično in narodnobuditeljsko ofenzivo. Kot vemo, je tudi zgodovina ameriških prvih dam zelo raznovrstna – vsaj tako, kot je raznovrstna zgodovina ameriških predsednikov. Zgodbe prvih dam se bočijo od preprostih in vdanih gospodinj do pravih vladaric v senci, ali celo socialnih in kulturnih revolucionark.
Kaj od tega bo postala Melanija, še ne vemo; a tudi če bo samo lepa in bo skrbela za prtičke in dnevni odmerek modre tabletke, bo globalno še vedno vplivnejša, kot so globalno vplivni slovenski predsednik, slovenski premier in slovenski šef parlamenta skupaj.
Torej, če se je že izvozila sama, jo vsaj uvozimo nazaj na državne stroške.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Neveljaven email naslov