Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča.
Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elita tudi za ceno zlomljenih rok želi
Danes pa o dogodku, ki se je odvil v Vojniku. Šestošolec je grobo odrinil delavko šole, kar je imelo za posledico zlom roke in poškodbo glave. Pristojni so primer predali pristojnim, kar pomeni, da se bo roka zacelila, vprašanja, ki se od tem napadu porajajo, pa ne tako kmalu …
Ker vsi vemo že vse, le nekaj obrobnih opazk. Najprej v drobovje najbolj vztrajnega spopada v zgodovini. Tistega med učitelji in učenci.
Bilo je tako: učitelji so tepli učence, starši so ploskali. Nato so učitelji še kar tepli učence, le starši niso več ploskali. Nato nekaj časa ni nihče tepel nikogar. Kratkih nekaj let miru. Danes učenci tepejo učitelje. Jutri bodo učenci pretepali učitelje in starši bodo ploskali.
“Krasni novi svet” cinično kričijo nostalgiki, “kdo je kriv,” se sprašujejo dežurni pravični. Z razliko od ostalih medijev znamo pri nas pokazati na krivca. Pa ne na simbolni ravni, temveč po starinsko – s prstom.
Krivi so učitelji. Pedagogi in profesorji. Najprej so krivi, ker šola tudi vzgaja. In če učenci pretepajo učitelje ali pa, če se pretepajo med seboj, šola vzgaja slabo. Zakaj je tako, je strokovno vprašanje, v katerega se ne bomo spuščali.
“Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka, prosvetnih delavcev je v tem, da so v šolo spustili starše.”
Še veliko večja krivda učiteljev pa izhaja iz časa, ko se je sesuval šolski sistem, ki ga je tudi socializem, pa če je to priznal ali ne, nasledil od rajnke Avstrije. Rigiden, ekskluzivističen, nedotakljiv šolski sistem, ki se je prav zaradi svoje hermetičnosti sesul sam vase. In skozi razpoke, ki so puščale vodo že za časa generacij, ki so danes na višku moči, se niso prebile ustanove, ki bi znale in zmogle izpeljati resnično šolsko reformo. “Ne!” Prvi so se v šole od zunaj, kot barbari za rimske zidove, prebili starši. Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka, prosvetnih delavcev je v tem, da so v šolo spustili starše. Ne šestošolec! Roke v Vojniku so lomili starši!
“Kaj pa bi lahko naredili?« se sprašujejo obupani ravnatelji, ki vsako jutro trepetajo v strahu, da se bo na vratih pojavil kateri od besnih staršev ali okravateni odvetnik. »I, kaj?« Prvega advokata, ki je v začetku devetdesetih prestopil šolski prag, bi moral šolski sluga za nekaj ur zapreti v kurilnico, kuharice bi mu dale piti pelina, upravitelj pa bi mu z nalomljeno leskovko pokazal vrata.
Že res, da država učiteljem takrat ni nudila pomoči … najbrž si je mislila, da ima dovolj pametnejšega dela, kot je zagotavljanje lastne prihodnosti. Je pa res, da cele generacije pedagogov takrat niso pokazale niti trohice osebnega poguma. Ko so stavkali, ko so se šli sindikalni boj, niso opozorili na načelne težave, s katerimi se srečuje učiteljstvo, temveč vedno na socialne težave, s katerimi se srečujejo učitelji. Povedano drugače: niso se vzdignili v bran poklicu, temveč so se dvignili v bran samih sebe. Saj niso bili edini; novinarjem se je zgodilo podobno – če pometemo še pred svojim pragom.
Danes se tako učitelji srečujejo s starši, ki poslanstvo izobraževanja razumejo slabše, kot so ga razumeli naši predniki v prvem letu obveznega šolanja, kot ga je predpisala presvitla cesarica. Neuki Slovenci iz druge polovice 18. stoletja so v šolah videli priložnost, prepotentni sodobniki vidijo v šolah blago. Nekaj, kar se lahko kupi, proda ali pokvari.
Pa še nekaj se zdi pomembno … Z vsevednostjo staršev se je tudi šolstvo pridružilo žalostni usodi institucij te države. Dovoljen je dvom o vsem in vsakem; a ne gre za kartezijanski, temveč za malomeščanski dvom. Podkrepljen z novo slovensko samozavestjo, ta dvom vsakodnevno spodkopava temelje ustanove te države.
“V novem šolstvu bo treba divjaško lomljenje rok drago plačati … A bo zato pranje možganov zastonj.”
Že pred časom je bila na državnozborski Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti razprava ob peticiji civilne iniciative Pomagajmo otrokoma ubite matere! se pravi, o načinu odvzema koroških otrok starim staršem. Daleč najpametnejšo razpravo na tisti seji je vodila državna sekretarka z Ministrstva za delo, socialne zadeve in enake možnosti. Bila je pač najpametnejša oseba med razpravljavci. In iz njenih opozoril – če jih poenostavimo – da spodkopavanje ustanov, kakršnekoli že so, s pomočjo lumpenproletariata, vodi v nacionalno katastrofo, so se ostali razpravljavci norčevali ali zgražali.
Šolstvo, zdravstvo, mediji, sodišča, državna uprava – vse to in še več je pod udarom sodobne pravičnosti, ki si je svojo legitimnost skovala na zmotno interpretiranem nakovalu demokracije.
Zelo žalostne stvari v javnosti, tudi ob vojniškem napadu, govorijo slovenski učitelji in ravnatelji. Šolski sistem najbolj ogrožamo starši šolajočih. S poenostavljanjem, omalovaževanjem učiteljskega poklica, z nezaupanjem v strokovnost in ne nazadnje – z razpravami o učiteljih in šoli v prisotnosti otrok. V sveti preproščini menimo, da šolski sistem s svojimi govorancami spreminjamo, a v bistvu pa ga rušimo.
Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, v kar nihče pri zdravi pameti več ne dvomi, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elita tudi za ceno zlomljenih rok želi. Za šolstvo, ki bo odvisno od kapitala in svetovnega nazora. V tem novem šolstvu bo treba divjaško lomljenje rok drago plačati … A bo zato pranje možganov zastonj.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča.
Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elita tudi za ceno zlomljenih rok želi
Danes pa o dogodku, ki se je odvil v Vojniku. Šestošolec je grobo odrinil delavko šole, kar je imelo za posledico zlom roke in poškodbo glave. Pristojni so primer predali pristojnim, kar pomeni, da se bo roka zacelila, vprašanja, ki se od tem napadu porajajo, pa ne tako kmalu …
Ker vsi vemo že vse, le nekaj obrobnih opazk. Najprej v drobovje najbolj vztrajnega spopada v zgodovini. Tistega med učitelji in učenci.
Bilo je tako: učitelji so tepli učence, starši so ploskali. Nato so učitelji še kar tepli učence, le starši niso več ploskali. Nato nekaj časa ni nihče tepel nikogar. Kratkih nekaj let miru. Danes učenci tepejo učitelje. Jutri bodo učenci pretepali učitelje in starši bodo ploskali.
“Krasni novi svet” cinično kričijo nostalgiki, “kdo je kriv,” se sprašujejo dežurni pravični. Z razliko od ostalih medijev znamo pri nas pokazati na krivca. Pa ne na simbolni ravni, temveč po starinsko – s prstom.
Krivi so učitelji. Pedagogi in profesorji. Najprej so krivi, ker šola tudi vzgaja. In če učenci pretepajo učitelje ali pa, če se pretepajo med seboj, šola vzgaja slabo. Zakaj je tako, je strokovno vprašanje, v katerega se ne bomo spuščali.
“Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka, prosvetnih delavcev je v tem, da so v šolo spustili starše.”
Še veliko večja krivda učiteljev pa izhaja iz časa, ko se je sesuval šolski sistem, ki ga je tudi socializem, pa če je to priznal ali ne, nasledil od rajnke Avstrije. Rigiden, ekskluzivističen, nedotakljiv šolski sistem, ki se je prav zaradi svoje hermetičnosti sesul sam vase. In skozi razpoke, ki so puščale vodo že za časa generacij, ki so danes na višku moči, se niso prebile ustanove, ki bi znale in zmogle izpeljati resnično šolsko reformo. “Ne!” Prvi so se v šole od zunaj, kot barbari za rimske zidove, prebili starši. Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka, prosvetnih delavcev je v tem, da so v šolo spustili starše. Ne šestošolec! Roke v Vojniku so lomili starši!
“Kaj pa bi lahko naredili?« se sprašujejo obupani ravnatelji, ki vsako jutro trepetajo v strahu, da se bo na vratih pojavil kateri od besnih staršev ali okravateni odvetnik. »I, kaj?« Prvega advokata, ki je v začetku devetdesetih prestopil šolski prag, bi moral šolski sluga za nekaj ur zapreti v kurilnico, kuharice bi mu dale piti pelina, upravitelj pa bi mu z nalomljeno leskovko pokazal vrata.
Že res, da država učiteljem takrat ni nudila pomoči … najbrž si je mislila, da ima dovolj pametnejšega dela, kot je zagotavljanje lastne prihodnosti. Je pa res, da cele generacije pedagogov takrat niso pokazale niti trohice osebnega poguma. Ko so stavkali, ko so se šli sindikalni boj, niso opozorili na načelne težave, s katerimi se srečuje učiteljstvo, temveč vedno na socialne težave, s katerimi se srečujejo učitelji. Povedano drugače: niso se vzdignili v bran poklicu, temveč so se dvignili v bran samih sebe. Saj niso bili edini; novinarjem se je zgodilo podobno – če pometemo še pred svojim pragom.
Danes se tako učitelji srečujejo s starši, ki poslanstvo izobraževanja razumejo slabše, kot so ga razumeli naši predniki v prvem letu obveznega šolanja, kot ga je predpisala presvitla cesarica. Neuki Slovenci iz druge polovice 18. stoletja so v šolah videli priložnost, prepotentni sodobniki vidijo v šolah blago. Nekaj, kar se lahko kupi, proda ali pokvari.
Pa še nekaj se zdi pomembno … Z vsevednostjo staršev se je tudi šolstvo pridružilo žalostni usodi institucij te države. Dovoljen je dvom o vsem in vsakem; a ne gre za kartezijanski, temveč za malomeščanski dvom. Podkrepljen z novo slovensko samozavestjo, ta dvom vsakodnevno spodkopava temelje ustanove te države.
“V novem šolstvu bo treba divjaško lomljenje rok drago plačati … A bo zato pranje možganov zastonj.”
Že pred časom je bila na državnozborski Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti razprava ob peticiji civilne iniciative Pomagajmo otrokoma ubite matere! se pravi, o načinu odvzema koroških otrok starim staršem. Daleč najpametnejšo razpravo na tisti seji je vodila državna sekretarka z Ministrstva za delo, socialne zadeve in enake možnosti. Bila je pač najpametnejša oseba med razpravljavci. In iz njenih opozoril – če jih poenostavimo – da spodkopavanje ustanov, kakršnekoli že so, s pomočjo lumpenproletariata, vodi v nacionalno katastrofo, so se ostali razpravljavci norčevali ali zgražali.
Šolstvo, zdravstvo, mediji, sodišča, državna uprava – vse to in še več je pod udarom sodobne pravičnosti, ki si je svojo legitimnost skovala na zmotno interpretiranem nakovalu demokracije.
Zelo žalostne stvari v javnosti, tudi ob vojniškem napadu, govorijo slovenski učitelji in ravnatelji. Šolski sistem najbolj ogrožamo starši šolajočih. S poenostavljanjem, omalovaževanjem učiteljskega poklica, z nezaupanjem v strokovnost in ne nazadnje – z razpravami o učiteljih in šoli v prisotnosti otrok. V sveti preproščini menimo, da šolski sistem s svojimi govorancami spreminjamo, a v bistvu pa ga rušimo.
Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, v kar nihče pri zdravi pameti več ne dvomi, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elita tudi za ceno zlomljenih rok želi. Za šolstvo, ki bo odvisno od kapitala in svetovnega nazora. V tem novem šolstvu bo treba divjaško lomljenje rok drago plačati … A bo zato pranje možganov zastonj.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Neveljaven email naslov