Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nekaj rasizma in primitivnih izjav za lep dan …
Naenkrat se je javnost strašansko vznemirila, ko je ugotovila, da je slovenski nogomet leglo rasizma, primitivizma in podobnih nečednosti. Do danes sta plačala: administrativno trener Olimpije, moralno športni direktor Maribora.
Pa začnimo rasistično! Gotovo ste opazili, da imajo naši kolegi v športnem uredništvu pri intervjuvanju trenerjev slovenske prve nogometne lige redno težave, saj jih morajo praviloma prevajati. Odvisno od tedna, a več kot polovica trenerjev naših najboljših klubov prihaja z Balkana. Tudi veliko nogometašev prihaja od tam. Nogometna Slovenija je bila v zlatih časih jugoslovanskega nogometa potapljajoča se barka, danes je priljubljen rešilni čolniček.
Gornje pisanje z opredeljevanjem človeka glede na domovino se zdi rasistično, a dovolj je, da vidimo divjanje »Delij« in Grôbarjev« na minulem derbiju v Beogradu, dovolj je, da spremljamo navijaško nasilje med »Hajdukom« in »Dinamom«, pa razumemo, da Balkan deluje po nogometnih konceptih, ki so v Evropi v glavnem že preživeti. Nič kaj inovativno je treba postaviti na prvo mesto angleški nogomet, v katerem so izgredi redki in strogo kaznovani, tudi nemški je skoraj brezmadežen, prav tako francoski in španski; kdaj pa kdaj se zalomi na Nizozemskem, to pa je tudi vse. Slovenske nogometne vezi z Balkanom v tem trenutku niso ravno produktivne, a kljub veliki debati o primernosti in neprimernosti besed in dejanj nogometnih delavcev in funkcionarjev se nogomet dogaja tudi na tribunah. Ali predvsem na tribunah. V tem ima Zlatko Zahovič v skladu s svojo logiko seveda prav. Ker pač napačno domneva, da se nogomet igra za navijače. A zalomi se pri pojmu navijač.
V Sloveniji smo začeli ta pojem enačiti s skrajnim navijaštvom, ki je pri nas sicer nekaj novega, saj so se prve take skupine pojavile šele konec osemdesetih. Prej je bila tribuna varna kot otroški vrtec. In predvsem polna najprej ljubiteljev igre, šele potem navijačev… Najhujše, kar se je lahko zgodilo, je bilo naivno zbadanje nasprotnikov in mogoče še katoliško sprejemljive kletvice na račun sodnika. Potem pa nenadoma: »Ubi, ubi žabara!« in »Pederi, pederi!«
To nas pripelje do glavnega problema tokratne nogometne afere. Ko trener zabrusi igralcu »idiote crni«, je suspendiran in odpuščen, ko pa isto naredi gledalec, se ne zgodi nič. Oziroma: pri velikih prekrških, kot je metanje banan temnopoltim igralcem, je kaznovan klub. Slovenski nogomet nogometnega navijača ni individualiziral. Smešni poskusi z avtorizacijo vstopnic ne sodijo v to kategorijo. Navijači na naših stadionih so še vedno brezoblična množica, medtem ko na angleških stadionih sedijo posamezniki. Petdeset, šestdeset tisoč posameznikov, če je treba. S pripadajočo odgovornostjo za svoja dejanja, neredko tudi za svoje besede.
Kaj je šlo tako strahovito narobe, da je danes ne glede na to, kakšen ljubitelj nogometa ste, obisk nogometne tekme v Sloveniji vsaj nekajkrat v devetdesetih minutah žalitev za človekovo dostojanstvo? Dušeslovje je nekoč učilo, da posameznik gre na stadion, postane del močne množice, izkašlja svoje frustracije ter se vrne kot pomirjen in ustvarjalen del družbe.
Medtem pa je družba postala stadion! Žalitve, ki si jih nekoč anonimno kričal na stadionu, lahko danes anonimno kričiš na internetu. Stadion je dobil konkurenco in nobene potrebe ni, da zmrzuješ na prostem, če si želiš olajšati dušo. Nogometna tekma po navadi iz človeka izvabi skrajna čustva. Problem nastane, ko navijač pride na tekmo že prežet s skrajnimi čustvi. Potem ga nogomet samo spremeni v žival.
Zakaj so dogodki, ki jih v slovenskem nogometu opažamo zadnje dni, žalostni? Predvsem zato, ker se v slovenskem nogometu dobro dela. Za dežurne pljuvalce je to pretirana izjava, a organiziranost nogometa v mlajših kategorijah, trenerji, navdušeni otroci in mladostniki, razvejenost in infrastruktura … vse to privede do tega, da se v višjih ligaških tekmovanjih igra dober nogomet. Sicer neprimerljiv z ligami peterice, a s sodobnim razumevanjem igre popolnoma primerljiv s podobnimi nogometnimi okolji. Tako se ob spremljanju treninga nogometnega podmladka primitivizem, ki preveva prvo ligo, zdi še bolj nerazumljiv.
Ko poskušajo kdaj opravičevati nogometne ekscese s frazo, da je »nogomet več kot šport – je religija,« nevede pribijajo žebljico na glavico. Kajti religije so zadnja leta motor svetovnega ekscesa in za nogomet se zdi bolj zdravo, da ostane samo šport.
Z navijači pa je tako: presenečeni bi bili, če bi vedeli, kako malo tisti, ki se manifestirajo kot najbolj zvesti in goreči privrženci kakšnega kluba, v resnici vedo tako o njem, njegovi zgodovini in dosežkih, kot tudi o nogometni igri sami.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nekaj rasizma in primitivnih izjav za lep dan …
Naenkrat se je javnost strašansko vznemirila, ko je ugotovila, da je slovenski nogomet leglo rasizma, primitivizma in podobnih nečednosti. Do danes sta plačala: administrativno trener Olimpije, moralno športni direktor Maribora.
Pa začnimo rasistično! Gotovo ste opazili, da imajo naši kolegi v športnem uredništvu pri intervjuvanju trenerjev slovenske prve nogometne lige redno težave, saj jih morajo praviloma prevajati. Odvisno od tedna, a več kot polovica trenerjev naših najboljših klubov prihaja z Balkana. Tudi veliko nogometašev prihaja od tam. Nogometna Slovenija je bila v zlatih časih jugoslovanskega nogometa potapljajoča se barka, danes je priljubljen rešilni čolniček.
Gornje pisanje z opredeljevanjem človeka glede na domovino se zdi rasistično, a dovolj je, da vidimo divjanje »Delij« in Grôbarjev« na minulem derbiju v Beogradu, dovolj je, da spremljamo navijaško nasilje med »Hajdukom« in »Dinamom«, pa razumemo, da Balkan deluje po nogometnih konceptih, ki so v Evropi v glavnem že preživeti. Nič kaj inovativno je treba postaviti na prvo mesto angleški nogomet, v katerem so izgredi redki in strogo kaznovani, tudi nemški je skoraj brezmadežen, prav tako francoski in španski; kdaj pa kdaj se zalomi na Nizozemskem, to pa je tudi vse. Slovenske nogometne vezi z Balkanom v tem trenutku niso ravno produktivne, a kljub veliki debati o primernosti in neprimernosti besed in dejanj nogometnih delavcev in funkcionarjev se nogomet dogaja tudi na tribunah. Ali predvsem na tribunah. V tem ima Zlatko Zahovič v skladu s svojo logiko seveda prav. Ker pač napačno domneva, da se nogomet igra za navijače. A zalomi se pri pojmu navijač.
V Sloveniji smo začeli ta pojem enačiti s skrajnim navijaštvom, ki je pri nas sicer nekaj novega, saj so se prve take skupine pojavile šele konec osemdesetih. Prej je bila tribuna varna kot otroški vrtec. In predvsem polna najprej ljubiteljev igre, šele potem navijačev… Najhujše, kar se je lahko zgodilo, je bilo naivno zbadanje nasprotnikov in mogoče še katoliško sprejemljive kletvice na račun sodnika. Potem pa nenadoma: »Ubi, ubi žabara!« in »Pederi, pederi!«
To nas pripelje do glavnega problema tokratne nogometne afere. Ko trener zabrusi igralcu »idiote crni«, je suspendiran in odpuščen, ko pa isto naredi gledalec, se ne zgodi nič. Oziroma: pri velikih prekrških, kot je metanje banan temnopoltim igralcem, je kaznovan klub. Slovenski nogomet nogometnega navijača ni individualiziral. Smešni poskusi z avtorizacijo vstopnic ne sodijo v to kategorijo. Navijači na naših stadionih so še vedno brezoblična množica, medtem ko na angleških stadionih sedijo posamezniki. Petdeset, šestdeset tisoč posameznikov, če je treba. S pripadajočo odgovornostjo za svoja dejanja, neredko tudi za svoje besede.
Kaj je šlo tako strahovito narobe, da je danes ne glede na to, kakšen ljubitelj nogometa ste, obisk nogometne tekme v Sloveniji vsaj nekajkrat v devetdesetih minutah žalitev za človekovo dostojanstvo? Dušeslovje je nekoč učilo, da posameznik gre na stadion, postane del močne množice, izkašlja svoje frustracije ter se vrne kot pomirjen in ustvarjalen del družbe.
Medtem pa je družba postala stadion! Žalitve, ki si jih nekoč anonimno kričal na stadionu, lahko danes anonimno kričiš na internetu. Stadion je dobil konkurenco in nobene potrebe ni, da zmrzuješ na prostem, če si želiš olajšati dušo. Nogometna tekma po navadi iz človeka izvabi skrajna čustva. Problem nastane, ko navijač pride na tekmo že prežet s skrajnimi čustvi. Potem ga nogomet samo spremeni v žival.
Zakaj so dogodki, ki jih v slovenskem nogometu opažamo zadnje dni, žalostni? Predvsem zato, ker se v slovenskem nogometu dobro dela. Za dežurne pljuvalce je to pretirana izjava, a organiziranost nogometa v mlajših kategorijah, trenerji, navdušeni otroci in mladostniki, razvejenost in infrastruktura … vse to privede do tega, da se v višjih ligaških tekmovanjih igra dober nogomet. Sicer neprimerljiv z ligami peterice, a s sodobnim razumevanjem igre popolnoma primerljiv s podobnimi nogometnimi okolji. Tako se ob spremljanju treninga nogometnega podmladka primitivizem, ki preveva prvo ligo, zdi še bolj nerazumljiv.
Ko poskušajo kdaj opravičevati nogometne ekscese s frazo, da je »nogomet več kot šport – je religija,« nevede pribijajo žebljico na glavico. Kajti religije so zadnja leta motor svetovnega ekscesa in za nogomet se zdi bolj zdravo, da ostane samo šport.
Z navijači pa je tako: presenečeni bi bili, če bi vedeli, kako malo tisti, ki se manifestirajo kot najbolj zvesti in goreči privrženci kakšnega kluba, v resnici vedo tako o njem, njegovi zgodovini in dosežkih, kot tudi o nogometni igri sami.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Neveljaven email naslov