Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapisi iz močvirja o prvem dokumentiranem izvozu princese iz Slovenije - Melanije Knavs, poročene Trump.
Danes pa lekcija iz nenačelnosti. In prihodnosti. Problem prihodnosti je v tem, da je ne prepoznamo v sedanjosti. Poglejmo si očiten primer, kot so volitve ameriškega predsednika. Medtem, ko se večina medijev še brezupno vrti okoli ameriškega super torka, na Valu 202 z močjo analitične misli že napovedujemo, da bo vsaj republikansko nominacijo, zelo verjetno pa tudi novembrske volitve dobil Donald Trump. In z njim bi bila na položaj prve dame ZDA namontirana slovenska Melanija Knavs, poročena Trump. Nekateri iz te prerokbe že kujejo dobiček, mi pa se posvetimo bolj zgodovinskim in sociološkim razsežnostim zgodbe.
Zanimivo je, da gre za prvi dokumentirani izvoz prave princese iz Slovenije! Čeprav smo bili stoletja del Habsburške monarhije, ki je bila specializirana za izvoz princes, smo morali čakati na novo tisočletje. Kot da ne bi dobro opazovali Avstrijcev pri delu in razplodu, smo bili Slovenci vse do Melanije tozadevno izjemno neuspešni …
Ob tem je jasno, kako slovenska ženska lepota in privlačnost nista bili nikoli vprašljivi. Prav zato je neverjetno, kako so lahko Avstrijci delegirali svoje princese na vse evropske dvore, Slovenci pa le delegatke v Zbor občin!
Kakorkoli; zdaj nam je uspelo in na to bodimo ponosni. In se z zavestjo, da mu je doma dobro postlano, posvetimo prihodnjemu ameriškemu predsedniku.
V tej razmeroma zgodnji fazi mu v javnih medijih gladko prilepimo etiketo, da je tepec. Ko imamo javni mediji prijazne dni. Oni bolj analitični ali demokratski ali liberalni mediji mu prilepijo še veliko hujše vzdevke. Prav to globalno, sploh pa ameriško medijsko žaljenje ga bo na koncu tudi izvolilo za predsednika – a to je že druga tema.
Zgodovina ameriških predsednikov je tudi zgodovina voljenih mediokritet ter tu in tam kakšnega tepčka. In površnemu opazovalcu ni jasno, od kod tolikšno razburjenje nad Donaldom, ko pa so komaj pred desetletjem izvolili W. Busha! Kdo od obeh je bolj zmešan, je sicer stvar debate, a dejstvo je, da Donald kot predsednik ne more narediti večje škode, kot jo je že kdaj naredil kateri izmed njegovih predhodnikov. No, sicer lahko spremeni planet v ognjeno kroglo, a ker bi s tem porušil tudi svoje nebotičnike, je za jedrski holokavst pod Donaldom manj možnosti, kot jih je bilo pod Bushem. Ali pod Kennedyjem, recimo.
A današnja tema je svetohlinstvo in poskusimo skupaj najti točko preloma, ko bomo Trumpa čez noč namesto cepca začeli naslavljati z gospod predsednik! Tovrstna medijska praksa je znana že od pobega Napoleona z Elbe. Takrat so ob izkrcanju na kopnem pariški dnevniki kričali: “Pošast je zbežala.” A bolj kot se je Korzičan bližal prestolnici, manj je bil padli diktator in bolj je postajal zmagoviti cesar.
Kje je torej točka preloma, na kateri bomo nehali Trumpa obravnavati kot dvornega norčka in ga začeli naslavljati spoštljivo in primerno udvorljivo?
Lep primer je obisk prej omenjenega W. Busha, ki se mu je leta 2008 priklonila vsa slovenska politična elita, čeprav so vsi vedeli, da bi bil možak obsojen na vsakem kolikor toliko verodostojnem mednarodnem sodišču. Javnost je bila sicer takrat ob obisku že nekoliko bolj zadržana, mediji pa prikupno zmedeni.
In ker je usoda zamerljiva gospa, nam bo situacijo odigrala še enkrat. Zelo verjetno je namreč, da bo Donald obiskal ženino domovino – in kako se bomo takrat obnašali? Klečeplazno, kot v primeru Busha, ali v skladu z zmerljivkami in zbadljivkami, ki mu jih namenjamo danes. V tem primeru bo možakar čakal v vrsti na Brniku in se čudil, kako da do Sevnice ni avtoceste.
A nenačelnost je vgrajena v srce politike in tedanja politična nomenklatura se bo brez sramu prišla posončit na letališče in fazani s sten na Brdu bodo še enkrat obkrožili svet.
Resnično pomembno vprašanje in prednostna naloga, predvsem za slovensko diplomacijo, je aktivacija političnega potenciala, ki leži v Melaniji Knavs. Če je bila do zdaj edina sled o tem v angleščini izdana biografija in nekaj periodičnih člankov, je zdaj čas za resno politično in narodnobuditeljsko ofenzivo. Kot vemo, je tudi zgodovina ameriških prvih dam zelo raznovrstna – vsaj tako, kot je raznovrstna zgodovina ameriških predsednikov. Zgodbe prvih dam se bočijo od preprostih in vdanih gospodinj do pravih vladaric v senci, ali celo socialnih in kulturnih revolucionark.
Kaj od tega bo postala Melanija, še ne vemo; a tudi če bo samo lepa in bo skrbela za prtičke in dnevni odmerek modre tabletke, bo globalno še vedno vplivnejša, kot so globalno vplivni slovenski predsednik, slovenski premier in slovenski šef parlamenta skupaj.
Torej, če se je že izvozila sama, jo vsaj uvozimo nazaj na državne stroške.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zapisi iz močvirja o prvem dokumentiranem izvozu princese iz Slovenije - Melanije Knavs, poročene Trump.
Danes pa lekcija iz nenačelnosti. In prihodnosti. Problem prihodnosti je v tem, da je ne prepoznamo v sedanjosti. Poglejmo si očiten primer, kot so volitve ameriškega predsednika. Medtem, ko se večina medijev še brezupno vrti okoli ameriškega super torka, na Valu 202 z močjo analitične misli že napovedujemo, da bo vsaj republikansko nominacijo, zelo verjetno pa tudi novembrske volitve dobil Donald Trump. In z njim bi bila na položaj prve dame ZDA namontirana slovenska Melanija Knavs, poročena Trump. Nekateri iz te prerokbe že kujejo dobiček, mi pa se posvetimo bolj zgodovinskim in sociološkim razsežnostim zgodbe.
Zanimivo je, da gre za prvi dokumentirani izvoz prave princese iz Slovenije! Čeprav smo bili stoletja del Habsburške monarhije, ki je bila specializirana za izvoz princes, smo morali čakati na novo tisočletje. Kot da ne bi dobro opazovali Avstrijcev pri delu in razplodu, smo bili Slovenci vse do Melanije tozadevno izjemno neuspešni …
Ob tem je jasno, kako slovenska ženska lepota in privlačnost nista bili nikoli vprašljivi. Prav zato je neverjetno, kako so lahko Avstrijci delegirali svoje princese na vse evropske dvore, Slovenci pa le delegatke v Zbor občin!
Kakorkoli; zdaj nam je uspelo in na to bodimo ponosni. In se z zavestjo, da mu je doma dobro postlano, posvetimo prihodnjemu ameriškemu predsedniku.
V tej razmeroma zgodnji fazi mu v javnih medijih gladko prilepimo etiketo, da je tepec. Ko imamo javni mediji prijazne dni. Oni bolj analitični ali demokratski ali liberalni mediji mu prilepijo še veliko hujše vzdevke. Prav to globalno, sploh pa ameriško medijsko žaljenje ga bo na koncu tudi izvolilo za predsednika – a to je že druga tema.
Zgodovina ameriških predsednikov je tudi zgodovina voljenih mediokritet ter tu in tam kakšnega tepčka. In površnemu opazovalcu ni jasno, od kod tolikšno razburjenje nad Donaldom, ko pa so komaj pred desetletjem izvolili W. Busha! Kdo od obeh je bolj zmešan, je sicer stvar debate, a dejstvo je, da Donald kot predsednik ne more narediti večje škode, kot jo je že kdaj naredil kateri izmed njegovih predhodnikov. No, sicer lahko spremeni planet v ognjeno kroglo, a ker bi s tem porušil tudi svoje nebotičnike, je za jedrski holokavst pod Donaldom manj možnosti, kot jih je bilo pod Bushem. Ali pod Kennedyjem, recimo.
A današnja tema je svetohlinstvo in poskusimo skupaj najti točko preloma, ko bomo Trumpa čez noč namesto cepca začeli naslavljati z gospod predsednik! Tovrstna medijska praksa je znana že od pobega Napoleona z Elbe. Takrat so ob izkrcanju na kopnem pariški dnevniki kričali: “Pošast je zbežala.” A bolj kot se je Korzičan bližal prestolnici, manj je bil padli diktator in bolj je postajal zmagoviti cesar.
Kje je torej točka preloma, na kateri bomo nehali Trumpa obravnavati kot dvornega norčka in ga začeli naslavljati spoštljivo in primerno udvorljivo?
Lep primer je obisk prej omenjenega W. Busha, ki se mu je leta 2008 priklonila vsa slovenska politična elita, čeprav so vsi vedeli, da bi bil možak obsojen na vsakem kolikor toliko verodostojnem mednarodnem sodišču. Javnost je bila sicer takrat ob obisku že nekoliko bolj zadržana, mediji pa prikupno zmedeni.
In ker je usoda zamerljiva gospa, nam bo situacijo odigrala še enkrat. Zelo verjetno je namreč, da bo Donald obiskal ženino domovino – in kako se bomo takrat obnašali? Klečeplazno, kot v primeru Busha, ali v skladu z zmerljivkami in zbadljivkami, ki mu jih namenjamo danes. V tem primeru bo možakar čakal v vrsti na Brniku in se čudil, kako da do Sevnice ni avtoceste.
A nenačelnost je vgrajena v srce politike in tedanja politična nomenklatura se bo brez sramu prišla posončit na letališče in fazani s sten na Brdu bodo še enkrat obkrožili svet.
Resnično pomembno vprašanje in prednostna naloga, predvsem za slovensko diplomacijo, je aktivacija političnega potenciala, ki leži v Melaniji Knavs. Če je bila do zdaj edina sled o tem v angleščini izdana biografija in nekaj periodičnih člankov, je zdaj čas za resno politično in narodnobuditeljsko ofenzivo. Kot vemo, je tudi zgodovina ameriških prvih dam zelo raznovrstna – vsaj tako, kot je raznovrstna zgodovina ameriških predsednikov. Zgodbe prvih dam se bočijo od preprostih in vdanih gospodinj do pravih vladaric v senci, ali celo socialnih in kulturnih revolucionark.
Kaj od tega bo postala Melanija, še ne vemo; a tudi če bo samo lepa in bo skrbela za prtičke in dnevni odmerek modre tabletke, bo globalno še vedno vplivnejša, kot so globalno vplivni slovenski predsednik, slovenski premier in slovenski šef parlamenta skupaj.
Torej, če se je že izvozila sama, jo vsaj uvozimo nazaj na državne stroške.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Neveljaven email naslov