Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radmiloviča
Ob prazniku ni, da bi preveč modrovali, raje pustimo državi, da naj vsaj za trenutek odloži delo in prisluhne.
Nova moda se je zaredila v teh prazničnih dneh. Mediji so prišli na originalno idejo in ob četrt stoletja samostojnosti poizvedujejo o preteklosti in prihodnosti naše mlade demokracije. Tisti bolj klasični vabijo pred mikrofone, kamere in beležnice može in žene, ki so bili leta 91 zraven, kot se reče. “Kako je bilo takrat?” sprašujejo.
Tisti, usmerjeni v prihodnost, pa vabijo pred mikrofone, kamere in beležnice mlajše ljudi in jih sprašujejo, kaj se bo zgodilo čez petindvajset let. “Kakšna bo Slovenija ob Abrahamu?” jih zanima.
Nekaterih nas nič ne vprašajo, zato kar neizzvani povejmo, kaj si mislimo. Mislimo pa si nič. Ker že pri ljudeh se je moda okroglih obletnic razpasla čez vse razumne meje in nekoč obveznemu Abrahamu so se pridružile trideset-, štirideset- in šestdesetletnice, da o osemnajstki sploh ne govorimo. In kakor pri ljudeh, tako tudi pri državah! Praznujemo vsako leto, vsakih pet let pa praznujemo še posebej srčno …
A vendar se poraja nekaj vprašanj: “Kakšna brezvezna obletnica pa je petindvajset let samostojnosti?” Zanimivo, da smo praznovanje petindvajsetletnice povzeli iz tradicionalnega praznovanja zakonske zveze, ki sega še v čase rimskega cesarstva. Po tej analogiji praznuje Slovenija te dni srebrno poroko! Viri pa ne poročajo, da bi se Slovenija leta 91 s kom poročila – še najmanj s svojimi državljani. Pa tudi če bi se, je vezati življenje države na trajanje zakona vsaj nenavadno, če že ne nevarno. Kajti tretjina zakonskih zvez gre v franže …
Kakorkoli. Četrt stoletja ni nikakršna referenca v resni družboslovni debati. “Srebrna poroka matere države” zveni kot tematski naslov orgije Katarine Velike. Če že praznujemo “na okroglo“, potem bi praznovali vsaj pol stoletja … ampak problem je v tem, da bo mnoge izmed nas, ki se danes repenčimo, čez petindvajset let zanimala samo žlica močnika! Ali pa še ta več ne. Bo pa ravno zaradi tega dejstva Slovenija takrat srečnejša.
Zdaj pa k dejstvom. Odnosi z javnostjo, ki so priredili vse te imenitne akcije o prihodnosti in preteklosti Slovenije, se danes praskajo po glavi. Namesto da bi javnost zapletli v vzvišene debate o preteklosti in prihodnosti, se ta poniglava javnost ves čas odziva s sedanjostjo. Povedano drugače: če pod članki o tem, kako je bilo pred dvajsetimi leti in zakaj je bilo tako, kot je bilo, prebereš komentarje, se ti strinjajo le v tem, da je danes slabo. In če te iste komentarje prebereš pod člankom, kjer si mlad intelektualec riše Slovenijo leta 2041, so pod člankom komentarji, ki se pritožujejo, da je danes slabo. Javnosti ne zanima Slovenija iz leta 1991, niti je ne zanima Slovenija leta 2041. Zanima jo Slovenija leta 2016 in še to tista nepraznična, vsakdanja Slovenija. Kot že tolikokrat, je edino otipljivo praznično vzdušje razočaranje, da je praznik med vikendom.
Vse to malodušje ob četrt stoletja samostojnosti lahko zvrnemo tudi na pomanjkanje domoljubja in kako bi se ga morali učiti v šolah, lahko pa poiščemo tudi bolj prozaične razloge … Elite so se s svojim zgledom četrt stoletja trudile omadeževati praznik! Dogodek sam je bil vzvišen, vse njegove praznične ponovitve pa bedne. Prepiri, podtikanja, vzporedne proslave, bojkoti in žalitve … 25. junij je doživel celotni arzenal slovenskega političnega primitivizma in zdaj, ko se je nekomu zazdelo, da je 25 let prelomnica in bodo prišli vsi ti pomembneži, je država vpoklicala vrhunske umetnike, novinarje, reklamarje in marketingarje, da dogodek olepšajo, kolikor je le mogoče. Kot bi mrtveca poskusili očediti za dve uri operne predstave. Praznik v medijih in znotraj institucij sistema je izmišljen svet, ki v realnosti ne obstaja. Je balon, ki ga bo razneslo takoj 26. junija in zato se zdi razumnemu sodelovanje v vsej tej šaradi nekoliko bedasto.
Ima pa takšno medijsko samoizpraševanje tudi pozitivno noto. Ob velikih mašah, kot je letošnja obletnica, se množica ljudi v medijih izrazi o državi, kar so mokre sanje vseh raziskovalcev javnih mnenj. In ni treba uporabljati zapletenih statističnih algoritmov, da takole čez prst ugotovimo, kako so Slovenci nezadovoljni s Slovenijo. “Hvala, ker ste vprašali!”
Vendar v takšnem referendumskem izrekanju leži kleč … Če se večina prebivalcev izrazi, kako je država zanič, se moramo po politološko vprašati, kaj je to država? Slovenci smo očitno veliki zagovorniki konstitutivne teorije države, saj se je za nas s priznanjem pred četrt stoletja država začela in očitno tudi končala. Naredili smo jo v enem samem zamahu in misel, da bi jo morali graditi vseh teh petindvajset let, ni skupna našemu narodnemu značaju ali pa prebivalstvu skozi politični sistem sploh ni bila predstavljena.
Zaradi mnenja, da je ustanovitev države biblijski, ne pa družboslovno-dialektični pojem, imamo z obletnicami tudi takšno veliko veselje. Kajti če bi državo razumeli kot posodo, ki jo je treba ves čas po malem polniti, saj ves čas po malem tudi pušča in bi se sprijaznili, da voda v njen ni vedno bistra, včasih celo pitna ne, bi bilo trenutkov v teh petindvajsetih letih, vrednih praznovanja toliko, da bi slavnostne ceremonije na Trgu republike resnično izgubile ves smisel.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča
Ob prazniku ni, da bi preveč modrovali, raje pustimo državi, da naj vsaj za trenutek odloži delo in prisluhne.
Nova moda se je zaredila v teh prazničnih dneh. Mediji so prišli na originalno idejo in ob četrt stoletja samostojnosti poizvedujejo o preteklosti in prihodnosti naše mlade demokracije. Tisti bolj klasični vabijo pred mikrofone, kamere in beležnice može in žene, ki so bili leta 91 zraven, kot se reče. “Kako je bilo takrat?” sprašujejo.
Tisti, usmerjeni v prihodnost, pa vabijo pred mikrofone, kamere in beležnice mlajše ljudi in jih sprašujejo, kaj se bo zgodilo čez petindvajset let. “Kakšna bo Slovenija ob Abrahamu?” jih zanima.
Nekaterih nas nič ne vprašajo, zato kar neizzvani povejmo, kaj si mislimo. Mislimo pa si nič. Ker že pri ljudeh se je moda okroglih obletnic razpasla čez vse razumne meje in nekoč obveznemu Abrahamu so se pridružile trideset-, štirideset- in šestdesetletnice, da o osemnajstki sploh ne govorimo. In kakor pri ljudeh, tako tudi pri državah! Praznujemo vsako leto, vsakih pet let pa praznujemo še posebej srčno …
A vendar se poraja nekaj vprašanj: “Kakšna brezvezna obletnica pa je petindvajset let samostojnosti?” Zanimivo, da smo praznovanje petindvajsetletnice povzeli iz tradicionalnega praznovanja zakonske zveze, ki sega še v čase rimskega cesarstva. Po tej analogiji praznuje Slovenija te dni srebrno poroko! Viri pa ne poročajo, da bi se Slovenija leta 91 s kom poročila – še najmanj s svojimi državljani. Pa tudi če bi se, je vezati življenje države na trajanje zakona vsaj nenavadno, če že ne nevarno. Kajti tretjina zakonskih zvez gre v franže …
Kakorkoli. Četrt stoletja ni nikakršna referenca v resni družboslovni debati. “Srebrna poroka matere države” zveni kot tematski naslov orgije Katarine Velike. Če že praznujemo “na okroglo“, potem bi praznovali vsaj pol stoletja … ampak problem je v tem, da bo mnoge izmed nas, ki se danes repenčimo, čez petindvajset let zanimala samo žlica močnika! Ali pa še ta več ne. Bo pa ravno zaradi tega dejstva Slovenija takrat srečnejša.
Zdaj pa k dejstvom. Odnosi z javnostjo, ki so priredili vse te imenitne akcije o prihodnosti in preteklosti Slovenije, se danes praskajo po glavi. Namesto da bi javnost zapletli v vzvišene debate o preteklosti in prihodnosti, se ta poniglava javnost ves čas odziva s sedanjostjo. Povedano drugače: če pod članki o tem, kako je bilo pred dvajsetimi leti in zakaj je bilo tako, kot je bilo, prebereš komentarje, se ti strinjajo le v tem, da je danes slabo. In če te iste komentarje prebereš pod člankom, kjer si mlad intelektualec riše Slovenijo leta 2041, so pod člankom komentarji, ki se pritožujejo, da je danes slabo. Javnosti ne zanima Slovenija iz leta 1991, niti je ne zanima Slovenija leta 2041. Zanima jo Slovenija leta 2016 in še to tista nepraznična, vsakdanja Slovenija. Kot že tolikokrat, je edino otipljivo praznično vzdušje razočaranje, da je praznik med vikendom.
Vse to malodušje ob četrt stoletja samostojnosti lahko zvrnemo tudi na pomanjkanje domoljubja in kako bi se ga morali učiti v šolah, lahko pa poiščemo tudi bolj prozaične razloge … Elite so se s svojim zgledom četrt stoletja trudile omadeževati praznik! Dogodek sam je bil vzvišen, vse njegove praznične ponovitve pa bedne. Prepiri, podtikanja, vzporedne proslave, bojkoti in žalitve … 25. junij je doživel celotni arzenal slovenskega političnega primitivizma in zdaj, ko se je nekomu zazdelo, da je 25 let prelomnica in bodo prišli vsi ti pomembneži, je država vpoklicala vrhunske umetnike, novinarje, reklamarje in marketingarje, da dogodek olepšajo, kolikor je le mogoče. Kot bi mrtveca poskusili očediti za dve uri operne predstave. Praznik v medijih in znotraj institucij sistema je izmišljen svet, ki v realnosti ne obstaja. Je balon, ki ga bo razneslo takoj 26. junija in zato se zdi razumnemu sodelovanje v vsej tej šaradi nekoliko bedasto.
Ima pa takšno medijsko samoizpraševanje tudi pozitivno noto. Ob velikih mašah, kot je letošnja obletnica, se množica ljudi v medijih izrazi o državi, kar so mokre sanje vseh raziskovalcev javnih mnenj. In ni treba uporabljati zapletenih statističnih algoritmov, da takole čez prst ugotovimo, kako so Slovenci nezadovoljni s Slovenijo. “Hvala, ker ste vprašali!”
Vendar v takšnem referendumskem izrekanju leži kleč … Če se večina prebivalcev izrazi, kako je država zanič, se moramo po politološko vprašati, kaj je to država? Slovenci smo očitno veliki zagovorniki konstitutivne teorije države, saj se je za nas s priznanjem pred četrt stoletja država začela in očitno tudi končala. Naredili smo jo v enem samem zamahu in misel, da bi jo morali graditi vseh teh petindvajset let, ni skupna našemu narodnemu značaju ali pa prebivalstvu skozi politični sistem sploh ni bila predstavljena.
Zaradi mnenja, da je ustanovitev države biblijski, ne pa družboslovno-dialektični pojem, imamo z obletnicami tudi takšno veliko veselje. Kajti če bi državo razumeli kot posodo, ki jo je treba ves čas po malem polniti, saj ves čas po malem tudi pušča in bi se sprijaznili, da voda v njen ni vedno bistra, včasih celo pitna ne, bi bilo trenutkov v teh petindvajsetih letih, vrednih praznovanja toliko, da bi slavnostne ceremonije na Trgu republike resnično izgubile ves smisel.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov