Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča.
Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elita tudi za ceno zlomljenih rok želi
Danes pa o dogodku, ki se je odvil v Vojniku. Šestošolec je grobo odrinil delavko šole, kar je imelo za posledico zlom roke in poškodbo glave. Pristojni so primer predali pristojnim, kar pomeni, da se bo roka zacelila, vprašanja, ki se od tem napadu porajajo, pa ne tako kmalu …
Ker vsi vemo že vse, le nekaj obrobnih opazk. Najprej v drobovje najbolj vztrajnega spopada v zgodovini. Tistega med učitelji in učenci.
Bilo je tako: učitelji so tepli učence, starši so ploskali. Nato so učitelji še kar tepli učence, le starši niso več ploskali. Nato nekaj časa ni nihče tepel nikogar. Kratkih nekaj let miru. Danes učenci tepejo učitelje. Jutri bodo učenci pretepali učitelje in starši bodo ploskali.
“Krasni novi svet” cinično kričijo nostalgiki, “kdo je kriv,” se sprašujejo dežurni pravični. Z razliko od ostalih medijev znamo pri nas pokazati na krivca. Pa ne na simbolni ravni, temveč po starinsko – s prstom.
Krivi so učitelji. Pedagogi in profesorji. Najprej so krivi, ker šola tudi vzgaja. In če učenci pretepajo učitelje ali pa, če se pretepajo med seboj, šola vzgaja slabo. Zakaj je tako, je strokovno vprašanje, v katerega se ne bomo spuščali.
“Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka, prosvetnih delavcev je v tem, da so v šolo spustili starše.”
Še veliko večja krivda učiteljev pa izhaja iz časa, ko se je sesuval šolski sistem, ki ga je tudi socializem, pa če je to priznal ali ne, nasledil od rajnke Avstrije. Rigiden, ekskluzivističen, nedotakljiv šolski sistem, ki se je prav zaradi svoje hermetičnosti sesul sam vase. In skozi razpoke, ki so puščale vodo že za časa generacij, ki so danes na višku moči, se niso prebile ustanove, ki bi znale in zmogle izpeljati resnično šolsko reformo. “Ne!” Prvi so se v šole od zunaj, kot barbari za rimske zidove, prebili starši. Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka, prosvetnih delavcev je v tem, da so v šolo spustili starše. Ne šestošolec! Roke v Vojniku so lomili starši!
“Kaj pa bi lahko naredili?« se sprašujejo obupani ravnatelji, ki vsako jutro trepetajo v strahu, da se bo na vratih pojavil kateri od besnih staršev ali okravateni odvetnik. »I, kaj?« Prvega advokata, ki je v začetku devetdesetih prestopil šolski prag, bi moral šolski sluga za nekaj ur zapreti v kurilnico, kuharice bi mu dale piti pelina, upravitelj pa bi mu z nalomljeno leskovko pokazal vrata.
Že res, da država učiteljem takrat ni nudila pomoči … najbrž si je mislila, da ima dovolj pametnejšega dela, kot je zagotavljanje lastne prihodnosti. Je pa res, da cele generacije pedagogov takrat niso pokazale niti trohice osebnega poguma. Ko so stavkali, ko so se šli sindikalni boj, niso opozorili na načelne težave, s katerimi se srečuje učiteljstvo, temveč vedno na socialne težave, s katerimi se srečujejo učitelji. Povedano drugače: niso se vzdignili v bran poklicu, temveč so se dvignili v bran samih sebe. Saj niso bili edini; novinarjem se je zgodilo podobno – če pometemo še pred svojim pragom.
Danes se tako učitelji srečujejo s starši, ki poslanstvo izobraževanja razumejo slabše, kot so ga razumeli naši predniki v prvem letu obveznega šolanja, kot ga je predpisala presvitla cesarica. Neuki Slovenci iz druge polovice 18. stoletja so v šolah videli priložnost, prepotentni sodobniki vidijo v šolah blago. Nekaj, kar se lahko kupi, proda ali pokvari.
Pa še nekaj se zdi pomembno … Z vsevednostjo staršev se je tudi šolstvo pridružilo žalostni usodi institucij te države. Dovoljen je dvom o vsem in vsakem; a ne gre za kartezijanski, temveč za malomeščanski dvom. Podkrepljen z novo slovensko samozavestjo, ta dvom vsakodnevno spodkopava temelje ustanove te države.
“V novem šolstvu bo treba divjaško lomljenje rok drago plačati … A bo zato pranje možganov zastonj.”
Že pred časom je bila na državnozborski Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti razprava ob peticiji civilne iniciative Pomagajmo otrokoma ubite matere! se pravi, o načinu odvzema koroških otrok starim staršem. Daleč najpametnejšo razpravo na tisti seji je vodila državna sekretarka z Ministrstva za delo, socialne zadeve in enake možnosti. Bila je pač najpametnejša oseba med razpravljavci. In iz njenih opozoril – če jih poenostavimo – da spodkopavanje ustanov, kakršnekoli že so, s pomočjo lumpenproletariata, vodi v nacionalno katastrofo, so se ostali razpravljavci norčevali ali zgražali.
Šolstvo, zdravstvo, mediji, sodišča, državna uprava – vse to in še več je pod udarom sodobne pravičnosti, ki si je svojo legitimnost skovala na zmotno interpretiranem nakovalu demokracije.
Zelo žalostne stvari v javnosti, tudi ob vojniškem napadu, govorijo slovenski učitelji in ravnatelji. Šolski sistem najbolj ogrožamo starši šolajočih. S poenostavljanjem, omalovaževanjem učiteljskega poklica, z nezaupanjem v strokovnost in ne nazadnje – z razpravami o učiteljih in šoli v prisotnosti otrok. V sveti preproščini menimo, da šolski sistem s svojimi govorancami spreminjamo, a v bistvu pa ga rušimo.
Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, v kar nihče pri zdravi pameti več ne dvomi, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elita tudi za ceno zlomljenih rok želi. Za šolstvo, ki bo odvisno od kapitala in svetovnega nazora. V tem novem šolstvu bo treba divjaško lomljenje rok drago plačati … A bo zato pranje možganov zastonj.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča.
Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elita tudi za ceno zlomljenih rok želi
Danes pa o dogodku, ki se je odvil v Vojniku. Šestošolec je grobo odrinil delavko šole, kar je imelo za posledico zlom roke in poškodbo glave. Pristojni so primer predali pristojnim, kar pomeni, da se bo roka zacelila, vprašanja, ki se od tem napadu porajajo, pa ne tako kmalu …
Ker vsi vemo že vse, le nekaj obrobnih opazk. Najprej v drobovje najbolj vztrajnega spopada v zgodovini. Tistega med učitelji in učenci.
Bilo je tako: učitelji so tepli učence, starši so ploskali. Nato so učitelji še kar tepli učence, le starši niso več ploskali. Nato nekaj časa ni nihče tepel nikogar. Kratkih nekaj let miru. Danes učenci tepejo učitelje. Jutri bodo učenci pretepali učitelje in starši bodo ploskali.
“Krasni novi svet” cinično kričijo nostalgiki, “kdo je kriv,” se sprašujejo dežurni pravični. Z razliko od ostalih medijev znamo pri nas pokazati na krivca. Pa ne na simbolni ravni, temveč po starinsko – s prstom.
Krivi so učitelji. Pedagogi in profesorji. Najprej so krivi, ker šola tudi vzgaja. In če učenci pretepajo učitelje ali pa, če se pretepajo med seboj, šola vzgaja slabo. Zakaj je tako, je strokovno vprašanje, v katerega se ne bomo spuščali.
“Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka, prosvetnih delavcev je v tem, da so v šolo spustili starše.”
Še veliko večja krivda učiteljev pa izhaja iz časa, ko se je sesuval šolski sistem, ki ga je tudi socializem, pa če je to priznal ali ne, nasledil od rajnke Avstrije. Rigiden, ekskluzivističen, nedotakljiv šolski sistem, ki se je prav zaradi svoje hermetičnosti sesul sam vase. In skozi razpoke, ki so puščale vodo že za časa generacij, ki so danes na višku moči, se niso prebile ustanove, ki bi znale in zmogle izpeljati resnično šolsko reformo. “Ne!” Prvi so se v šole od zunaj, kot barbari za rimske zidove, prebili starši. Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka, prosvetnih delavcev je v tem, da so v šolo spustili starše. Ne šestošolec! Roke v Vojniku so lomili starši!
“Kaj pa bi lahko naredili?« se sprašujejo obupani ravnatelji, ki vsako jutro trepetajo v strahu, da se bo na vratih pojavil kateri od besnih staršev ali okravateni odvetnik. »I, kaj?« Prvega advokata, ki je v začetku devetdesetih prestopil šolski prag, bi moral šolski sluga za nekaj ur zapreti v kurilnico, kuharice bi mu dale piti pelina, upravitelj pa bi mu z nalomljeno leskovko pokazal vrata.
Že res, da država učiteljem takrat ni nudila pomoči … najbrž si je mislila, da ima dovolj pametnejšega dela, kot je zagotavljanje lastne prihodnosti. Je pa res, da cele generacije pedagogov takrat niso pokazale niti trohice osebnega poguma. Ko so stavkali, ko so se šli sindikalni boj, niso opozorili na načelne težave, s katerimi se srečuje učiteljstvo, temveč vedno na socialne težave, s katerimi se srečujejo učitelji. Povedano drugače: niso se vzdignili v bran poklicu, temveč so se dvignili v bran samih sebe. Saj niso bili edini; novinarjem se je zgodilo podobno – če pometemo še pred svojim pragom.
Danes se tako učitelji srečujejo s starši, ki poslanstvo izobraževanja razumejo slabše, kot so ga razumeli naši predniki v prvem letu obveznega šolanja, kot ga je predpisala presvitla cesarica. Neuki Slovenci iz druge polovice 18. stoletja so v šolah videli priložnost, prepotentni sodobniki vidijo v šolah blago. Nekaj, kar se lahko kupi, proda ali pokvari.
Pa še nekaj se zdi pomembno … Z vsevednostjo staršev se je tudi šolstvo pridružilo žalostni usodi institucij te države. Dovoljen je dvom o vsem in vsakem; a ne gre za kartezijanski, temveč za malomeščanski dvom. Podkrepljen z novo slovensko samozavestjo, ta dvom vsakodnevno spodkopava temelje ustanove te države.
“V novem šolstvu bo treba divjaško lomljenje rok drago plačati … A bo zato pranje možganov zastonj.”
Že pred časom je bila na državnozborski Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti razprava ob peticiji civilne iniciative Pomagajmo otrokoma ubite matere! se pravi, o načinu odvzema koroških otrok starim staršem. Daleč najpametnejšo razpravo na tisti seji je vodila državna sekretarka z Ministrstva za delo, socialne zadeve in enake možnosti. Bila je pač najpametnejša oseba med razpravljavci. In iz njenih opozoril – če jih poenostavimo – da spodkopavanje ustanov, kakršnekoli že so, s pomočjo lumpenproletariata, vodi v nacionalno katastrofo, so se ostali razpravljavci norčevali ali zgražali.
Šolstvo, zdravstvo, mediji, sodišča, državna uprava – vse to in še več je pod udarom sodobne pravičnosti, ki si je svojo legitimnost skovala na zmotno interpretiranem nakovalu demokracije.
Zelo žalostne stvari v javnosti, tudi ob vojniškem napadu, govorijo slovenski učitelji in ravnatelji. Šolski sistem najbolj ogrožamo starši šolajočih. S poenostavljanjem, omalovaževanjem učiteljskega poklica, z nezaupanjem v strokovnost in ne nazadnje – z razpravami o učiteljih in šoli v prisotnosti otrok. V sveti preproščini menimo, da šolski sistem s svojimi govorancami spreminjamo, a v bistvu pa ga rušimo.
Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, v kar nihče pri zdravi pameti več ne dvomi, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elita tudi za ceno zlomljenih rok želi. Za šolstvo, ki bo odvisno od kapitala in svetovnega nazora. V tem novem šolstvu bo treba divjaško lomljenje rok drago plačati … A bo zato pranje možganov zastonj.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Neveljaven email naslov