Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča.
Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elita tudi za ceno zlomljenih rok želi
Danes pa o dogodku, ki se je odvil v Vojniku. Šestošolec je grobo odrinil delavko šole, kar je imelo za posledico zlom roke in poškodbo glave. Pristojni so primer predali pristojnim, kar pomeni, da se bo roka zacelila, vprašanja, ki se od tem napadu porajajo, pa ne tako kmalu …
Ker vsi vemo že vse, le nekaj obrobnih opazk. Najprej v drobovje najbolj vztrajnega spopada v zgodovini. Tistega med učitelji in učenci.
Bilo je tako: učitelji so tepli učence, starši so ploskali. Nato so učitelji še kar tepli učence, le starši niso več ploskali. Nato nekaj časa ni nihče tepel nikogar. Kratkih nekaj let miru. Danes učenci tepejo učitelje. Jutri bodo učenci pretepali učitelje in starši bodo ploskali.
“Krasni novi svet” cinično kričijo nostalgiki, “kdo je kriv,” se sprašujejo dežurni pravični. Z razliko od ostalih medijev znamo pri nas pokazati na krivca. Pa ne na simbolni ravni, temveč po starinsko – s prstom.
Krivi so učitelji. Pedagogi in profesorji. Najprej so krivi, ker šola tudi vzgaja. In če učenci pretepajo učitelje ali pa, če se pretepajo med seboj, šola vzgaja slabo. Zakaj je tako, je strokovno vprašanje, v katerega se ne bomo spuščali.
“Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka, prosvetnih delavcev je v tem, da so v šolo spustili starše.”
Še veliko večja krivda učiteljev pa izhaja iz časa, ko se je sesuval šolski sistem, ki ga je tudi socializem, pa če je to priznal ali ne, nasledil od rajnke Avstrije. Rigiden, ekskluzivističen, nedotakljiv šolski sistem, ki se je prav zaradi svoje hermetičnosti sesul sam vase. In skozi razpoke, ki so puščale vodo že za časa generacij, ki so danes na višku moči, se niso prebile ustanove, ki bi znale in zmogle izpeljati resnično šolsko reformo. “Ne!” Prvi so se v šole od zunaj, kot barbari za rimske zidove, prebili starši. Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka, prosvetnih delavcev je v tem, da so v šolo spustili starše. Ne šestošolec! Roke v Vojniku so lomili starši!
“Kaj pa bi lahko naredili?« se sprašujejo obupani ravnatelji, ki vsako jutro trepetajo v strahu, da se bo na vratih pojavil kateri od besnih staršev ali okravateni odvetnik. »I, kaj?« Prvega advokata, ki je v začetku devetdesetih prestopil šolski prag, bi moral šolski sluga za nekaj ur zapreti v kurilnico, kuharice bi mu dale piti pelina, upravitelj pa bi mu z nalomljeno leskovko pokazal vrata.
Že res, da država učiteljem takrat ni nudila pomoči … najbrž si je mislila, da ima dovolj pametnejšega dela, kot je zagotavljanje lastne prihodnosti. Je pa res, da cele generacije pedagogov takrat niso pokazale niti trohice osebnega poguma. Ko so stavkali, ko so se šli sindikalni boj, niso opozorili na načelne težave, s katerimi se srečuje učiteljstvo, temveč vedno na socialne težave, s katerimi se srečujejo učitelji. Povedano drugače: niso se vzdignili v bran poklicu, temveč so se dvignili v bran samih sebe. Saj niso bili edini; novinarjem se je zgodilo podobno – če pometemo še pred svojim pragom.
Danes se tako učitelji srečujejo s starši, ki poslanstvo izobraževanja razumejo slabše, kot so ga razumeli naši predniki v prvem letu obveznega šolanja, kot ga je predpisala presvitla cesarica. Neuki Slovenci iz druge polovice 18. stoletja so v šolah videli priložnost, prepotentni sodobniki vidijo v šolah blago. Nekaj, kar se lahko kupi, proda ali pokvari.
Pa še nekaj se zdi pomembno … Z vsevednostjo staršev se je tudi šolstvo pridružilo žalostni usodi institucij te države. Dovoljen je dvom o vsem in vsakem; a ne gre za kartezijanski, temveč za malomeščanski dvom. Podkrepljen z novo slovensko samozavestjo, ta dvom vsakodnevno spodkopava temelje ustanove te države.
“V novem šolstvu bo treba divjaško lomljenje rok drago plačati … A bo zato pranje možganov zastonj.”
Že pred časom je bila na državnozborski Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti razprava ob peticiji civilne iniciative Pomagajmo otrokoma ubite matere! se pravi, o načinu odvzema koroških otrok starim staršem. Daleč najpametnejšo razpravo na tisti seji je vodila državna sekretarka z Ministrstva za delo, socialne zadeve in enake možnosti. Bila je pač najpametnejša oseba med razpravljavci. In iz njenih opozoril – če jih poenostavimo – da spodkopavanje ustanov, kakršnekoli že so, s pomočjo lumpenproletariata, vodi v nacionalno katastrofo, so se ostali razpravljavci norčevali ali zgražali.
Šolstvo, zdravstvo, mediji, sodišča, državna uprava – vse to in še več je pod udarom sodobne pravičnosti, ki si je svojo legitimnost skovala na zmotno interpretiranem nakovalu demokracije.
Zelo žalostne stvari v javnosti, tudi ob vojniškem napadu, govorijo slovenski učitelji in ravnatelji. Šolski sistem najbolj ogrožamo starši šolajočih. S poenostavljanjem, omalovaževanjem učiteljskega poklica, z nezaupanjem v strokovnost in ne nazadnje – z razpravami o učiteljih in šoli v prisotnosti otrok. V sveti preproščini menimo, da šolski sistem s svojimi govorancami spreminjamo, a v bistvu pa ga rušimo.
Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, v kar nihče pri zdravi pameti več ne dvomi, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elita tudi za ceno zlomljenih rok želi. Za šolstvo, ki bo odvisno od kapitala in svetovnega nazora. V tem novem šolstvu bo treba divjaško lomljenje rok drago plačati … A bo zato pranje možganov zastonj.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča.
Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elita tudi za ceno zlomljenih rok želi
Danes pa o dogodku, ki se je odvil v Vojniku. Šestošolec je grobo odrinil delavko šole, kar je imelo za posledico zlom roke in poškodbo glave. Pristojni so primer predali pristojnim, kar pomeni, da se bo roka zacelila, vprašanja, ki se od tem napadu porajajo, pa ne tako kmalu …
Ker vsi vemo že vse, le nekaj obrobnih opazk. Najprej v drobovje najbolj vztrajnega spopada v zgodovini. Tistega med učitelji in učenci.
Bilo je tako: učitelji so tepli učence, starši so ploskali. Nato so učitelji še kar tepli učence, le starši niso več ploskali. Nato nekaj časa ni nihče tepel nikogar. Kratkih nekaj let miru. Danes učenci tepejo učitelje. Jutri bodo učenci pretepali učitelje in starši bodo ploskali.
“Krasni novi svet” cinično kričijo nostalgiki, “kdo je kriv,” se sprašujejo dežurni pravični. Z razliko od ostalih medijev znamo pri nas pokazati na krivca. Pa ne na simbolni ravni, temveč po starinsko – s prstom.
Krivi so učitelji. Pedagogi in profesorji. Najprej so krivi, ker šola tudi vzgaja. In če učenci pretepajo učitelje ali pa, če se pretepajo med seboj, šola vzgaja slabo. Zakaj je tako, je strokovno vprašanje, v katerega se ne bomo spuščali.
“Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka, prosvetnih delavcev je v tem, da so v šolo spustili starše.”
Še veliko večja krivda učiteljev pa izhaja iz časa, ko se je sesuval šolski sistem, ki ga je tudi socializem, pa če je to priznal ali ne, nasledil od rajnke Avstrije. Rigiden, ekskluzivističen, nedotakljiv šolski sistem, ki se je prav zaradi svoje hermetičnosti sesul sam vase. In skozi razpoke, ki so puščale vodo že za časa generacij, ki so danes na višku moči, se niso prebile ustanove, ki bi znale in zmogle izpeljati resnično šolsko reformo. “Ne!” Prvi so se v šole od zunaj, kot barbari za rimske zidove, prebili starši. Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka, prosvetnih delavcev je v tem, da so v šolo spustili starše. Ne šestošolec! Roke v Vojniku so lomili starši!
“Kaj pa bi lahko naredili?« se sprašujejo obupani ravnatelji, ki vsako jutro trepetajo v strahu, da se bo na vratih pojavil kateri od besnih staršev ali okravateni odvetnik. »I, kaj?« Prvega advokata, ki je v začetku devetdesetih prestopil šolski prag, bi moral šolski sluga za nekaj ur zapreti v kurilnico, kuharice bi mu dale piti pelina, upravitelj pa bi mu z nalomljeno leskovko pokazal vrata.
Že res, da država učiteljem takrat ni nudila pomoči … najbrž si je mislila, da ima dovolj pametnejšega dela, kot je zagotavljanje lastne prihodnosti. Je pa res, da cele generacije pedagogov takrat niso pokazale niti trohice osebnega poguma. Ko so stavkali, ko so se šli sindikalni boj, niso opozorili na načelne težave, s katerimi se srečuje učiteljstvo, temveč vedno na socialne težave, s katerimi se srečujejo učitelji. Povedano drugače: niso se vzdignili v bran poklicu, temveč so se dvignili v bran samih sebe. Saj niso bili edini; novinarjem se je zgodilo podobno – če pometemo še pred svojim pragom.
Danes se tako učitelji srečujejo s starši, ki poslanstvo izobraževanja razumejo slabše, kot so ga razumeli naši predniki v prvem letu obveznega šolanja, kot ga je predpisala presvitla cesarica. Neuki Slovenci iz druge polovice 18. stoletja so v šolah videli priložnost, prepotentni sodobniki vidijo v šolah blago. Nekaj, kar se lahko kupi, proda ali pokvari.
Pa še nekaj se zdi pomembno … Z vsevednostjo staršev se je tudi šolstvo pridružilo žalostni usodi institucij te države. Dovoljen je dvom o vsem in vsakem; a ne gre za kartezijanski, temveč za malomeščanski dvom. Podkrepljen z novo slovensko samozavestjo, ta dvom vsakodnevno spodkopava temelje ustanove te države.
“V novem šolstvu bo treba divjaško lomljenje rok drago plačati … A bo zato pranje možganov zastonj.”
Že pred časom je bila na državnozborski Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti razprava ob peticiji civilne iniciative Pomagajmo otrokoma ubite matere! se pravi, o načinu odvzema koroških otrok starim staršem. Daleč najpametnejšo razpravo na tisti seji je vodila državna sekretarka z Ministrstva za delo, socialne zadeve in enake možnosti. Bila je pač najpametnejša oseba med razpravljavci. In iz njenih opozoril – če jih poenostavimo – da spodkopavanje ustanov, kakršnekoli že so, s pomočjo lumpenproletariata, vodi v nacionalno katastrofo, so se ostali razpravljavci norčevali ali zgražali.
Šolstvo, zdravstvo, mediji, sodišča, državna uprava – vse to in še več je pod udarom sodobne pravičnosti, ki si je svojo legitimnost skovala na zmotno interpretiranem nakovalu demokracije.
Zelo žalostne stvari v javnosti, tudi ob vojniškem napadu, govorijo slovenski učitelji in ravnatelji. Šolski sistem najbolj ogrožamo starši šolajočih. S poenostavljanjem, omalovaževanjem učiteljskega poklica, z nezaupanjem v strokovnost in ne nazadnje – z razpravami o učiteljih in šoli v prisotnosti otrok. V sveti preproščini menimo, da šolski sistem s svojimi govorancami spreminjamo, a v bistvu pa ga rušimo.
Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, v kar nihče pri zdravi pameti več ne dvomi, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elita tudi za ceno zlomljenih rok želi. Za šolstvo, ki bo odvisno od kapitala in svetovnega nazora. V tem novem šolstvu bo treba divjaško lomljenje rok drago plačati … A bo zato pranje možganov zastonj.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov