Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radmiloviča
Ob prazniku ni, da bi preveč modrovali, raje pustimo državi, da naj vsaj za trenutek odloži delo in prisluhne.
Nova moda se je zaredila v teh prazničnih dneh. Mediji so prišli na originalno idejo in ob četrt stoletja samostojnosti poizvedujejo o preteklosti in prihodnosti naše mlade demokracije. Tisti bolj klasični vabijo pred mikrofone, kamere in beležnice može in žene, ki so bili leta 91 zraven, kot se reče. “Kako je bilo takrat?” sprašujejo.
Tisti, usmerjeni v prihodnost, pa vabijo pred mikrofone, kamere in beležnice mlajše ljudi in jih sprašujejo, kaj se bo zgodilo čez petindvajset let. “Kakšna bo Slovenija ob Abrahamu?” jih zanima.
Nekaterih nas nič ne vprašajo, zato kar neizzvani povejmo, kaj si mislimo. Mislimo pa si nič. Ker že pri ljudeh se je moda okroglih obletnic razpasla čez vse razumne meje in nekoč obveznemu Abrahamu so se pridružile trideset-, štirideset- in šestdesetletnice, da o osemnajstki sploh ne govorimo. In kakor pri ljudeh, tako tudi pri državah! Praznujemo vsako leto, vsakih pet let pa praznujemo še posebej srčno …
A vendar se poraja nekaj vprašanj: “Kakšna brezvezna obletnica pa je petindvajset let samostojnosti?” Zanimivo, da smo praznovanje petindvajsetletnice povzeli iz tradicionalnega praznovanja zakonske zveze, ki sega še v čase rimskega cesarstva. Po tej analogiji praznuje Slovenija te dni srebrno poroko! Viri pa ne poročajo, da bi se Slovenija leta 91 s kom poročila – še najmanj s svojimi državljani. Pa tudi če bi se, je vezati življenje države na trajanje zakona vsaj nenavadno, če že ne nevarno. Kajti tretjina zakonskih zvez gre v franže …
Kakorkoli. Četrt stoletja ni nikakršna referenca v resni družboslovni debati. “Srebrna poroka matere države” zveni kot tematski naslov orgije Katarine Velike. Če že praznujemo “na okroglo“, potem bi praznovali vsaj pol stoletja … ampak problem je v tem, da bo mnoge izmed nas, ki se danes repenčimo, čez petindvajset let zanimala samo žlica močnika! Ali pa še ta več ne. Bo pa ravno zaradi tega dejstva Slovenija takrat srečnejša.
Zdaj pa k dejstvom. Odnosi z javnostjo, ki so priredili vse te imenitne akcije o prihodnosti in preteklosti Slovenije, se danes praskajo po glavi. Namesto da bi javnost zapletli v vzvišene debate o preteklosti in prihodnosti, se ta poniglava javnost ves čas odziva s sedanjostjo. Povedano drugače: če pod članki o tem, kako je bilo pred dvajsetimi leti in zakaj je bilo tako, kot je bilo, prebereš komentarje, se ti strinjajo le v tem, da je danes slabo. In če te iste komentarje prebereš pod člankom, kjer si mlad intelektualec riše Slovenijo leta 2041, so pod člankom komentarji, ki se pritožujejo, da je danes slabo. Javnosti ne zanima Slovenija iz leta 1991, niti je ne zanima Slovenija leta 2041. Zanima jo Slovenija leta 2016 in še to tista nepraznična, vsakdanja Slovenija. Kot že tolikokrat, je edino otipljivo praznično vzdušje razočaranje, da je praznik med vikendom.
Vse to malodušje ob četrt stoletja samostojnosti lahko zvrnemo tudi na pomanjkanje domoljubja in kako bi se ga morali učiti v šolah, lahko pa poiščemo tudi bolj prozaične razloge … Elite so se s svojim zgledom četrt stoletja trudile omadeževati praznik! Dogodek sam je bil vzvišen, vse njegove praznične ponovitve pa bedne. Prepiri, podtikanja, vzporedne proslave, bojkoti in žalitve … 25. junij je doživel celotni arzenal slovenskega političnega primitivizma in zdaj, ko se je nekomu zazdelo, da je 25 let prelomnica in bodo prišli vsi ti pomembneži, je država vpoklicala vrhunske umetnike, novinarje, reklamarje in marketingarje, da dogodek olepšajo, kolikor je le mogoče. Kot bi mrtveca poskusili očediti za dve uri operne predstave. Praznik v medijih in znotraj institucij sistema je izmišljen svet, ki v realnosti ne obstaja. Je balon, ki ga bo razneslo takoj 26. junija in zato se zdi razumnemu sodelovanje v vsej tej šaradi nekoliko bedasto.
Ima pa takšno medijsko samoizpraševanje tudi pozitivno noto. Ob velikih mašah, kot je letošnja obletnica, se množica ljudi v medijih izrazi o državi, kar so mokre sanje vseh raziskovalcev javnih mnenj. In ni treba uporabljati zapletenih statističnih algoritmov, da takole čez prst ugotovimo, kako so Slovenci nezadovoljni s Slovenijo. “Hvala, ker ste vprašali!”
Vendar v takšnem referendumskem izrekanju leži kleč … Če se večina prebivalcev izrazi, kako je država zanič, se moramo po politološko vprašati, kaj je to država? Slovenci smo očitno veliki zagovorniki konstitutivne teorije države, saj se je za nas s priznanjem pred četrt stoletja država začela in očitno tudi končala. Naredili smo jo v enem samem zamahu in misel, da bi jo morali graditi vseh teh petindvajset let, ni skupna našemu narodnemu značaju ali pa prebivalstvu skozi politični sistem sploh ni bila predstavljena.
Zaradi mnenja, da je ustanovitev države biblijski, ne pa družboslovno-dialektični pojem, imamo z obletnicami tudi takšno veliko veselje. Kajti če bi državo razumeli kot posodo, ki jo je treba ves čas po malem polniti, saj ves čas po malem tudi pušča in bi se sprijaznili, da voda v njen ni vedno bistra, včasih celo pitna ne, bi bilo trenutkov v teh petindvajsetih letih, vrednih praznovanja toliko, da bi slavnostne ceremonije na Trgu republike resnično izgubile ves smisel.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča
Ob prazniku ni, da bi preveč modrovali, raje pustimo državi, da naj vsaj za trenutek odloži delo in prisluhne.
Nova moda se je zaredila v teh prazničnih dneh. Mediji so prišli na originalno idejo in ob četrt stoletja samostojnosti poizvedujejo o preteklosti in prihodnosti naše mlade demokracije. Tisti bolj klasični vabijo pred mikrofone, kamere in beležnice može in žene, ki so bili leta 91 zraven, kot se reče. “Kako je bilo takrat?” sprašujejo.
Tisti, usmerjeni v prihodnost, pa vabijo pred mikrofone, kamere in beležnice mlajše ljudi in jih sprašujejo, kaj se bo zgodilo čez petindvajset let. “Kakšna bo Slovenija ob Abrahamu?” jih zanima.
Nekaterih nas nič ne vprašajo, zato kar neizzvani povejmo, kaj si mislimo. Mislimo pa si nič. Ker že pri ljudeh se je moda okroglih obletnic razpasla čez vse razumne meje in nekoč obveznemu Abrahamu so se pridružile trideset-, štirideset- in šestdesetletnice, da o osemnajstki sploh ne govorimo. In kakor pri ljudeh, tako tudi pri državah! Praznujemo vsako leto, vsakih pet let pa praznujemo še posebej srčno …
A vendar se poraja nekaj vprašanj: “Kakšna brezvezna obletnica pa je petindvajset let samostojnosti?” Zanimivo, da smo praznovanje petindvajsetletnice povzeli iz tradicionalnega praznovanja zakonske zveze, ki sega še v čase rimskega cesarstva. Po tej analogiji praznuje Slovenija te dni srebrno poroko! Viri pa ne poročajo, da bi se Slovenija leta 91 s kom poročila – še najmanj s svojimi državljani. Pa tudi če bi se, je vezati življenje države na trajanje zakona vsaj nenavadno, če že ne nevarno. Kajti tretjina zakonskih zvez gre v franže …
Kakorkoli. Četrt stoletja ni nikakršna referenca v resni družboslovni debati. “Srebrna poroka matere države” zveni kot tematski naslov orgije Katarine Velike. Če že praznujemo “na okroglo“, potem bi praznovali vsaj pol stoletja … ampak problem je v tem, da bo mnoge izmed nas, ki se danes repenčimo, čez petindvajset let zanimala samo žlica močnika! Ali pa še ta več ne. Bo pa ravno zaradi tega dejstva Slovenija takrat srečnejša.
Zdaj pa k dejstvom. Odnosi z javnostjo, ki so priredili vse te imenitne akcije o prihodnosti in preteklosti Slovenije, se danes praskajo po glavi. Namesto da bi javnost zapletli v vzvišene debate o preteklosti in prihodnosti, se ta poniglava javnost ves čas odziva s sedanjostjo. Povedano drugače: če pod članki o tem, kako je bilo pred dvajsetimi leti in zakaj je bilo tako, kot je bilo, prebereš komentarje, se ti strinjajo le v tem, da je danes slabo. In če te iste komentarje prebereš pod člankom, kjer si mlad intelektualec riše Slovenijo leta 2041, so pod člankom komentarji, ki se pritožujejo, da je danes slabo. Javnosti ne zanima Slovenija iz leta 1991, niti je ne zanima Slovenija leta 2041. Zanima jo Slovenija leta 2016 in še to tista nepraznična, vsakdanja Slovenija. Kot že tolikokrat, je edino otipljivo praznično vzdušje razočaranje, da je praznik med vikendom.
Vse to malodušje ob četrt stoletja samostojnosti lahko zvrnemo tudi na pomanjkanje domoljubja in kako bi se ga morali učiti v šolah, lahko pa poiščemo tudi bolj prozaične razloge … Elite so se s svojim zgledom četrt stoletja trudile omadeževati praznik! Dogodek sam je bil vzvišen, vse njegove praznične ponovitve pa bedne. Prepiri, podtikanja, vzporedne proslave, bojkoti in žalitve … 25. junij je doživel celotni arzenal slovenskega političnega primitivizma in zdaj, ko se je nekomu zazdelo, da je 25 let prelomnica in bodo prišli vsi ti pomembneži, je država vpoklicala vrhunske umetnike, novinarje, reklamarje in marketingarje, da dogodek olepšajo, kolikor je le mogoče. Kot bi mrtveca poskusili očediti za dve uri operne predstave. Praznik v medijih in znotraj institucij sistema je izmišljen svet, ki v realnosti ne obstaja. Je balon, ki ga bo razneslo takoj 26. junija in zato se zdi razumnemu sodelovanje v vsej tej šaradi nekoliko bedasto.
Ima pa takšno medijsko samoizpraševanje tudi pozitivno noto. Ob velikih mašah, kot je letošnja obletnica, se množica ljudi v medijih izrazi o državi, kar so mokre sanje vseh raziskovalcev javnih mnenj. In ni treba uporabljati zapletenih statističnih algoritmov, da takole čez prst ugotovimo, kako so Slovenci nezadovoljni s Slovenijo. “Hvala, ker ste vprašali!”
Vendar v takšnem referendumskem izrekanju leži kleč … Če se večina prebivalcev izrazi, kako je država zanič, se moramo po politološko vprašati, kaj je to država? Slovenci smo očitno veliki zagovorniki konstitutivne teorije države, saj se je za nas s priznanjem pred četrt stoletja država začela in očitno tudi končala. Naredili smo jo v enem samem zamahu in misel, da bi jo morali graditi vseh teh petindvajset let, ni skupna našemu narodnemu značaju ali pa prebivalstvu skozi politični sistem sploh ni bila predstavljena.
Zaradi mnenja, da je ustanovitev države biblijski, ne pa družboslovno-dialektični pojem, imamo z obletnicami tudi takšno veliko veselje. Kajti če bi državo razumeli kot posodo, ki jo je treba ves čas po malem polniti, saj ves čas po malem tudi pušča in bi se sprijaznili, da voda v njen ni vedno bistra, včasih celo pitna ne, bi bilo trenutkov v teh petindvajsetih letih, vrednih praznovanja toliko, da bi slavnostne ceremonije na Trgu republike resnično izgubile ves smisel.
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Neveljaven email naslov