Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Čudno, kako se tega ni spomnil nihče že prej. Podobno je priliki o tem, kako miš na kolena spravi slona. Ali David Goljata, če ste na drugem koncu svetovnonazorske mavrice.
Torej, najdeš pet tisoč somišljenikov, predaš njihove podpise v državni zbor, predsednik parlamenta zavrti demokratično kolo sreče in določi rok, do katerega moraš zbrati 40 tisoč podpisov za razpis referenduma in zakonodaja, proti kateri si vložil pobudo za referendum, lepo stoji na mestu. Uradniki se ne sekirajo preveč, ker pač pol leta več prenašajo papirje sem in tja, država se ne sekira preveč, ker je polovica zakonske regulative, ki jo sprejemamo, tako ali tako sama sebi namen, a ideja je genialna. Spominja na demokratični pragmatizem koroškega odvetnika Rudija Vouka, ki je z neplačilom prometnega prekrška lastnoročno izsilil uveljavitev 7 člena avstrijske državne pogodbe, kar je nato skozi odločbo ustavnega sodišča pomenilo postavitev dvojezičnih krajevnih tabel na avstrijskem Koroškem.
Apaška civilna iniciativa nam je pokazala, kako je mogoče demokratično blokirati demokracijo. Oziroma z drugimi besedami: neučinkovitost demokratičnega upravljavskega in političnega modela se najlepše dokaže z demokratičnimi sredstvi.
A na začetku moramo vseeno nekoliko razširiti obzorje. Torej v Apače. In v sosednje obmejne kraje, ki životarijo na pogorišču slovenskega razvojnega modela. Tehnične podrobnosti so prezapletene za običajne medijske ljudi, tako ustvarjalce, kot uporabnike …
Zato na kratko: zaradi različnih davčnih modelov morajo dnevni migrantski delavci, ki delajo v sosednji Avstriji, živijo pa pri nas, plačevati nesorazmerno visoko dohodnino; tisti, ki pa so se po njihovem mnenju dvojnemu obdavčenju v preteklih letih izmikali, so dobili od FURSA te dni v poplačilo astronomske vsote. Sami smatrajo, da je to krivično, sedanja vlada z delom javnosti pa meni, da je takšno plačilo upravičeno. Ustavno sodišče je sedanji vladi in skeptični javnosti pred časom pritrdilo, ko je osebno davčno olajšavo, ki jim jo je odobrila Pahorjeva vlada, označilo kot neenakost pred zakonom in jo ukinilo.
Ustavno sodišče je menilo, da bi z davčnim popuščanjem migrantskim delavcem v neenakopravni položaj prišli v Sloveniji zaposleni rezidenti Republike Slovenije … Ker jih je ustavno sodišče razjezilo, so migrantski delavci uporabili ustavno pravico do referenduma in utišali ustavno sodišče. Očitno je tudi slovenska ustava palica z dvema koncema.
Danes se ne bomo opredeljevali do tega, kdo ima oziroma, kdo nima prav – samo toliko, da je na tehničnem nivoju, ki zahteva poglobljeno znanje o davčnih postopkih, vsa zgodba še najlažje opisljiva z večnim Kavljem 22. Še bolj povedno pa je dejstvo, da je problem pereč že debelo desetletje in čeprav je že pred nekaj leti kazalo, da ga bodo rešili, je danes ponovno svež kot prve dni.
Prav zaradi dolgotrajnosti reševanja davčne zadrege pa se nepristranski opazovalec ne more znebiti vtisa, da ima pri brezbrižnem odnosu do problema prste vmes tudi moralna, medijska in politična centralizacija Slovenije.
Prvič; o številu dnevnih migrantov v republiko Avstrijo ni natančnih številk. O tako pomembni ekonomski kategoriji, kot so dnevne ekonomske migracije, imamo v Sloveniji samo grobo oceno.
Drugič; dnevni migranti prihajajo z obmejnih področij Prekmurja, Štajerske in Koroške. Praviloma iz najrevnejših in demografsko najbolj ranljivih predelov Slovenije. Najbrž tudi ni naključje, da so ta področja tako duhovno kot tudi po fizični razdalji najdlje od Ljubljane.
Tretjič; obmejne pokrajine slovenskega severovzhoda je vsakokratna slovenska oblast pustila propasti! Za razliko od Avstrije, ki na obmejna področja ogromno investira, da bi jih tako čim bolj utrdila, ob naših meji z Avstrijo državnih vlaganj praktično ni.
Petič; žalostne simbolike, ko je tudi na vrhuncu begunskega vala vsak dan iz Slovenije v Avstrijo migriralo vsaj enkrat več Slovencev kot Sircev, ni uvidel nihče.
Šestič; delavci migranti v veliki večini v Avstriji niso zaradi koristoljubja, temveč zaradi stiske.
Sedmič; z ogromnim povečanjem dnevnega migrantskega toka iz Slovenije v Avstrijo, od začetka krize 2008, se med obema sosedoma, oziroma med obema narodoma ponovno vzpostavljajo socialne prakse, za katere smo upali, da so se končale konec devetnajstega stoletja.
Če torej hočemo soditi, kdo so ljudje, ki s svojevrstno državno nepokorščino »rušijo državo,« kot so se dramatično odzvali mediji, bi morali najprej poznati okoliščine, ki so jih do tega pripeljale. Prav in narobe v tej migrantski zgodbi zgubita na pomenu z zadnjimi razkritji o sužnjelastniških praksah med slovenskimi delodajalci. Prav tako migrantsko-davčni prav in narobe izgubita pomen ob divjaških izplačilih akademskih elit ali tajkunskih milijonskih avanturah. Da se je država skozi FURS odločila za načelnost in vztrajanje pri črki zakona na eni najbolj ranljivih demografskih skupin, se zdi cinizem brez primere. In če je mogoče takšno državo blokirati s tem, da njeno neučinkovitost obrneš proti njej sami, se zdi domislica Apaške civilne iniciative res dobrodošla.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Čudno, kako se tega ni spomnil nihče že prej. Podobno je priliki o tem, kako miš na kolena spravi slona. Ali David Goljata, če ste na drugem koncu svetovnonazorske mavrice.
Torej, najdeš pet tisoč somišljenikov, predaš njihove podpise v državni zbor, predsednik parlamenta zavrti demokratično kolo sreče in določi rok, do katerega moraš zbrati 40 tisoč podpisov za razpis referenduma in zakonodaja, proti kateri si vložil pobudo za referendum, lepo stoji na mestu. Uradniki se ne sekirajo preveč, ker pač pol leta več prenašajo papirje sem in tja, država se ne sekira preveč, ker je polovica zakonske regulative, ki jo sprejemamo, tako ali tako sama sebi namen, a ideja je genialna. Spominja na demokratični pragmatizem koroškega odvetnika Rudija Vouka, ki je z neplačilom prometnega prekrška lastnoročno izsilil uveljavitev 7 člena avstrijske državne pogodbe, kar je nato skozi odločbo ustavnega sodišča pomenilo postavitev dvojezičnih krajevnih tabel na avstrijskem Koroškem.
Apaška civilna iniciativa nam je pokazala, kako je mogoče demokratično blokirati demokracijo. Oziroma z drugimi besedami: neučinkovitost demokratičnega upravljavskega in političnega modela se najlepše dokaže z demokratičnimi sredstvi.
A na začetku moramo vseeno nekoliko razširiti obzorje. Torej v Apače. In v sosednje obmejne kraje, ki životarijo na pogorišču slovenskega razvojnega modela. Tehnične podrobnosti so prezapletene za običajne medijske ljudi, tako ustvarjalce, kot uporabnike …
Zato na kratko: zaradi različnih davčnih modelov morajo dnevni migrantski delavci, ki delajo v sosednji Avstriji, živijo pa pri nas, plačevati nesorazmerno visoko dohodnino; tisti, ki pa so se po njihovem mnenju dvojnemu obdavčenju v preteklih letih izmikali, so dobili od FURSA te dni v poplačilo astronomske vsote. Sami smatrajo, da je to krivično, sedanja vlada z delom javnosti pa meni, da je takšno plačilo upravičeno. Ustavno sodišče je sedanji vladi in skeptični javnosti pred časom pritrdilo, ko je osebno davčno olajšavo, ki jim jo je odobrila Pahorjeva vlada, označilo kot neenakost pred zakonom in jo ukinilo.
Ustavno sodišče je menilo, da bi z davčnim popuščanjem migrantskim delavcem v neenakopravni položaj prišli v Sloveniji zaposleni rezidenti Republike Slovenije … Ker jih je ustavno sodišče razjezilo, so migrantski delavci uporabili ustavno pravico do referenduma in utišali ustavno sodišče. Očitno je tudi slovenska ustava palica z dvema koncema.
Danes se ne bomo opredeljevali do tega, kdo ima oziroma, kdo nima prav – samo toliko, da je na tehničnem nivoju, ki zahteva poglobljeno znanje o davčnih postopkih, vsa zgodba še najlažje opisljiva z večnim Kavljem 22. Še bolj povedno pa je dejstvo, da je problem pereč že debelo desetletje in čeprav je že pred nekaj leti kazalo, da ga bodo rešili, je danes ponovno svež kot prve dni.
Prav zaradi dolgotrajnosti reševanja davčne zadrege pa se nepristranski opazovalec ne more znebiti vtisa, da ima pri brezbrižnem odnosu do problema prste vmes tudi moralna, medijska in politična centralizacija Slovenije.
Prvič; o številu dnevnih migrantov v republiko Avstrijo ni natančnih številk. O tako pomembni ekonomski kategoriji, kot so dnevne ekonomske migracije, imamo v Sloveniji samo grobo oceno.
Drugič; dnevni migranti prihajajo z obmejnih področij Prekmurja, Štajerske in Koroške. Praviloma iz najrevnejših in demografsko najbolj ranljivih predelov Slovenije. Najbrž tudi ni naključje, da so ta področja tako duhovno kot tudi po fizični razdalji najdlje od Ljubljane.
Tretjič; obmejne pokrajine slovenskega severovzhoda je vsakokratna slovenska oblast pustila propasti! Za razliko od Avstrije, ki na obmejna področja ogromno investira, da bi jih tako čim bolj utrdila, ob naših meji z Avstrijo državnih vlaganj praktično ni.
Petič; žalostne simbolike, ko je tudi na vrhuncu begunskega vala vsak dan iz Slovenije v Avstrijo migriralo vsaj enkrat več Slovencev kot Sircev, ni uvidel nihče.
Šestič; delavci migranti v veliki večini v Avstriji niso zaradi koristoljubja, temveč zaradi stiske.
Sedmič; z ogromnim povečanjem dnevnega migrantskega toka iz Slovenije v Avstrijo, od začetka krize 2008, se med obema sosedoma, oziroma med obema narodoma ponovno vzpostavljajo socialne prakse, za katere smo upali, da so se končale konec devetnajstega stoletja.
Če torej hočemo soditi, kdo so ljudje, ki s svojevrstno državno nepokorščino »rušijo državo,« kot so se dramatično odzvali mediji, bi morali najprej poznati okoliščine, ki so jih do tega pripeljale. Prav in narobe v tej migrantski zgodbi zgubita na pomenu z zadnjimi razkritji o sužnjelastniških praksah med slovenskimi delodajalci. Prav tako migrantsko-davčni prav in narobe izgubita pomen ob divjaških izplačilih akademskih elit ali tajkunskih milijonskih avanturah. Da se je država skozi FURS odločila za načelnost in vztrajanje pri črki zakona na eni najbolj ranljivih demografskih skupin, se zdi cinizem brez primere. In če je mogoče takšno državo blokirati s tem, da njeno neučinkovitost obrneš proti njej sami, se zdi domislica Apaške civilne iniciative res dobrodošla.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Neveljaven email naslov