Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Poletje 2016

06.09.2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.

... je minilo in tako lahko ponovno zaženemo kolo usmiljenja in pomilovanja

Uvajalna analiza se bo na kratko dotaknila pravkar končanega počitniškega časa. Še nedolgo nazaj je veljalo, da dogodki, ki se odvijejo med počitnicami, nimajo enake specifične mase, kot če bi se odvili sredi politično, medijsko in javno visoke sezone. Če se spominjamo, kako mirno smo na višku poletja pred leti preživeli recimo odstop Katarine Kresal kot ministrice in hkrati predpostavimo, kakšen vihar bi isto dejanje povzročilo recimo nekaj dni po aferi Baričevič.

A letošnje poletje je poletno letargijo povsem povozilo in nam tako vzelo še tisto nekaj relativnega miru, potrebnega za obnovo duha in telesa. Najlepše se trditev zrcali v obisku ruskega predsednika Putina. Kako je mogočen, je pokazal s tem, da je ustavil poletje, takoj za tem pa je ustavil še promet. Logistično, organizacijsko in medijsko smo Slovenci spet presegli samega sebe in če se Marsovci nekoč odločijo pristati na Jožetu Pučniku, slavnosti trenutka ne bomo mogli dodati ničesar, kar že nismo uporabili pri Putinu. Bilo je popolno: lepo vreme, zamuda, evforični mediji, navdušeni podporniki in skrivnostni jedilnik na Brdu. Ob tem pa je bila še zabavna in redko videna zadrega slovenskega političnega vrha.

Za predstavnike naše države je že tako ali tako nagrada, da lahko sedijo za mizo z velikimi …

Tokrat pa so tako očitno sedeli ne le za mizo, temveč celo na dveh stolih, da je bila mešanica zadrege in navdušenja skoraj moteča. Navdušenje ob komplimentih velesile in nelagodje ob dvignjenih obrveh v Evropi smo odpravili s tezo o pietetnem obisku. Češ, kako je Rus pri nas, da se pokloni žrtvam vršiške tragedije – s čimer ni pravzaprav nič narobe. A takoj zatem smo v vsej tej pieteti kot pobesneli iskali politiko in na koncu dobili pieteto v politiki – ko so našega predsednika Rusi povabili na obisk v Moskvo. Pahor gre v Moskvo z gospodarsko delegacijo in šlo bo za pravi politični obisk, brez sledu pietete. Povedano drugače, pietetni obisk je rodil nepietetno vračilo obiska, kar pomeni, da smo Rusko kapelico in spomin na tam preminule vsaj mičkeno izkoristili za svoje gospodarske in politične interese.

Drug velik dogodek, ki je ustavil normalni ritem poletja, so bile Olimpijske igre. Prireditev, ki nas je včasih metala iz postelje, postaja le še eden izmed globalno komercialnih, medijskih in zabavljaških kolosov, a države še zmeraj zmorejo toliko nacionalnega napuha, da olimpijske medalje uvrščajo na redni program večvrednostnih terapij za ljudstvo.

V analizi naših nedvomnih olimpijskih uspehov je natančen analitik ugotovil, da na slovenskem medalje kujejo družinski projekti. Ne le naše štiri medalje v Riu, tudi recimo Tina Maze in pred dnevi Tim Gajser naj bi govorili v prid tezi, da so na Slovenskem športni uspehi plod družinskih, se pravi starševsko-sorodniških majhnih kolektivov, ki so na eni strani fleksibilni, na drugi pa poceni. Teza vsekakor drži vodo, bi pa na tem mestu opozorili še na en fenomen pri uspehih slovenskega športa. Slovenske medalje so plod province! Lopata, Izola, Hrastnik, Makole in Črna na Koroškem so kraji, ki mogoče niso povsem vasi, vsekakor pa so trgi in mesta samo zaradi naklonjenosti geografov in lokalne politike.

Ljubljana pa tudi Maribor kot največji mesti, prestolnica celo s popolno športno infrastrukturo in precejšnjimi vložki v športne kolektive, ne zmoreta v športu skoraj ničesar.

Predvsem pa ničesar, kar bi vsaj približno dišalo po olimpijskem odličju. Z nekaj poguma si upamo zapisati, da je slovenska provinca agilnejša, ambicioznejša in predvsem pripravljena več žrtvovati in trdneje delati, kot v udobje zazibana prestolnica, ali v razkroj potopljeni Maribor; ali pa z gospodarskim blagostanjem ovenčano Novo mesto. Ali od zaseke omamljena Muska Sobota.

In takoj zatem se postavi logično vprašanje: Če so velika urbana središča tako preklemansko zanič v športu, kaj nam torej jamči, da so uspešna v upravljanju in vodenju? Kajti sodobni slovenski centralizem je naša življenja strpal v tistih nekaj pisarn, kjer sedijo po športni analogiji razvajeni, nedelavni, neambiciozni in v vseh pogledih povprečni izvajalci slovenske sedanjosti skupaj z načrtovalci slovenske prihodnosti.

In kot v zadnjih časih privlačen navijaški slogan, recimo; “Vasilija Žbogarja za predsednika“, dobi zelo resen podton, bi lahko poskusili še z drugim vzklikom: “Izola za prestolnico!” Zagotovo bi to za vse tiste imenitne državnoupravne službe pomenilo konec brezposelnosti v Izoli ali na Črni, da o Lopati ne govorimo. Naša teza pa govori predvsem o tem, da bi jih Izolčani opravljali bolj vestno in posledično uspešnejše kot v Ljubljani. Ker poglejmo športni resnici v oči: urbanost, kar najlepše vidimo v Ljubljani, propagira rekreacijo. Množičnost s telefoni, dezodorantom in majicami, ki odvajajo znojenje. Za zgodbe o garanju in odrekanju, ki jih pripovedujejo naši olimpijski zmagovalci, Ljubljana nima želodca.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Poletje 2016

06.09.2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.

... je minilo in tako lahko ponovno zaženemo kolo usmiljenja in pomilovanja

Uvajalna analiza se bo na kratko dotaknila pravkar končanega počitniškega časa. Še nedolgo nazaj je veljalo, da dogodki, ki se odvijejo med počitnicami, nimajo enake specifične mase, kot če bi se odvili sredi politično, medijsko in javno visoke sezone. Če se spominjamo, kako mirno smo na višku poletja pred leti preživeli recimo odstop Katarine Kresal kot ministrice in hkrati predpostavimo, kakšen vihar bi isto dejanje povzročilo recimo nekaj dni po aferi Baričevič.

A letošnje poletje je poletno letargijo povsem povozilo in nam tako vzelo še tisto nekaj relativnega miru, potrebnega za obnovo duha in telesa. Najlepše se trditev zrcali v obisku ruskega predsednika Putina. Kako je mogočen, je pokazal s tem, da je ustavil poletje, takoj za tem pa je ustavil še promet. Logistično, organizacijsko in medijsko smo Slovenci spet presegli samega sebe in če se Marsovci nekoč odločijo pristati na Jožetu Pučniku, slavnosti trenutka ne bomo mogli dodati ničesar, kar že nismo uporabili pri Putinu. Bilo je popolno: lepo vreme, zamuda, evforični mediji, navdušeni podporniki in skrivnostni jedilnik na Brdu. Ob tem pa je bila še zabavna in redko videna zadrega slovenskega političnega vrha.

Za predstavnike naše države je že tako ali tako nagrada, da lahko sedijo za mizo z velikimi …

Tokrat pa so tako očitno sedeli ne le za mizo, temveč celo na dveh stolih, da je bila mešanica zadrege in navdušenja skoraj moteča. Navdušenje ob komplimentih velesile in nelagodje ob dvignjenih obrveh v Evropi smo odpravili s tezo o pietetnem obisku. Češ, kako je Rus pri nas, da se pokloni žrtvam vršiške tragedije – s čimer ni pravzaprav nič narobe. A takoj zatem smo v vsej tej pieteti kot pobesneli iskali politiko in na koncu dobili pieteto v politiki – ko so našega predsednika Rusi povabili na obisk v Moskvo. Pahor gre v Moskvo z gospodarsko delegacijo in šlo bo za pravi politični obisk, brez sledu pietete. Povedano drugače, pietetni obisk je rodil nepietetno vračilo obiska, kar pomeni, da smo Rusko kapelico in spomin na tam preminule vsaj mičkeno izkoristili za svoje gospodarske in politične interese.

Drug velik dogodek, ki je ustavil normalni ritem poletja, so bile Olimpijske igre. Prireditev, ki nas je včasih metala iz postelje, postaja le še eden izmed globalno komercialnih, medijskih in zabavljaških kolosov, a države še zmeraj zmorejo toliko nacionalnega napuha, da olimpijske medalje uvrščajo na redni program večvrednostnih terapij za ljudstvo.

V analizi naših nedvomnih olimpijskih uspehov je natančen analitik ugotovil, da na slovenskem medalje kujejo družinski projekti. Ne le naše štiri medalje v Riu, tudi recimo Tina Maze in pred dnevi Tim Gajser naj bi govorili v prid tezi, da so na Slovenskem športni uspehi plod družinskih, se pravi starševsko-sorodniških majhnih kolektivov, ki so na eni strani fleksibilni, na drugi pa poceni. Teza vsekakor drži vodo, bi pa na tem mestu opozorili še na en fenomen pri uspehih slovenskega športa. Slovenske medalje so plod province! Lopata, Izola, Hrastnik, Makole in Črna na Koroškem so kraji, ki mogoče niso povsem vasi, vsekakor pa so trgi in mesta samo zaradi naklonjenosti geografov in lokalne politike.

Ljubljana pa tudi Maribor kot največji mesti, prestolnica celo s popolno športno infrastrukturo in precejšnjimi vložki v športne kolektive, ne zmoreta v športu skoraj ničesar.

Predvsem pa ničesar, kar bi vsaj približno dišalo po olimpijskem odličju. Z nekaj poguma si upamo zapisati, da je slovenska provinca agilnejša, ambicioznejša in predvsem pripravljena več žrtvovati in trdneje delati, kot v udobje zazibana prestolnica, ali v razkroj potopljeni Maribor; ali pa z gospodarskim blagostanjem ovenčano Novo mesto. Ali od zaseke omamljena Muska Sobota.

In takoj zatem se postavi logično vprašanje: Če so velika urbana središča tako preklemansko zanič v športu, kaj nam torej jamči, da so uspešna v upravljanju in vodenju? Kajti sodobni slovenski centralizem je naša življenja strpal v tistih nekaj pisarn, kjer sedijo po športni analogiji razvajeni, nedelavni, neambiciozni in v vseh pogledih povprečni izvajalci slovenske sedanjosti skupaj z načrtovalci slovenske prihodnosti.

In kot v zadnjih časih privlačen navijaški slogan, recimo; “Vasilija Žbogarja za predsednika“, dobi zelo resen podton, bi lahko poskusili še z drugim vzklikom: “Izola za prestolnico!” Zagotovo bi to za vse tiste imenitne državnoupravne službe pomenilo konec brezposelnosti v Izoli ali na Črni, da o Lopati ne govorimo. Naša teza pa govori predvsem o tem, da bi jih Izolčani opravljali bolj vestno in posledično uspešnejše kot v Ljubljani. Ker poglejmo športni resnici v oči: urbanost, kar najlepše vidimo v Ljubljani, propagira rekreacijo. Množičnost s telefoni, dezodorantom in majicami, ki odvajajo znojenje. Za zgodbe o garanju in odrekanju, ki jih pripovedujejo naši olimpijski zmagovalci, Ljubljana nima želodca.


30.05.2017

Pop na pošti

Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.


23.05.2017

Bližajo se volitve

Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.


16.05.2017

Mi gradimo ceste proge

Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.


09.05.2017

Enajst sekir in petnajst macol

Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.


02.05.2017

Jabolka in hruške

Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.


25.04.2017

Einstein na plaži

Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.


25.04.2017

Einstein na plaži

Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.


18.04.2017

Ko pjeva, zlo ne misli

Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.


11.04.2017

Čakajoč na varnost

"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!


04.04.2017

Agro kaj…

So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!


28.03.2017

Elektro epitaf

Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.


21.03.2017

Begunski referendum

Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.


14.03.2017

Mama je ena sama

Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.


07.03.2017

Pet predlogov z bambusom in gobicami

Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.


28.02.2017

Čiki in pesmi

Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.


21.02.2017

Vi gec

Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.


14.02.2017

Generacija XYZ

Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.


07.02.2017

Kavni servisi in kristalne vaze

Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.


31.01.2017

V boj! V boj, za teran svoj!

Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.


24.01.2017

Ljudje medvedi

Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!


Stran 17 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov