Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Poletje 2016

06.09.2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.

... je minilo in tako lahko ponovno zaženemo kolo usmiljenja in pomilovanja

Uvajalna analiza se bo na kratko dotaknila pravkar končanega počitniškega časa. Še nedolgo nazaj je veljalo, da dogodki, ki se odvijejo med počitnicami, nimajo enake specifične mase, kot če bi se odvili sredi politično, medijsko in javno visoke sezone. Če se spominjamo, kako mirno smo na višku poletja pred leti preživeli recimo odstop Katarine Kresal kot ministrice in hkrati predpostavimo, kakšen vihar bi isto dejanje povzročilo recimo nekaj dni po aferi Baričevič.

A letošnje poletje je poletno letargijo povsem povozilo in nam tako vzelo še tisto nekaj relativnega miru, potrebnega za obnovo duha in telesa. Najlepše se trditev zrcali v obisku ruskega predsednika Putina. Kako je mogočen, je pokazal s tem, da je ustavil poletje, takoj za tem pa je ustavil še promet. Logistično, organizacijsko in medijsko smo Slovenci spet presegli samega sebe in če se Marsovci nekoč odločijo pristati na Jožetu Pučniku, slavnosti trenutka ne bomo mogli dodati ničesar, kar že nismo uporabili pri Putinu. Bilo je popolno: lepo vreme, zamuda, evforični mediji, navdušeni podporniki in skrivnostni jedilnik na Brdu. Ob tem pa je bila še zabavna in redko videna zadrega slovenskega političnega vrha.

Za predstavnike naše države je že tako ali tako nagrada, da lahko sedijo za mizo z velikimi …

Tokrat pa so tako očitno sedeli ne le za mizo, temveč celo na dveh stolih, da je bila mešanica zadrege in navdušenja skoraj moteča. Navdušenje ob komplimentih velesile in nelagodje ob dvignjenih obrveh v Evropi smo odpravili s tezo o pietetnem obisku. Češ, kako je Rus pri nas, da se pokloni žrtvam vršiške tragedije – s čimer ni pravzaprav nič narobe. A takoj zatem smo v vsej tej pieteti kot pobesneli iskali politiko in na koncu dobili pieteto v politiki – ko so našega predsednika Rusi povabili na obisk v Moskvo. Pahor gre v Moskvo z gospodarsko delegacijo in šlo bo za pravi politični obisk, brez sledu pietete. Povedano drugače, pietetni obisk je rodil nepietetno vračilo obiska, kar pomeni, da smo Rusko kapelico in spomin na tam preminule vsaj mičkeno izkoristili za svoje gospodarske in politične interese.

Drug velik dogodek, ki je ustavil normalni ritem poletja, so bile Olimpijske igre. Prireditev, ki nas je včasih metala iz postelje, postaja le še eden izmed globalno komercialnih, medijskih in zabavljaških kolosov, a države še zmeraj zmorejo toliko nacionalnega napuha, da olimpijske medalje uvrščajo na redni program večvrednostnih terapij za ljudstvo.

V analizi naših nedvomnih olimpijskih uspehov je natančen analitik ugotovil, da na slovenskem medalje kujejo družinski projekti. Ne le naše štiri medalje v Riu, tudi recimo Tina Maze in pred dnevi Tim Gajser naj bi govorili v prid tezi, da so na Slovenskem športni uspehi plod družinskih, se pravi starševsko-sorodniških majhnih kolektivov, ki so na eni strani fleksibilni, na drugi pa poceni. Teza vsekakor drži vodo, bi pa na tem mestu opozorili še na en fenomen pri uspehih slovenskega športa. Slovenske medalje so plod province! Lopata, Izola, Hrastnik, Makole in Črna na Koroškem so kraji, ki mogoče niso povsem vasi, vsekakor pa so trgi in mesta samo zaradi naklonjenosti geografov in lokalne politike.

Ljubljana pa tudi Maribor kot največji mesti, prestolnica celo s popolno športno infrastrukturo in precejšnjimi vložki v športne kolektive, ne zmoreta v športu skoraj ničesar.

Predvsem pa ničesar, kar bi vsaj približno dišalo po olimpijskem odličju. Z nekaj poguma si upamo zapisati, da je slovenska provinca agilnejša, ambicioznejša in predvsem pripravljena več žrtvovati in trdneje delati, kot v udobje zazibana prestolnica, ali v razkroj potopljeni Maribor; ali pa z gospodarskim blagostanjem ovenčano Novo mesto. Ali od zaseke omamljena Muska Sobota.

In takoj zatem se postavi logično vprašanje: Če so velika urbana središča tako preklemansko zanič v športu, kaj nam torej jamči, da so uspešna v upravljanju in vodenju? Kajti sodobni slovenski centralizem je naša življenja strpal v tistih nekaj pisarn, kjer sedijo po športni analogiji razvajeni, nedelavni, neambiciozni in v vseh pogledih povprečni izvajalci slovenske sedanjosti skupaj z načrtovalci slovenske prihodnosti.

In kot v zadnjih časih privlačen navijaški slogan, recimo; “Vasilija Žbogarja za predsednika“, dobi zelo resen podton, bi lahko poskusili še z drugim vzklikom: “Izola za prestolnico!” Zagotovo bi to za vse tiste imenitne državnoupravne službe pomenilo konec brezposelnosti v Izoli ali na Črni, da o Lopati ne govorimo. Naša teza pa govori predvsem o tem, da bi jih Izolčani opravljali bolj vestno in posledično uspešnejše kot v Ljubljani. Ker poglejmo športni resnici v oči: urbanost, kar najlepše vidimo v Ljubljani, propagira rekreacijo. Množičnost s telefoni, dezodorantom in majicami, ki odvajajo znojenje. Za zgodbe o garanju in odrekanju, ki jih pripovedujejo naši olimpijski zmagovalci, Ljubljana nima želodca.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Poletje 2016

06.09.2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.

... je minilo in tako lahko ponovno zaženemo kolo usmiljenja in pomilovanja

Uvajalna analiza se bo na kratko dotaknila pravkar končanega počitniškega časa. Še nedolgo nazaj je veljalo, da dogodki, ki se odvijejo med počitnicami, nimajo enake specifične mase, kot če bi se odvili sredi politično, medijsko in javno visoke sezone. Če se spominjamo, kako mirno smo na višku poletja pred leti preživeli recimo odstop Katarine Kresal kot ministrice in hkrati predpostavimo, kakšen vihar bi isto dejanje povzročilo recimo nekaj dni po aferi Baričevič.

A letošnje poletje je poletno letargijo povsem povozilo in nam tako vzelo še tisto nekaj relativnega miru, potrebnega za obnovo duha in telesa. Najlepše se trditev zrcali v obisku ruskega predsednika Putina. Kako je mogočen, je pokazal s tem, da je ustavil poletje, takoj za tem pa je ustavil še promet. Logistično, organizacijsko in medijsko smo Slovenci spet presegli samega sebe in če se Marsovci nekoč odločijo pristati na Jožetu Pučniku, slavnosti trenutka ne bomo mogli dodati ničesar, kar že nismo uporabili pri Putinu. Bilo je popolno: lepo vreme, zamuda, evforični mediji, navdušeni podporniki in skrivnostni jedilnik na Brdu. Ob tem pa je bila še zabavna in redko videna zadrega slovenskega političnega vrha.

Za predstavnike naše države je že tako ali tako nagrada, da lahko sedijo za mizo z velikimi …

Tokrat pa so tako očitno sedeli ne le za mizo, temveč celo na dveh stolih, da je bila mešanica zadrege in navdušenja skoraj moteča. Navdušenje ob komplimentih velesile in nelagodje ob dvignjenih obrveh v Evropi smo odpravili s tezo o pietetnem obisku. Češ, kako je Rus pri nas, da se pokloni žrtvam vršiške tragedije – s čimer ni pravzaprav nič narobe. A takoj zatem smo v vsej tej pieteti kot pobesneli iskali politiko in na koncu dobili pieteto v politiki – ko so našega predsednika Rusi povabili na obisk v Moskvo. Pahor gre v Moskvo z gospodarsko delegacijo in šlo bo za pravi politični obisk, brez sledu pietete. Povedano drugače, pietetni obisk je rodil nepietetno vračilo obiska, kar pomeni, da smo Rusko kapelico in spomin na tam preminule vsaj mičkeno izkoristili za svoje gospodarske in politične interese.

Drug velik dogodek, ki je ustavil normalni ritem poletja, so bile Olimpijske igre. Prireditev, ki nas je včasih metala iz postelje, postaja le še eden izmed globalno komercialnih, medijskih in zabavljaških kolosov, a države še zmeraj zmorejo toliko nacionalnega napuha, da olimpijske medalje uvrščajo na redni program večvrednostnih terapij za ljudstvo.

V analizi naših nedvomnih olimpijskih uspehov je natančen analitik ugotovil, da na slovenskem medalje kujejo družinski projekti. Ne le naše štiri medalje v Riu, tudi recimo Tina Maze in pred dnevi Tim Gajser naj bi govorili v prid tezi, da so na Slovenskem športni uspehi plod družinskih, se pravi starševsko-sorodniških majhnih kolektivov, ki so na eni strani fleksibilni, na drugi pa poceni. Teza vsekakor drži vodo, bi pa na tem mestu opozorili še na en fenomen pri uspehih slovenskega športa. Slovenske medalje so plod province! Lopata, Izola, Hrastnik, Makole in Črna na Koroškem so kraji, ki mogoče niso povsem vasi, vsekakor pa so trgi in mesta samo zaradi naklonjenosti geografov in lokalne politike.

Ljubljana pa tudi Maribor kot največji mesti, prestolnica celo s popolno športno infrastrukturo in precejšnjimi vložki v športne kolektive, ne zmoreta v športu skoraj ničesar.

Predvsem pa ničesar, kar bi vsaj približno dišalo po olimpijskem odličju. Z nekaj poguma si upamo zapisati, da je slovenska provinca agilnejša, ambicioznejša in predvsem pripravljena več žrtvovati in trdneje delati, kot v udobje zazibana prestolnica, ali v razkroj potopljeni Maribor; ali pa z gospodarskim blagostanjem ovenčano Novo mesto. Ali od zaseke omamljena Muska Sobota.

In takoj zatem se postavi logično vprašanje: Če so velika urbana središča tako preklemansko zanič v športu, kaj nam torej jamči, da so uspešna v upravljanju in vodenju? Kajti sodobni slovenski centralizem je naša življenja strpal v tistih nekaj pisarn, kjer sedijo po športni analogiji razvajeni, nedelavni, neambiciozni in v vseh pogledih povprečni izvajalci slovenske sedanjosti skupaj z načrtovalci slovenske prihodnosti.

In kot v zadnjih časih privlačen navijaški slogan, recimo; “Vasilija Žbogarja za predsednika“, dobi zelo resen podton, bi lahko poskusili še z drugim vzklikom: “Izola za prestolnico!” Zagotovo bi to za vse tiste imenitne državnoupravne službe pomenilo konec brezposelnosti v Izoli ali na Črni, da o Lopati ne govorimo. Naša teza pa govori predvsem o tem, da bi jih Izolčani opravljali bolj vestno in posledično uspešnejše kot v Ljubljani. Ker poglejmo športni resnici v oči: urbanost, kar najlepše vidimo v Ljubljani, propagira rekreacijo. Množičnost s telefoni, dezodorantom in majicami, ki odvajajo znojenje. Za zgodbe o garanju in odrekanju, ki jih pripovedujejo naši olimpijski zmagovalci, Ljubljana nima želodca.


15.05.2018

Viljem drugič

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.05.2018

Rokovalci

Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.


24.04.2018

Spomeniško varstvo

Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo


17.04.2018

Pametna vas

Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj


10.04.2018

Levičarji in desničarji

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.04.2018

Lov na diplomate

Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko


27.03.2018

Pol kile osebnih podatkov, prosim

Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom


27.03.2018

Tatjana Rojc, poslanka v novem italijanskem parlamentu

V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.


20.03.2018

Zlatko nacionale

Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«


15.03.2018

O pobijanju muh

Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"


13.03.2018

Maketa drugega tira

Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?


06.03.2018

Prsi in zadnjice

O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola


27.02.2018

Negativna ocena slovenskih oboroženih sil

Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?


20.02.2018

Igre na olimpijadi

Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.


13.02.2018

Deskarji stavkovnega vala

Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.


06.02.2018

Piranski Rio Mare

Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!


23.01.2018

Seznam društev, ki financirajo terorizem

Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?


16.01.2018

Neodločeno po krivici

Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem


09.01.2018

Dosti tekočine in vitamina C

Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe


26.12.2017

Javnost javnih oseb

Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.


Stran 15 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov