Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Mogoče pa so Angleži brexit le vzeli malo preresno. Kot so se odjavili iz gospodarsko-politične evropske družine, so se odjavili še z evropskega prvenstva v nogometu … Oziroma so jih odjavili Islandci, ki se, na drugi strani, nikakor nočejo pridružiti Evropski skupnosti. A to je že druga zgodba. Bistvena je ugotovitev, da so angleški nogometaši končali to, kar so britanski politiki začeli. Navijači so še nekaj ur pred tekmo po ulicah Nice slavili politični izhod iz Evropske skupnosti, po tekmi pa so malo manj slavili odhod s prvenstva.
Tako Angležem res ne ostaja več mnogo projektov, ki jih še vežejo na Evropo. V bistvu samo popevka Evrovizije in evro-tunel. Za Evrovizijo jim lahko kakšnega izvajalca izvozimo Slovenci, v tunelu pa lahko začnejo gojiti šampinjone. Pa bo brexit popoln.
Če se vrnemo k nogometu. Konec pomladi, ko je miniaturni klub Leicester zmagal na angleškem nogometnem prvenstvu, so mediji navdušeno pisali o še vedno čistem športu, kjer lahko revni palček premaga bogatega velikana. Leicester je bil takšna klasična zgodba o Davidu in Goljatu. Ko se je ta zgodba, ko je islandski palček premagal angleškega Goljata, ponovila na evropskem prvenstvu, so ti isti mediji seveda pobesneli. Ker je v nogometu komentar pač vedno odvisen od navijaškega stališča.
Sociologija ima z nogometom že od nekdaj veliko veselja. Najbolj priljubljene so teze, ki v nogometu in boju na igrišču vidijo preslikavo realnih družbenih procesov. Zagovorniki teh teorij so dobili v porazu Anglije in skoraj istočasnem uspelem referendumu za izhod iz EU skoraj laboratorijsko potrditev svojih razmišljanj. Izhod iz evropske zveze je na prvem mestu posledica občutka nacionalne večvrednosti, ki so jo podpihovali sebični mediji, vodili pa očitno lažnivi politiki. Politiki, ki nekaj dni po referendumu nastopajo v javnosti s spokorniškim izrazom, češ: “Saj nismo mislili tako resno!” In še: “A lahko ponovimo?”
Zelo podobno zgodbo je spletla nogometna reprezentanca Anglije, ki ji je dejstvo, da so se pripravljeni Islandci na igrišču simbolno žrtvovati za svojo domovino, povsem spodrezalo noge. Ob očitnem podcenjevanju nasprotnika, seveda. Slabi vodje so slabo vodili moštvo in z izpadom je nastala ena najbolj neverjetnih zgodb sodobne zgodovine športa.
Ampak zgodba o popolnem in doslednem brexitu ne drži vode le v okvirih nogometne igre, temveč tudi v kontekstu nogometa kot globalnega posla. Nogomet je namreč idealno svetišče sodobnega neoliberalizma, ko skozi astronomske zneske, korupcijo, netransparentnost, križarsko globalizacijo, nereguliranost in s popolno odvrnitvijo od izvora igre same najlepše ponazarja vse paradigme neoliberalne ideologije. Vsak od nesmiselno plačanih angleških igralcev oni večer v Nici je bil hodeča korporacija. In če kaj, korporacije ne dopuščajo dvoma o svojem delovanju in predvsem ne dopuščajo porazov. Potem pa so jih premagala islandska družinska podjetja. Pomeni, da je še prej kot v družbi sami, začel neoliberalizem doživljati poraze na nogometnem igrišču – kar je dobra obljuba za prihodnost.
V navdušenju nad malim, ki te dni tako intenzivno preveva športno javnost, Slovencem sicer ni treba sodelovati – saj naši športniki veličino v majhnosti izkazujejo že desetletja. Lahko pa se česa naučimo iz političnega brexita … “Najbolj demokratične elite, kot so politične, ki mahajo z najbolj demokratičnim instrumentom, kot je referendum, so ekspresna pot v manj demokratično družbo!”
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Mogoče pa so Angleži brexit le vzeli malo preresno. Kot so se odjavili iz gospodarsko-politične evropske družine, so se odjavili še z evropskega prvenstva v nogometu … Oziroma so jih odjavili Islandci, ki se, na drugi strani, nikakor nočejo pridružiti Evropski skupnosti. A to je že druga zgodba. Bistvena je ugotovitev, da so angleški nogometaši končali to, kar so britanski politiki začeli. Navijači so še nekaj ur pred tekmo po ulicah Nice slavili politični izhod iz Evropske skupnosti, po tekmi pa so malo manj slavili odhod s prvenstva.
Tako Angležem res ne ostaja več mnogo projektov, ki jih še vežejo na Evropo. V bistvu samo popevka Evrovizije in evro-tunel. Za Evrovizijo jim lahko kakšnega izvajalca izvozimo Slovenci, v tunelu pa lahko začnejo gojiti šampinjone. Pa bo brexit popoln.
Če se vrnemo k nogometu. Konec pomladi, ko je miniaturni klub Leicester zmagal na angleškem nogometnem prvenstvu, so mediji navdušeno pisali o še vedno čistem športu, kjer lahko revni palček premaga bogatega velikana. Leicester je bil takšna klasična zgodba o Davidu in Goljatu. Ko se je ta zgodba, ko je islandski palček premagal angleškega Goljata, ponovila na evropskem prvenstvu, so ti isti mediji seveda pobesneli. Ker je v nogometu komentar pač vedno odvisen od navijaškega stališča.
Sociologija ima z nogometom že od nekdaj veliko veselja. Najbolj priljubljene so teze, ki v nogometu in boju na igrišču vidijo preslikavo realnih družbenih procesov. Zagovorniki teh teorij so dobili v porazu Anglije in skoraj istočasnem uspelem referendumu za izhod iz EU skoraj laboratorijsko potrditev svojih razmišljanj. Izhod iz evropske zveze je na prvem mestu posledica občutka nacionalne večvrednosti, ki so jo podpihovali sebični mediji, vodili pa očitno lažnivi politiki. Politiki, ki nekaj dni po referendumu nastopajo v javnosti s spokorniškim izrazom, češ: “Saj nismo mislili tako resno!” In še: “A lahko ponovimo?”
Zelo podobno zgodbo je spletla nogometna reprezentanca Anglije, ki ji je dejstvo, da so se pripravljeni Islandci na igrišču simbolno žrtvovati za svojo domovino, povsem spodrezalo noge. Ob očitnem podcenjevanju nasprotnika, seveda. Slabi vodje so slabo vodili moštvo in z izpadom je nastala ena najbolj neverjetnih zgodb sodobne zgodovine športa.
Ampak zgodba o popolnem in doslednem brexitu ne drži vode le v okvirih nogometne igre, temveč tudi v kontekstu nogometa kot globalnega posla. Nogomet je namreč idealno svetišče sodobnega neoliberalizma, ko skozi astronomske zneske, korupcijo, netransparentnost, križarsko globalizacijo, nereguliranost in s popolno odvrnitvijo od izvora igre same najlepše ponazarja vse paradigme neoliberalne ideologije. Vsak od nesmiselno plačanih angleških igralcev oni večer v Nici je bil hodeča korporacija. In če kaj, korporacije ne dopuščajo dvoma o svojem delovanju in predvsem ne dopuščajo porazov. Potem pa so jih premagala islandska družinska podjetja. Pomeni, da je še prej kot v družbi sami, začel neoliberalizem doživljati poraze na nogometnem igrišču – kar je dobra obljuba za prihodnost.
V navdušenju nad malim, ki te dni tako intenzivno preveva športno javnost, Slovencem sicer ni treba sodelovati – saj naši športniki veličino v majhnosti izkazujejo že desetletja. Lahko pa se česa naučimo iz političnega brexita … “Najbolj demokratične elite, kot so politične, ki mahajo z najbolj demokratičnim instrumentom, kot je referendum, so ekspresna pot v manj demokratično družbo!”
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Neveljaven email naslov