Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Mogoče pa so Angleži brexit le vzeli malo preresno. Kot so se odjavili iz gospodarsko-politične evropske družine, so se odjavili še z evropskega prvenstva v nogometu … Oziroma so jih odjavili Islandci, ki se, na drugi strani, nikakor nočejo pridružiti Evropski skupnosti. A to je že druga zgodba. Bistvena je ugotovitev, da so angleški nogometaši končali to, kar so britanski politiki začeli. Navijači so še nekaj ur pred tekmo po ulicah Nice slavili politični izhod iz Evropske skupnosti, po tekmi pa so malo manj slavili odhod s prvenstva.
Tako Angležem res ne ostaja več mnogo projektov, ki jih še vežejo na Evropo. V bistvu samo popevka Evrovizije in evro-tunel. Za Evrovizijo jim lahko kakšnega izvajalca izvozimo Slovenci, v tunelu pa lahko začnejo gojiti šampinjone. Pa bo brexit popoln.
Če se vrnemo k nogometu. Konec pomladi, ko je miniaturni klub Leicester zmagal na angleškem nogometnem prvenstvu, so mediji navdušeno pisali o še vedno čistem športu, kjer lahko revni palček premaga bogatega velikana. Leicester je bil takšna klasična zgodba o Davidu in Goljatu. Ko se je ta zgodba, ko je islandski palček premagal angleškega Goljata, ponovila na evropskem prvenstvu, so ti isti mediji seveda pobesneli. Ker je v nogometu komentar pač vedno odvisen od navijaškega stališča.
Sociologija ima z nogometom že od nekdaj veliko veselja. Najbolj priljubljene so teze, ki v nogometu in boju na igrišču vidijo preslikavo realnih družbenih procesov. Zagovorniki teh teorij so dobili v porazu Anglije in skoraj istočasnem uspelem referendumu za izhod iz EU skoraj laboratorijsko potrditev svojih razmišljanj. Izhod iz evropske zveze je na prvem mestu posledica občutka nacionalne večvrednosti, ki so jo podpihovali sebični mediji, vodili pa očitno lažnivi politiki. Politiki, ki nekaj dni po referendumu nastopajo v javnosti s spokorniškim izrazom, češ: “Saj nismo mislili tako resno!” In še: “A lahko ponovimo?”
Zelo podobno zgodbo je spletla nogometna reprezentanca Anglije, ki ji je dejstvo, da so se pripravljeni Islandci na igrišču simbolno žrtvovati za svojo domovino, povsem spodrezalo noge. Ob očitnem podcenjevanju nasprotnika, seveda. Slabi vodje so slabo vodili moštvo in z izpadom je nastala ena najbolj neverjetnih zgodb sodobne zgodovine športa.
Ampak zgodba o popolnem in doslednem brexitu ne drži vode le v okvirih nogometne igre, temveč tudi v kontekstu nogometa kot globalnega posla. Nogomet je namreč idealno svetišče sodobnega neoliberalizma, ko skozi astronomske zneske, korupcijo, netransparentnost, križarsko globalizacijo, nereguliranost in s popolno odvrnitvijo od izvora igre same najlepše ponazarja vse paradigme neoliberalne ideologije. Vsak od nesmiselno plačanih angleških igralcev oni večer v Nici je bil hodeča korporacija. In če kaj, korporacije ne dopuščajo dvoma o svojem delovanju in predvsem ne dopuščajo porazov. Potem pa so jih premagala islandska družinska podjetja. Pomeni, da je še prej kot v družbi sami, začel neoliberalizem doživljati poraze na nogometnem igrišču – kar je dobra obljuba za prihodnost.
V navdušenju nad malim, ki te dni tako intenzivno preveva športno javnost, Slovencem sicer ni treba sodelovati – saj naši športniki veličino v majhnosti izkazujejo že desetletja. Lahko pa se česa naučimo iz političnega brexita … “Najbolj demokratične elite, kot so politične, ki mahajo z najbolj demokratičnim instrumentom, kot je referendum, so ekspresna pot v manj demokratično družbo!”
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Mogoče pa so Angleži brexit le vzeli malo preresno. Kot so se odjavili iz gospodarsko-politične evropske družine, so se odjavili še z evropskega prvenstva v nogometu … Oziroma so jih odjavili Islandci, ki se, na drugi strani, nikakor nočejo pridružiti Evropski skupnosti. A to je že druga zgodba. Bistvena je ugotovitev, da so angleški nogometaši končali to, kar so britanski politiki začeli. Navijači so še nekaj ur pred tekmo po ulicah Nice slavili politični izhod iz Evropske skupnosti, po tekmi pa so malo manj slavili odhod s prvenstva.
Tako Angležem res ne ostaja več mnogo projektov, ki jih še vežejo na Evropo. V bistvu samo popevka Evrovizije in evro-tunel. Za Evrovizijo jim lahko kakšnega izvajalca izvozimo Slovenci, v tunelu pa lahko začnejo gojiti šampinjone. Pa bo brexit popoln.
Če se vrnemo k nogometu. Konec pomladi, ko je miniaturni klub Leicester zmagal na angleškem nogometnem prvenstvu, so mediji navdušeno pisali o še vedno čistem športu, kjer lahko revni palček premaga bogatega velikana. Leicester je bil takšna klasična zgodba o Davidu in Goljatu. Ko se je ta zgodba, ko je islandski palček premagal angleškega Goljata, ponovila na evropskem prvenstvu, so ti isti mediji seveda pobesneli. Ker je v nogometu komentar pač vedno odvisen od navijaškega stališča.
Sociologija ima z nogometom že od nekdaj veliko veselja. Najbolj priljubljene so teze, ki v nogometu in boju na igrišču vidijo preslikavo realnih družbenih procesov. Zagovorniki teh teorij so dobili v porazu Anglije in skoraj istočasnem uspelem referendumu za izhod iz EU skoraj laboratorijsko potrditev svojih razmišljanj. Izhod iz evropske zveze je na prvem mestu posledica občutka nacionalne večvrednosti, ki so jo podpihovali sebični mediji, vodili pa očitno lažnivi politiki. Politiki, ki nekaj dni po referendumu nastopajo v javnosti s spokorniškim izrazom, češ: “Saj nismo mislili tako resno!” In še: “A lahko ponovimo?”
Zelo podobno zgodbo je spletla nogometna reprezentanca Anglije, ki ji je dejstvo, da so se pripravljeni Islandci na igrišču simbolno žrtvovati za svojo domovino, povsem spodrezalo noge. Ob očitnem podcenjevanju nasprotnika, seveda. Slabi vodje so slabo vodili moštvo in z izpadom je nastala ena najbolj neverjetnih zgodb sodobne zgodovine športa.
Ampak zgodba o popolnem in doslednem brexitu ne drži vode le v okvirih nogometne igre, temveč tudi v kontekstu nogometa kot globalnega posla. Nogomet je namreč idealno svetišče sodobnega neoliberalizma, ko skozi astronomske zneske, korupcijo, netransparentnost, križarsko globalizacijo, nereguliranost in s popolno odvrnitvijo od izvora igre same najlepše ponazarja vse paradigme neoliberalne ideologije. Vsak od nesmiselno plačanih angleških igralcev oni večer v Nici je bil hodeča korporacija. In če kaj, korporacije ne dopuščajo dvoma o svojem delovanju in predvsem ne dopuščajo porazov. Potem pa so jih premagala islandska družinska podjetja. Pomeni, da je še prej kot v družbi sami, začel neoliberalizem doživljati poraze na nogometnem igrišču – kar je dobra obljuba za prihodnost.
V navdušenju nad malim, ki te dni tako intenzivno preveva športno javnost, Slovencem sicer ni treba sodelovati – saj naši športniki veličino v majhnosti izkazujejo že desetletja. Lahko pa se česa naučimo iz političnega brexita … “Najbolj demokratične elite, kot so politične, ki mahajo z najbolj demokratičnim instrumentom, kot je referendum, so ekspresna pot v manj demokratično družbo!”
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Neveljaven email naslov