Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Na fuzbal me pelji

19.04.2016

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Nekaj rasizma in primitivnih izjav za lep dan …

Naenkrat se je javnost strašansko vznemirila, ko je ugotovila, da je slovenski nogomet leglo rasizma, primitivizma in podobnih nečednosti. Do danes sta plačala: administrativno trener Olimpije, moralno športni direktor Maribora.

Pa začnimo rasistično! Gotovo ste opazili, da imajo naši kolegi v športnem uredništvu pri intervjuvanju trenerjev slovenske prve nogometne lige redno težave, saj jih morajo praviloma prevajati. Odvisno od tedna, a več kot polovica trenerjev naših najboljših klubov prihaja z Balkana. Tudi veliko nogometašev prihaja od tam. Nogometna Slovenija je bila v zlatih časih jugoslovanskega nogometa potapljajoča se barka, danes je priljubljen rešilni čolniček.

Gornje pisanje z opredeljevanjem človeka glede na domovino se zdi rasistično, a dovolj je, da vidimo divjanje »Delij« in Grôbarjev« na minulem derbiju v Beogradu, dovolj je, da spremljamo navijaško nasilje med »Hajdukom« in »Dinamom«, pa razumemo, da Balkan deluje po nogometnih konceptih, ki so v Evropi v glavnem že preživeti. Nič kaj inovativno je treba postaviti na prvo mesto angleški nogomet, v katerem so izgredi redki in strogo kaznovani, tudi nemški je skoraj brezmadežen, prav tako francoski in španski; kdaj pa kdaj se zalomi na Nizozemskem, to pa je tudi vse. Slovenske nogometne vezi z Balkanom v tem trenutku niso ravno produktivne, a kljub veliki debati o primernosti in neprimernosti besed in dejanj nogometnih delavcev in funkcionarjev se nogomet dogaja tudi na tribunah. Ali predvsem na tribunah. V tem  ima Zlatko Zahovič v skladu s svojo logiko seveda prav. Ker pač napačno domneva, da se nogomet igra za navijače. A zalomi se pri pojmu navijač.

V Sloveniji smo začeli ta pojem enačiti s skrajnim navijaštvom, ki je pri nas sicer nekaj novega, saj so se prve take skupine pojavile šele konec osemdesetih. Prej je bila tribuna varna kot otroški vrtec. In predvsem polna najprej ljubiteljev igre, šele potem navijačev… Najhujše, kar se je lahko zgodilo, je bilo naivno zbadanje nasprotnikov in mogoče še katoliško sprejemljive kletvice na račun sodnika. Potem pa nenadoma: »Ubi, ubi žabara!« in »Pederi, pederi!«

To nas pripelje do glavnega problema tokratne nogometne afere. Ko trener zabrusi igralcu »idiote crni«, je suspendiran in odpuščen, ko pa isto naredi gledalec, se ne zgodi nič. Oziroma: pri velikih prekrških, kot je metanje banan temnopoltim igralcem, je kaznovan klub. Slovenski nogomet nogometnega navijača ni individualiziral. Smešni poskusi z avtorizacijo vstopnic ne sodijo v to kategorijo. Navijači na naših stadionih so še vedno brezoblična množica, medtem ko na angleških stadionih sedijo posamezniki. Petdeset, šestdeset tisoč posameznikov, če je treba. S pripadajočo odgovornostjo za svoja dejanja, neredko tudi za svoje besede.

Kaj je šlo tako strahovito narobe, da je danes ne glede na to, kakšen ljubitelj nogometa ste, obisk nogometne tekme v Sloveniji vsaj nekajkrat v devetdesetih minutah žalitev za človekovo dostojanstvo? Dušeslovje je nekoč učilo, da posameznik gre na stadion, postane del močne množice, izkašlja svoje frustracije ter se vrne kot pomirjen in ustvarjalen del družbe.

Medtem pa je družba postala stadion! Žalitve, ki si jih nekoč anonimno kričal na stadionu, lahko danes anonimno kričiš na internetu. Stadion je dobil konkurenco in nobene potrebe ni, da zmrzuješ na prostem, če si želiš olajšati dušo. Nogometna tekma po navadi iz človeka izvabi skrajna čustva. Problem nastane, ko navijač pride na tekmo že prežet s skrajnimi čustvi. Potem ga nogomet samo spremeni v žival.

Zakaj so dogodki, ki jih v slovenskem nogometu opažamo zadnje dni, žalostni? Predvsem zato, ker se v slovenskem nogometu dobro dela. Za dežurne pljuvalce je to pretirana izjava, a organiziranost nogometa v mlajših kategorijah, trenerji, navdušeni otroci in mladostniki, razvejenost in infrastruktura … vse to privede do tega, da se v višjih ligaških tekmovanjih igra dober nogomet. Sicer neprimerljiv z ligami peterice, a s sodobnim razumevanjem igre popolnoma primerljiv s podobnimi nogometnimi okolji. Tako se ob spremljanju treninga nogometnega podmladka primitivizem, ki preveva prvo ligo, zdi še bolj nerazumljiv.

Ko poskušajo kdaj opravičevati nogometne ekscese s frazo, da je »nogomet več kot šport – je religija,« nevede pribijajo žebljico na glavico. Kajti religije so zadnja leta motor svetovnega ekscesa in za nogomet se zdi bolj zdravo, da ostane samo šport.

Z navijači pa je tako: presenečeni bi bili, če bi vedeli, kako malo tisti, ki se manifestirajo kot najbolj zvesti in goreči privrženci kakšnega kluba, v resnici vedo tako o njem, njegovi zgodovini in dosežkih, kot tudi o nogometni igri sami.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Na fuzbal me pelji

19.04.2016

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Nekaj rasizma in primitivnih izjav za lep dan …

Naenkrat se je javnost strašansko vznemirila, ko je ugotovila, da je slovenski nogomet leglo rasizma, primitivizma in podobnih nečednosti. Do danes sta plačala: administrativno trener Olimpije, moralno športni direktor Maribora.

Pa začnimo rasistično! Gotovo ste opazili, da imajo naši kolegi v športnem uredništvu pri intervjuvanju trenerjev slovenske prve nogometne lige redno težave, saj jih morajo praviloma prevajati. Odvisno od tedna, a več kot polovica trenerjev naših najboljših klubov prihaja z Balkana. Tudi veliko nogometašev prihaja od tam. Nogometna Slovenija je bila v zlatih časih jugoslovanskega nogometa potapljajoča se barka, danes je priljubljen rešilni čolniček.

Gornje pisanje z opredeljevanjem človeka glede na domovino se zdi rasistično, a dovolj je, da vidimo divjanje »Delij« in Grôbarjev« na minulem derbiju v Beogradu, dovolj je, da spremljamo navijaško nasilje med »Hajdukom« in »Dinamom«, pa razumemo, da Balkan deluje po nogometnih konceptih, ki so v Evropi v glavnem že preživeti. Nič kaj inovativno je treba postaviti na prvo mesto angleški nogomet, v katerem so izgredi redki in strogo kaznovani, tudi nemški je skoraj brezmadežen, prav tako francoski in španski; kdaj pa kdaj se zalomi na Nizozemskem, to pa je tudi vse. Slovenske nogometne vezi z Balkanom v tem trenutku niso ravno produktivne, a kljub veliki debati o primernosti in neprimernosti besed in dejanj nogometnih delavcev in funkcionarjev se nogomet dogaja tudi na tribunah. Ali predvsem na tribunah. V tem  ima Zlatko Zahovič v skladu s svojo logiko seveda prav. Ker pač napačno domneva, da se nogomet igra za navijače. A zalomi se pri pojmu navijač.

V Sloveniji smo začeli ta pojem enačiti s skrajnim navijaštvom, ki je pri nas sicer nekaj novega, saj so se prve take skupine pojavile šele konec osemdesetih. Prej je bila tribuna varna kot otroški vrtec. In predvsem polna najprej ljubiteljev igre, šele potem navijačev… Najhujše, kar se je lahko zgodilo, je bilo naivno zbadanje nasprotnikov in mogoče še katoliško sprejemljive kletvice na račun sodnika. Potem pa nenadoma: »Ubi, ubi žabara!« in »Pederi, pederi!«

To nas pripelje do glavnega problema tokratne nogometne afere. Ko trener zabrusi igralcu »idiote crni«, je suspendiran in odpuščen, ko pa isto naredi gledalec, se ne zgodi nič. Oziroma: pri velikih prekrških, kot je metanje banan temnopoltim igralcem, je kaznovan klub. Slovenski nogomet nogometnega navijača ni individualiziral. Smešni poskusi z avtorizacijo vstopnic ne sodijo v to kategorijo. Navijači na naših stadionih so še vedno brezoblična množica, medtem ko na angleških stadionih sedijo posamezniki. Petdeset, šestdeset tisoč posameznikov, če je treba. S pripadajočo odgovornostjo za svoja dejanja, neredko tudi za svoje besede.

Kaj je šlo tako strahovito narobe, da je danes ne glede na to, kakšen ljubitelj nogometa ste, obisk nogometne tekme v Sloveniji vsaj nekajkrat v devetdesetih minutah žalitev za človekovo dostojanstvo? Dušeslovje je nekoč učilo, da posameznik gre na stadion, postane del močne množice, izkašlja svoje frustracije ter se vrne kot pomirjen in ustvarjalen del družbe.

Medtem pa je družba postala stadion! Žalitve, ki si jih nekoč anonimno kričal na stadionu, lahko danes anonimno kričiš na internetu. Stadion je dobil konkurenco in nobene potrebe ni, da zmrzuješ na prostem, če si želiš olajšati dušo. Nogometna tekma po navadi iz človeka izvabi skrajna čustva. Problem nastane, ko navijač pride na tekmo že prežet s skrajnimi čustvi. Potem ga nogomet samo spremeni v žival.

Zakaj so dogodki, ki jih v slovenskem nogometu opažamo zadnje dni, žalostni? Predvsem zato, ker se v slovenskem nogometu dobro dela. Za dežurne pljuvalce je to pretirana izjava, a organiziranost nogometa v mlajših kategorijah, trenerji, navdušeni otroci in mladostniki, razvejenost in infrastruktura … vse to privede do tega, da se v višjih ligaških tekmovanjih igra dober nogomet. Sicer neprimerljiv z ligami peterice, a s sodobnim razumevanjem igre popolnoma primerljiv s podobnimi nogometnimi okolji. Tako se ob spremljanju treninga nogometnega podmladka primitivizem, ki preveva prvo ligo, zdi še bolj nerazumljiv.

Ko poskušajo kdaj opravičevati nogometne ekscese s frazo, da je »nogomet več kot šport – je religija,« nevede pribijajo žebljico na glavico. Kajti religije so zadnja leta motor svetovnega ekscesa in za nogomet se zdi bolj zdravo, da ostane samo šport.

Z navijači pa je tako: presenečeni bi bili, če bi vedeli, kako malo tisti, ki se manifestirajo kot najbolj zvesti in goreči privrženci kakšnega kluba, v resnici vedo tako o njem, njegovi zgodovini in dosežkih, kot tudi o nogometni igri sami.


21.11.2017

Klinc vas gleda

Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni


14.11.2017

Zločin in kazen po slovensko

Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.


07.11.2017

Zidarska moda na političnih dogodkih

Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano


31.10.2017

Čez vodo skače, kjer je most

V današnji glosi o mladosti, mladini in mladih.


24.10.2017

Prekletstvo lepe nedelje

Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.


17.10.2017

2030

Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.


10.10.2017

Maslo in topovi

Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.


03.10.2017

Andrej in Miro pred cesarico

Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?


26.09.2017

Druga priložnost drugega tira

Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.


19.09.2017

... ni Sloven´c, hej, hej, hej!

Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".


12.09.2017

Žan in kulturni boj

Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.


04.07.2017

Arbitraža za telebane

Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.


27.06.2017

Pokaži nam, Miro

Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.


20.06.2017

Davkoplačevalci in žalujoči ostali

Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.


13.06.2017

Eno rojstvo, ena zastava

Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.


06.06.2017

Tretja svetovna vojna

Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”


30.05.2017

Pop na pošti

Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.


23.05.2017

Bližajo se volitve

Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.


16.05.2017

Mi gradimo ceste proge

Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.


09.05.2017

Enajst sekir in petnajst macol

Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.


Stran 16 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov