Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radimiloviča.
Preden pa dokončno zaplešemo v brezdelje, še nekaj nasvetov za preživetje poletja.
Najbolj neverjeten fenomen zadnjih nekaj poletij je mogoče zaslediti kar na frekvencah naše in vaše priljubljene radijske postaje. Med letom ponižna rubrika Koledar kulturnih prireditev se poleti razširi kot Desusove politične ambicije. Kar je v popolnem neskladju z ustrojem stvari samih. Festivalska mrzlica je pravkar prešla meje absurda! Včasih je bil poletni festival en sam. Potem so mesta dobila po več festivalov, zdaj pa ima že vsaka ulica festival ali dva. In na koncu poletja organizatorji tarnajo, da ni obiskovalcev festivalov, ne vedoč, da so vsi potencialni obiskovalci njihovega festivala na drugem koncu mesta organizatorji nekega drugega festivala.
Povedano drugače: najbolj zanimiv nastop poletja je vsakoletna parada organizatorjev festivalov skozi medije. Skupaj s festivalskimi težavami. In krivicami.
Pa to še ni vse. Festivalska histerija je iz mest pljusknila tudi na podeželje. Tam so festivali nadomestili klasične gasilske veselice, ki jih je zaradi zakona o društvih tako ali tako pretežko organizirati. Za festival pa potrebuješ le kakšne ruševine gradu in znanca na občini. “Tudi v naši vasi se bo poleti dogajalo …!”
Ampak saj s poletnimi prireditvami načeloma ni nič narobe – razen prireditev samih. Namreč, smisel počitnic, poletja, dopusta in vsega tega je početi nič. Človek je generično zavezan temu početju vse od stvarjenja in če ga je civilizacija prisilila v enajstmesečno produkcijo, aktivnost in ustvarjalnost, mu je priznala – po težkem boju, sicer – tudi pravico do nekajtedenskega premora. In po kateri logiki je treba ta premor napolniti z dejavnostmi? Nihče natančno ne ve, kdaj so nam jih vsilili, ampak dejstvo je, da se tega danes nihče ne sprašuje več niti pri otrocih. Ustvarjalne delavnice so postale počitniška obveza, tabori vseh vrst tudi, poletne šole tega in onega pa sploh. In če že otroške počitnice niso koncentrirano brezdelje, je povsem naravno, da take niso niti počitnice odraslih. Ponudba dogodkov, ki naj izrinejo brezdelje z urnika, je tako mamljiva, statusni simbol, ki ga nudijo večerni izhodi na prireditve, tudi in to, kar je bilo nekoč ležerno večerno pivo, je postalo moreča obveza.
Zaradi vsega naštetega je jasno, da se je treba brezdelja na novo naučiti. In če bi se splačalo, bi bilo vredno organizirati festival brezdelja. A to z brezdelnimi organizatorji ni mogoče. Zato je prepuščeno vsakemu posamezniku, da najde brezdelneža v sebi. Kajti brezdelja, ki je intimna človeška kategorija, ne gre enačiti z dopustom, ki je agresivna liberalno kapitalistična stvaritev. Brezdelje je treba ponovno odkriti, širiti in reklamirati. Ko ga bomo našli, nam bo pomagalo bolj učinkovito najti samega sebe, kot to reklamirajo duhovnost, ekstremni podvigi ali sodobni mediji.
In seveda … da sami damo svetal zgled in to oddajo končno dvignemo od flancanja do aktivizma, se bomo ponovno oglasili konec poletja.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radimiloviča.
Preden pa dokončno zaplešemo v brezdelje, še nekaj nasvetov za preživetje poletja.
Najbolj neverjeten fenomen zadnjih nekaj poletij je mogoče zaslediti kar na frekvencah naše in vaše priljubljene radijske postaje. Med letom ponižna rubrika Koledar kulturnih prireditev se poleti razširi kot Desusove politične ambicije. Kar je v popolnem neskladju z ustrojem stvari samih. Festivalska mrzlica je pravkar prešla meje absurda! Včasih je bil poletni festival en sam. Potem so mesta dobila po več festivalov, zdaj pa ima že vsaka ulica festival ali dva. In na koncu poletja organizatorji tarnajo, da ni obiskovalcev festivalov, ne vedoč, da so vsi potencialni obiskovalci njihovega festivala na drugem koncu mesta organizatorji nekega drugega festivala.
Povedano drugače: najbolj zanimiv nastop poletja je vsakoletna parada organizatorjev festivalov skozi medije. Skupaj s festivalskimi težavami. In krivicami.
Pa to še ni vse. Festivalska histerija je iz mest pljusknila tudi na podeželje. Tam so festivali nadomestili klasične gasilske veselice, ki jih je zaradi zakona o društvih tako ali tako pretežko organizirati. Za festival pa potrebuješ le kakšne ruševine gradu in znanca na občini. “Tudi v naši vasi se bo poleti dogajalo …!”
Ampak saj s poletnimi prireditvami načeloma ni nič narobe – razen prireditev samih. Namreč, smisel počitnic, poletja, dopusta in vsega tega je početi nič. Človek je generično zavezan temu početju vse od stvarjenja in če ga je civilizacija prisilila v enajstmesečno produkcijo, aktivnost in ustvarjalnost, mu je priznala – po težkem boju, sicer – tudi pravico do nekajtedenskega premora. In po kateri logiki je treba ta premor napolniti z dejavnostmi? Nihče natančno ne ve, kdaj so nam jih vsilili, ampak dejstvo je, da se tega danes nihče ne sprašuje več niti pri otrocih. Ustvarjalne delavnice so postale počitniška obveza, tabori vseh vrst tudi, poletne šole tega in onega pa sploh. In če že otroške počitnice niso koncentrirano brezdelje, je povsem naravno, da take niso niti počitnice odraslih. Ponudba dogodkov, ki naj izrinejo brezdelje z urnika, je tako mamljiva, statusni simbol, ki ga nudijo večerni izhodi na prireditve, tudi in to, kar je bilo nekoč ležerno večerno pivo, je postalo moreča obveza.
Zaradi vsega naštetega je jasno, da se je treba brezdelja na novo naučiti. In če bi se splačalo, bi bilo vredno organizirati festival brezdelja. A to z brezdelnimi organizatorji ni mogoče. Zato je prepuščeno vsakemu posamezniku, da najde brezdelneža v sebi. Kajti brezdelja, ki je intimna človeška kategorija, ne gre enačiti z dopustom, ki je agresivna liberalno kapitalistična stvaritev. Brezdelje je treba ponovno odkriti, širiti in reklamirati. Ko ga bomo našli, nam bo pomagalo bolj učinkovito najti samega sebe, kot to reklamirajo duhovnost, ekstremni podvigi ali sodobni mediji.
In seveda … da sami damo svetal zgled in to oddajo končno dvignemo od flancanja do aktivizma, se bomo ponovno oglasili konec poletja.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Neveljaven email naslov