Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nekaj rasizma in primitivnih izjav za lep dan …
Naenkrat se je javnost strašansko vznemirila, ko je ugotovila, da je slovenski nogomet leglo rasizma, primitivizma in podobnih nečednosti. Do danes sta plačala: administrativno trener Olimpije, moralno športni direktor Maribora.
Pa začnimo rasistično! Gotovo ste opazili, da imajo naši kolegi v športnem uredništvu pri intervjuvanju trenerjev slovenske prve nogometne lige redno težave, saj jih morajo praviloma prevajati. Odvisno od tedna, a več kot polovica trenerjev naših najboljših klubov prihaja z Balkana. Tudi veliko nogometašev prihaja od tam. Nogometna Slovenija je bila v zlatih časih jugoslovanskega nogometa potapljajoča se barka, danes je priljubljen rešilni čolniček.
Gornje pisanje z opredeljevanjem človeka glede na domovino se zdi rasistično, a dovolj je, da vidimo divjanje »Delij« in Grôbarjev« na minulem derbiju v Beogradu, dovolj je, da spremljamo navijaško nasilje med »Hajdukom« in »Dinamom«, pa razumemo, da Balkan deluje po nogometnih konceptih, ki so v Evropi v glavnem že preživeti. Nič kaj inovativno je treba postaviti na prvo mesto angleški nogomet, v katerem so izgredi redki in strogo kaznovani, tudi nemški je skoraj brezmadežen, prav tako francoski in španski; kdaj pa kdaj se zalomi na Nizozemskem, to pa je tudi vse. Slovenske nogometne vezi z Balkanom v tem trenutku niso ravno produktivne, a kljub veliki debati o primernosti in neprimernosti besed in dejanj nogometnih delavcev in funkcionarjev se nogomet dogaja tudi na tribunah. Ali predvsem na tribunah. V tem ima Zlatko Zahovič v skladu s svojo logiko seveda prav. Ker pač napačno domneva, da se nogomet igra za navijače. A zalomi se pri pojmu navijač.
V Sloveniji smo začeli ta pojem enačiti s skrajnim navijaštvom, ki je pri nas sicer nekaj novega, saj so se prve take skupine pojavile šele konec osemdesetih. Prej je bila tribuna varna kot otroški vrtec. In predvsem polna najprej ljubiteljev igre, šele potem navijačev… Najhujše, kar se je lahko zgodilo, je bilo naivno zbadanje nasprotnikov in mogoče še katoliško sprejemljive kletvice na račun sodnika. Potem pa nenadoma: »Ubi, ubi žabara!« in »Pederi, pederi!«
To nas pripelje do glavnega problema tokratne nogometne afere. Ko trener zabrusi igralcu »idiote crni«, je suspendiran in odpuščen, ko pa isto naredi gledalec, se ne zgodi nič. Oziroma: pri velikih prekrških, kot je metanje banan temnopoltim igralcem, je kaznovan klub. Slovenski nogomet nogometnega navijača ni individualiziral. Smešni poskusi z avtorizacijo vstopnic ne sodijo v to kategorijo. Navijači na naših stadionih so še vedno brezoblična množica, medtem ko na angleških stadionih sedijo posamezniki. Petdeset, šestdeset tisoč posameznikov, če je treba. S pripadajočo odgovornostjo za svoja dejanja, neredko tudi za svoje besede.
Kaj je šlo tako strahovito narobe, da je danes ne glede na to, kakšen ljubitelj nogometa ste, obisk nogometne tekme v Sloveniji vsaj nekajkrat v devetdesetih minutah žalitev za človekovo dostojanstvo? Dušeslovje je nekoč učilo, da posameznik gre na stadion, postane del močne množice, izkašlja svoje frustracije ter se vrne kot pomirjen in ustvarjalen del družbe.
Medtem pa je družba postala stadion! Žalitve, ki si jih nekoč anonimno kričal na stadionu, lahko danes anonimno kričiš na internetu. Stadion je dobil konkurenco in nobene potrebe ni, da zmrzuješ na prostem, če si želiš olajšati dušo. Nogometna tekma po navadi iz človeka izvabi skrajna čustva. Problem nastane, ko navijač pride na tekmo že prežet s skrajnimi čustvi. Potem ga nogomet samo spremeni v žival.
Zakaj so dogodki, ki jih v slovenskem nogometu opažamo zadnje dni, žalostni? Predvsem zato, ker se v slovenskem nogometu dobro dela. Za dežurne pljuvalce je to pretirana izjava, a organiziranost nogometa v mlajših kategorijah, trenerji, navdušeni otroci in mladostniki, razvejenost in infrastruktura … vse to privede do tega, da se v višjih ligaških tekmovanjih igra dober nogomet. Sicer neprimerljiv z ligami peterice, a s sodobnim razumevanjem igre popolnoma primerljiv s podobnimi nogometnimi okolji. Tako se ob spremljanju treninga nogometnega podmladka primitivizem, ki preveva prvo ligo, zdi še bolj nerazumljiv.
Ko poskušajo kdaj opravičevati nogometne ekscese s frazo, da je »nogomet več kot šport – je religija,« nevede pribijajo žebljico na glavico. Kajti religije so zadnja leta motor svetovnega ekscesa in za nogomet se zdi bolj zdravo, da ostane samo šport.
Z navijači pa je tako: presenečeni bi bili, če bi vedeli, kako malo tisti, ki se manifestirajo kot najbolj zvesti in goreči privrženci kakšnega kluba, v resnici vedo tako o njem, njegovi zgodovini in dosežkih, kot tudi o nogometni igri sami.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nekaj rasizma in primitivnih izjav za lep dan …
Naenkrat se je javnost strašansko vznemirila, ko je ugotovila, da je slovenski nogomet leglo rasizma, primitivizma in podobnih nečednosti. Do danes sta plačala: administrativno trener Olimpije, moralno športni direktor Maribora.
Pa začnimo rasistično! Gotovo ste opazili, da imajo naši kolegi v športnem uredništvu pri intervjuvanju trenerjev slovenske prve nogometne lige redno težave, saj jih morajo praviloma prevajati. Odvisno od tedna, a več kot polovica trenerjev naših najboljših klubov prihaja z Balkana. Tudi veliko nogometašev prihaja od tam. Nogometna Slovenija je bila v zlatih časih jugoslovanskega nogometa potapljajoča se barka, danes je priljubljen rešilni čolniček.
Gornje pisanje z opredeljevanjem človeka glede na domovino se zdi rasistično, a dovolj je, da vidimo divjanje »Delij« in Grôbarjev« na minulem derbiju v Beogradu, dovolj je, da spremljamo navijaško nasilje med »Hajdukom« in »Dinamom«, pa razumemo, da Balkan deluje po nogometnih konceptih, ki so v Evropi v glavnem že preživeti. Nič kaj inovativno je treba postaviti na prvo mesto angleški nogomet, v katerem so izgredi redki in strogo kaznovani, tudi nemški je skoraj brezmadežen, prav tako francoski in španski; kdaj pa kdaj se zalomi na Nizozemskem, to pa je tudi vse. Slovenske nogometne vezi z Balkanom v tem trenutku niso ravno produktivne, a kljub veliki debati o primernosti in neprimernosti besed in dejanj nogometnih delavcev in funkcionarjev se nogomet dogaja tudi na tribunah. Ali predvsem na tribunah. V tem ima Zlatko Zahovič v skladu s svojo logiko seveda prav. Ker pač napačno domneva, da se nogomet igra za navijače. A zalomi se pri pojmu navijač.
V Sloveniji smo začeli ta pojem enačiti s skrajnim navijaštvom, ki je pri nas sicer nekaj novega, saj so se prve take skupine pojavile šele konec osemdesetih. Prej je bila tribuna varna kot otroški vrtec. In predvsem polna najprej ljubiteljev igre, šele potem navijačev… Najhujše, kar se je lahko zgodilo, je bilo naivno zbadanje nasprotnikov in mogoče še katoliško sprejemljive kletvice na račun sodnika. Potem pa nenadoma: »Ubi, ubi žabara!« in »Pederi, pederi!«
To nas pripelje do glavnega problema tokratne nogometne afere. Ko trener zabrusi igralcu »idiote crni«, je suspendiran in odpuščen, ko pa isto naredi gledalec, se ne zgodi nič. Oziroma: pri velikih prekrških, kot je metanje banan temnopoltim igralcem, je kaznovan klub. Slovenski nogomet nogometnega navijača ni individualiziral. Smešni poskusi z avtorizacijo vstopnic ne sodijo v to kategorijo. Navijači na naših stadionih so še vedno brezoblična množica, medtem ko na angleških stadionih sedijo posamezniki. Petdeset, šestdeset tisoč posameznikov, če je treba. S pripadajočo odgovornostjo za svoja dejanja, neredko tudi za svoje besede.
Kaj je šlo tako strahovito narobe, da je danes ne glede na to, kakšen ljubitelj nogometa ste, obisk nogometne tekme v Sloveniji vsaj nekajkrat v devetdesetih minutah žalitev za človekovo dostojanstvo? Dušeslovje je nekoč učilo, da posameznik gre na stadion, postane del močne množice, izkašlja svoje frustracije ter se vrne kot pomirjen in ustvarjalen del družbe.
Medtem pa je družba postala stadion! Žalitve, ki si jih nekoč anonimno kričal na stadionu, lahko danes anonimno kričiš na internetu. Stadion je dobil konkurenco in nobene potrebe ni, da zmrzuješ na prostem, če si želiš olajšati dušo. Nogometna tekma po navadi iz človeka izvabi skrajna čustva. Problem nastane, ko navijač pride na tekmo že prežet s skrajnimi čustvi. Potem ga nogomet samo spremeni v žival.
Zakaj so dogodki, ki jih v slovenskem nogometu opažamo zadnje dni, žalostni? Predvsem zato, ker se v slovenskem nogometu dobro dela. Za dežurne pljuvalce je to pretirana izjava, a organiziranost nogometa v mlajših kategorijah, trenerji, navdušeni otroci in mladostniki, razvejenost in infrastruktura … vse to privede do tega, da se v višjih ligaških tekmovanjih igra dober nogomet. Sicer neprimerljiv z ligami peterice, a s sodobnim razumevanjem igre popolnoma primerljiv s podobnimi nogometnimi okolji. Tako se ob spremljanju treninga nogometnega podmladka primitivizem, ki preveva prvo ligo, zdi še bolj nerazumljiv.
Ko poskušajo kdaj opravičevati nogometne ekscese s frazo, da je »nogomet več kot šport – je religija,« nevede pribijajo žebljico na glavico. Kajti religije so zadnja leta motor svetovnega ekscesa in za nogomet se zdi bolj zdravo, da ostane samo šport.
Z navijači pa je tako: presenečeni bi bili, če bi vedeli, kako malo tisti, ki se manifestirajo kot najbolj zvesti in goreči privrženci kakšnega kluba, v resnici vedo tako o njem, njegovi zgodovini in dosežkih, kot tudi o nogometni igri sami.
V zapisih iz močvirja Marko Radmilovič tokrat razkriva, kako resnično delujejo slovenska skrivna omrežja. Pa brez zamere!
Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.
Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.
Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.
Kot je zakonsko opredeljeno lobiranje, ki je – recimo temu – prepričevanje, bi moralo biti zakonsko urejeno tudi svetovanje. In to z rigorozno določbo, da za svetovanje nihče ne more biti plačan. Vzporedno vesolje avtorskih honorarjev, ki smo mu zadnje tedne komaj načeli povrhnjico, bi tako izgubilo enega svojih najljubših instrumentov za odliv javnega denarja v zasebne žepe. Nasvet naj spet postane velikodušna gesta, vse drugo, vključno s pravnimi, medicinskimi, medijskimi, marketinškimi, geopolitičnimi in računovodskimi nasveti, pa naj se obravnava kot storitev. Z izstavljenim računom, brez možnosti avtorskega honorarja.
Kot je zakonsko opredeljeno lobiranje, ki je – recimo temu – prepričevanje, bi moralo biti zakonsko urejeno tudi svetovanje. In to z rigorozno določbo, da za svetovanje nihče ne more biti plačan. Vzporedno vesolje avtorskih honorarjev, ki smo mu zadnje tedne komaj načeli povrhnjico, bi tako izgubilo enega svojih najljubših instrumentov za odliv javnega denarja v zasebne žepe. Nasvet naj spet postane velikodušna gesta, vse drugo, vključno s pravnimi, medicinskimi, medijskimi, marketinškimi, geopolitičnimi in računovodskimi nasveti, pa naj se obravnava kot storitev. Z izstavljenim računom, brez možnosti avtorskega honorarja.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Voljč oblikuje civilno pobudo, imenovano "Act tank" ali možganski trust. Gre za modificirano antično idejo, ko se na enem mestu zbere najboljše, kar narod premore, in nato takšen svet modrecev skozi razgovor in debato ponudi rešitve, do katerih se intelektualno omejena vsakdanjost ni zmožna dokopati.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tokrat o vojni peticij, ki se je zanetila na naših tleh. Peticija, ki dobi nasprotno peticijo, nednadoma nima več smisla. Ne razumemo torej osnov pisanja peticij.
Zapisi iz močvirja o terorističnem napadu na tednik Charlie Hebdo. Zakaj pero ne more premagati puške?
Sprejeli smo uredbo, ki na prehrambene izdelke prinaša zapis o tem, ali izdelek vsebuje alergene ali ne. Najprej: "O, blagoslovljeni ljudje, ki si lahko privoščijo alergijo na hrano!" Velik del človeštva je alergičen zaradi tega, ker nima hrane.
Danes pa nekaj o priljubljenosti in podpori. Oziroma o podpori priljubljenim. Ko se javnomnenjske ankete po volitvah čimprej spravijo nad politično realnost z namenom, da bi povzročili čimprejšnje nove volitve, ker volitve so za javnomnenjske ankete čas debelih krav, se razumnemu zastavi kar nekaj vprašanj...
Izkoristili bomo redek privilegij molčati o dogodkih na neki mariborski šoli in se poskusili dokopati do zaključkov, ki jih ugotavlja množica pametnih ljudi v tej deželi po drugi poti. Gre seveda za metodo izjemno ugodnih nakupov.
Neveljaven email naslov