Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nekaj rasizma in primitivnih izjav za lep dan …
Naenkrat se je javnost strašansko vznemirila, ko je ugotovila, da je slovenski nogomet leglo rasizma, primitivizma in podobnih nečednosti. Do danes sta plačala: administrativno trener Olimpije, moralno športni direktor Maribora.
Pa začnimo rasistično! Gotovo ste opazili, da imajo naši kolegi v športnem uredništvu pri intervjuvanju trenerjev slovenske prve nogometne lige redno težave, saj jih morajo praviloma prevajati. Odvisno od tedna, a več kot polovica trenerjev naših najboljših klubov prihaja z Balkana. Tudi veliko nogometašev prihaja od tam. Nogometna Slovenija je bila v zlatih časih jugoslovanskega nogometa potapljajoča se barka, danes je priljubljen rešilni čolniček.
Gornje pisanje z opredeljevanjem človeka glede na domovino se zdi rasistično, a dovolj je, da vidimo divjanje »Delij« in Grôbarjev« na minulem derbiju v Beogradu, dovolj je, da spremljamo navijaško nasilje med »Hajdukom« in »Dinamom«, pa razumemo, da Balkan deluje po nogometnih konceptih, ki so v Evropi v glavnem že preživeti. Nič kaj inovativno je treba postaviti na prvo mesto angleški nogomet, v katerem so izgredi redki in strogo kaznovani, tudi nemški je skoraj brezmadežen, prav tako francoski in španski; kdaj pa kdaj se zalomi na Nizozemskem, to pa je tudi vse. Slovenske nogometne vezi z Balkanom v tem trenutku niso ravno produktivne, a kljub veliki debati o primernosti in neprimernosti besed in dejanj nogometnih delavcev in funkcionarjev se nogomet dogaja tudi na tribunah. Ali predvsem na tribunah. V tem ima Zlatko Zahovič v skladu s svojo logiko seveda prav. Ker pač napačno domneva, da se nogomet igra za navijače. A zalomi se pri pojmu navijač.
V Sloveniji smo začeli ta pojem enačiti s skrajnim navijaštvom, ki je pri nas sicer nekaj novega, saj so se prve take skupine pojavile šele konec osemdesetih. Prej je bila tribuna varna kot otroški vrtec. In predvsem polna najprej ljubiteljev igre, šele potem navijačev… Najhujše, kar se je lahko zgodilo, je bilo naivno zbadanje nasprotnikov in mogoče še katoliško sprejemljive kletvice na račun sodnika. Potem pa nenadoma: »Ubi, ubi žabara!« in »Pederi, pederi!«
To nas pripelje do glavnega problema tokratne nogometne afere. Ko trener zabrusi igralcu »idiote crni«, je suspendiran in odpuščen, ko pa isto naredi gledalec, se ne zgodi nič. Oziroma: pri velikih prekrških, kot je metanje banan temnopoltim igralcem, je kaznovan klub. Slovenski nogomet nogometnega navijača ni individualiziral. Smešni poskusi z avtorizacijo vstopnic ne sodijo v to kategorijo. Navijači na naših stadionih so še vedno brezoblična množica, medtem ko na angleških stadionih sedijo posamezniki. Petdeset, šestdeset tisoč posameznikov, če je treba. S pripadajočo odgovornostjo za svoja dejanja, neredko tudi za svoje besede.
Kaj je šlo tako strahovito narobe, da je danes ne glede na to, kakšen ljubitelj nogometa ste, obisk nogometne tekme v Sloveniji vsaj nekajkrat v devetdesetih minutah žalitev za človekovo dostojanstvo? Dušeslovje je nekoč učilo, da posameznik gre na stadion, postane del močne množice, izkašlja svoje frustracije ter se vrne kot pomirjen in ustvarjalen del družbe.
Medtem pa je družba postala stadion! Žalitve, ki si jih nekoč anonimno kričal na stadionu, lahko danes anonimno kričiš na internetu. Stadion je dobil konkurenco in nobene potrebe ni, da zmrzuješ na prostem, če si želiš olajšati dušo. Nogometna tekma po navadi iz človeka izvabi skrajna čustva. Problem nastane, ko navijač pride na tekmo že prežet s skrajnimi čustvi. Potem ga nogomet samo spremeni v žival.
Zakaj so dogodki, ki jih v slovenskem nogometu opažamo zadnje dni, žalostni? Predvsem zato, ker se v slovenskem nogometu dobro dela. Za dežurne pljuvalce je to pretirana izjava, a organiziranost nogometa v mlajših kategorijah, trenerji, navdušeni otroci in mladostniki, razvejenost in infrastruktura … vse to privede do tega, da se v višjih ligaških tekmovanjih igra dober nogomet. Sicer neprimerljiv z ligami peterice, a s sodobnim razumevanjem igre popolnoma primerljiv s podobnimi nogometnimi okolji. Tako se ob spremljanju treninga nogometnega podmladka primitivizem, ki preveva prvo ligo, zdi še bolj nerazumljiv.
Ko poskušajo kdaj opravičevati nogometne ekscese s frazo, da je »nogomet več kot šport – je religija,« nevede pribijajo žebljico na glavico. Kajti religije so zadnja leta motor svetovnega ekscesa in za nogomet se zdi bolj zdravo, da ostane samo šport.
Z navijači pa je tako: presenečeni bi bili, če bi vedeli, kako malo tisti, ki se manifestirajo kot najbolj zvesti in goreči privrženci kakšnega kluba, v resnici vedo tako o njem, njegovi zgodovini in dosežkih, kot tudi o nogometni igri sami.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nekaj rasizma in primitivnih izjav za lep dan …
Naenkrat se je javnost strašansko vznemirila, ko je ugotovila, da je slovenski nogomet leglo rasizma, primitivizma in podobnih nečednosti. Do danes sta plačala: administrativno trener Olimpije, moralno športni direktor Maribora.
Pa začnimo rasistično! Gotovo ste opazili, da imajo naši kolegi v športnem uredništvu pri intervjuvanju trenerjev slovenske prve nogometne lige redno težave, saj jih morajo praviloma prevajati. Odvisno od tedna, a več kot polovica trenerjev naših najboljših klubov prihaja z Balkana. Tudi veliko nogometašev prihaja od tam. Nogometna Slovenija je bila v zlatih časih jugoslovanskega nogometa potapljajoča se barka, danes je priljubljen rešilni čolniček.
Gornje pisanje z opredeljevanjem človeka glede na domovino se zdi rasistično, a dovolj je, da vidimo divjanje »Delij« in Grôbarjev« na minulem derbiju v Beogradu, dovolj je, da spremljamo navijaško nasilje med »Hajdukom« in »Dinamom«, pa razumemo, da Balkan deluje po nogometnih konceptih, ki so v Evropi v glavnem že preživeti. Nič kaj inovativno je treba postaviti na prvo mesto angleški nogomet, v katerem so izgredi redki in strogo kaznovani, tudi nemški je skoraj brezmadežen, prav tako francoski in španski; kdaj pa kdaj se zalomi na Nizozemskem, to pa je tudi vse. Slovenske nogometne vezi z Balkanom v tem trenutku niso ravno produktivne, a kljub veliki debati o primernosti in neprimernosti besed in dejanj nogometnih delavcev in funkcionarjev se nogomet dogaja tudi na tribunah. Ali predvsem na tribunah. V tem ima Zlatko Zahovič v skladu s svojo logiko seveda prav. Ker pač napačno domneva, da se nogomet igra za navijače. A zalomi se pri pojmu navijač.
V Sloveniji smo začeli ta pojem enačiti s skrajnim navijaštvom, ki je pri nas sicer nekaj novega, saj so se prve take skupine pojavile šele konec osemdesetih. Prej je bila tribuna varna kot otroški vrtec. In predvsem polna najprej ljubiteljev igre, šele potem navijačev… Najhujše, kar se je lahko zgodilo, je bilo naivno zbadanje nasprotnikov in mogoče še katoliško sprejemljive kletvice na račun sodnika. Potem pa nenadoma: »Ubi, ubi žabara!« in »Pederi, pederi!«
To nas pripelje do glavnega problema tokratne nogometne afere. Ko trener zabrusi igralcu »idiote crni«, je suspendiran in odpuščen, ko pa isto naredi gledalec, se ne zgodi nič. Oziroma: pri velikih prekrških, kot je metanje banan temnopoltim igralcem, je kaznovan klub. Slovenski nogomet nogometnega navijača ni individualiziral. Smešni poskusi z avtorizacijo vstopnic ne sodijo v to kategorijo. Navijači na naših stadionih so še vedno brezoblična množica, medtem ko na angleških stadionih sedijo posamezniki. Petdeset, šestdeset tisoč posameznikov, če je treba. S pripadajočo odgovornostjo za svoja dejanja, neredko tudi za svoje besede.
Kaj je šlo tako strahovito narobe, da je danes ne glede na to, kakšen ljubitelj nogometa ste, obisk nogometne tekme v Sloveniji vsaj nekajkrat v devetdesetih minutah žalitev za človekovo dostojanstvo? Dušeslovje je nekoč učilo, da posameznik gre na stadion, postane del močne množice, izkašlja svoje frustracije ter se vrne kot pomirjen in ustvarjalen del družbe.
Medtem pa je družba postala stadion! Žalitve, ki si jih nekoč anonimno kričal na stadionu, lahko danes anonimno kričiš na internetu. Stadion je dobil konkurenco in nobene potrebe ni, da zmrzuješ na prostem, če si želiš olajšati dušo. Nogometna tekma po navadi iz človeka izvabi skrajna čustva. Problem nastane, ko navijač pride na tekmo že prežet s skrajnimi čustvi. Potem ga nogomet samo spremeni v žival.
Zakaj so dogodki, ki jih v slovenskem nogometu opažamo zadnje dni, žalostni? Predvsem zato, ker se v slovenskem nogometu dobro dela. Za dežurne pljuvalce je to pretirana izjava, a organiziranost nogometa v mlajših kategorijah, trenerji, navdušeni otroci in mladostniki, razvejenost in infrastruktura … vse to privede do tega, da se v višjih ligaških tekmovanjih igra dober nogomet. Sicer neprimerljiv z ligami peterice, a s sodobnim razumevanjem igre popolnoma primerljiv s podobnimi nogometnimi okolji. Tako se ob spremljanju treninga nogometnega podmladka primitivizem, ki preveva prvo ligo, zdi še bolj nerazumljiv.
Ko poskušajo kdaj opravičevati nogometne ekscese s frazo, da je »nogomet več kot šport – je religija,« nevede pribijajo žebljico na glavico. Kajti religije so zadnja leta motor svetovnega ekscesa in za nogomet se zdi bolj zdravo, da ostane samo šport.
Z navijači pa je tako: presenečeni bi bili, če bi vedeli, kako malo tisti, ki se manifestirajo kot najbolj zvesti in goreči privrženci kakšnega kluba, v resnici vedo tako o njem, njegovi zgodovini in dosežkih, kot tudi o nogometni igri sami.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Neveljaven email naslov