Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radimiloviča.
Preden pa dokončno zaplešemo v brezdelje, še nekaj nasvetov za preživetje poletja.
Najbolj neverjeten fenomen zadnjih nekaj poletij je mogoče zaslediti kar na frekvencah naše in vaše priljubljene radijske postaje. Med letom ponižna rubrika Koledar kulturnih prireditev se poleti razširi kot Desusove politične ambicije. Kar je v popolnem neskladju z ustrojem stvari samih. Festivalska mrzlica je pravkar prešla meje absurda! Včasih je bil poletni festival en sam. Potem so mesta dobila po več festivalov, zdaj pa ima že vsaka ulica festival ali dva. In na koncu poletja organizatorji tarnajo, da ni obiskovalcev festivalov, ne vedoč, da so vsi potencialni obiskovalci njihovega festivala na drugem koncu mesta organizatorji nekega drugega festivala.
Povedano drugače: najbolj zanimiv nastop poletja je vsakoletna parada organizatorjev festivalov skozi medije. Skupaj s festivalskimi težavami. In krivicami.
Pa to še ni vse. Festivalska histerija je iz mest pljusknila tudi na podeželje. Tam so festivali nadomestili klasične gasilske veselice, ki jih je zaradi zakona o društvih tako ali tako pretežko organizirati. Za festival pa potrebuješ le kakšne ruševine gradu in znanca na občini. “Tudi v naši vasi se bo poleti dogajalo …!”
Ampak saj s poletnimi prireditvami načeloma ni nič narobe – razen prireditev samih. Namreč, smisel počitnic, poletja, dopusta in vsega tega je početi nič. Človek je generično zavezan temu početju vse od stvarjenja in če ga je civilizacija prisilila v enajstmesečno produkcijo, aktivnost in ustvarjalnost, mu je priznala – po težkem boju, sicer – tudi pravico do nekajtedenskega premora. In po kateri logiki je treba ta premor napolniti z dejavnostmi? Nihče natančno ne ve, kdaj so nam jih vsilili, ampak dejstvo je, da se tega danes nihče ne sprašuje več niti pri otrocih. Ustvarjalne delavnice so postale počitniška obveza, tabori vseh vrst tudi, poletne šole tega in onega pa sploh. In če že otroške počitnice niso koncentrirano brezdelje, je povsem naravno, da take niso niti počitnice odraslih. Ponudba dogodkov, ki naj izrinejo brezdelje z urnika, je tako mamljiva, statusni simbol, ki ga nudijo večerni izhodi na prireditve, tudi in to, kar je bilo nekoč ležerno večerno pivo, je postalo moreča obveza.
Zaradi vsega naštetega je jasno, da se je treba brezdelja na novo naučiti. In če bi se splačalo, bi bilo vredno organizirati festival brezdelja. A to z brezdelnimi organizatorji ni mogoče. Zato je prepuščeno vsakemu posamezniku, da najde brezdelneža v sebi. Kajti brezdelja, ki je intimna človeška kategorija, ne gre enačiti z dopustom, ki je agresivna liberalno kapitalistična stvaritev. Brezdelje je treba ponovno odkriti, širiti in reklamirati. Ko ga bomo našli, nam bo pomagalo bolj učinkovito najti samega sebe, kot to reklamirajo duhovnost, ekstremni podvigi ali sodobni mediji.
In seveda … da sami damo svetal zgled in to oddajo končno dvignemo od flancanja do aktivizma, se bomo ponovno oglasili konec poletja.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radimiloviča.
Preden pa dokončno zaplešemo v brezdelje, še nekaj nasvetov za preživetje poletja.
Najbolj neverjeten fenomen zadnjih nekaj poletij je mogoče zaslediti kar na frekvencah naše in vaše priljubljene radijske postaje. Med letom ponižna rubrika Koledar kulturnih prireditev se poleti razširi kot Desusove politične ambicije. Kar je v popolnem neskladju z ustrojem stvari samih. Festivalska mrzlica je pravkar prešla meje absurda! Včasih je bil poletni festival en sam. Potem so mesta dobila po več festivalov, zdaj pa ima že vsaka ulica festival ali dva. In na koncu poletja organizatorji tarnajo, da ni obiskovalcev festivalov, ne vedoč, da so vsi potencialni obiskovalci njihovega festivala na drugem koncu mesta organizatorji nekega drugega festivala.
Povedano drugače: najbolj zanimiv nastop poletja je vsakoletna parada organizatorjev festivalov skozi medije. Skupaj s festivalskimi težavami. In krivicami.
Pa to še ni vse. Festivalska histerija je iz mest pljusknila tudi na podeželje. Tam so festivali nadomestili klasične gasilske veselice, ki jih je zaradi zakona o društvih tako ali tako pretežko organizirati. Za festival pa potrebuješ le kakšne ruševine gradu in znanca na občini. “Tudi v naši vasi se bo poleti dogajalo …!”
Ampak saj s poletnimi prireditvami načeloma ni nič narobe – razen prireditev samih. Namreč, smisel počitnic, poletja, dopusta in vsega tega je početi nič. Človek je generično zavezan temu početju vse od stvarjenja in če ga je civilizacija prisilila v enajstmesečno produkcijo, aktivnost in ustvarjalnost, mu je priznala – po težkem boju, sicer – tudi pravico do nekajtedenskega premora. In po kateri logiki je treba ta premor napolniti z dejavnostmi? Nihče natančno ne ve, kdaj so nam jih vsilili, ampak dejstvo je, da se tega danes nihče ne sprašuje več niti pri otrocih. Ustvarjalne delavnice so postale počitniška obveza, tabori vseh vrst tudi, poletne šole tega in onega pa sploh. In če že otroške počitnice niso koncentrirano brezdelje, je povsem naravno, da take niso niti počitnice odraslih. Ponudba dogodkov, ki naj izrinejo brezdelje z urnika, je tako mamljiva, statusni simbol, ki ga nudijo večerni izhodi na prireditve, tudi in to, kar je bilo nekoč ležerno večerno pivo, je postalo moreča obveza.
Zaradi vsega naštetega je jasno, da se je treba brezdelja na novo naučiti. In če bi se splačalo, bi bilo vredno organizirati festival brezdelja. A to z brezdelnimi organizatorji ni mogoče. Zato je prepuščeno vsakemu posamezniku, da najde brezdelneža v sebi. Kajti brezdelja, ki je intimna človeška kategorija, ne gre enačiti z dopustom, ki je agresivna liberalno kapitalistična stvaritev. Brezdelje je treba ponovno odkriti, širiti in reklamirati. Ko ga bomo našli, nam bo pomagalo bolj učinkovito najti samega sebe, kot to reklamirajo duhovnost, ekstremni podvigi ali sodobni mediji.
In seveda … da sami damo svetal zgled in to oddajo končno dvignemo od flancanja do aktivizma, se bomo ponovno oglasili konec poletja.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Neveljaven email naslov