Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene. Konec opozorila.
Ko je Rado Pezdir pred nekaj leti izrekel legendarni “boli me kurac”, so se avdiovizualni mediji nekako še trudili prekriti kletvico s piskom. Pustili so “Boli me”, “kurac” pa je skrit pod piskom otrpnil v domišljiji! A ko je pred dnevi poslanka SMC Maruša Škopac med sejo v parlamentu izrekla še bolj ikonično kletvico: “Pizda materna!”, se s piskom ali prekrivanjem ni trudil nihče več. Še več; če si hočeš posnetek parlamentarnega preklinjanja ogledati na spletu v katerem od medijskih arhivov, se moraš najprej prebiti skozi običajni nabor spletnih reklam. Tako najprej pogledaš reklamo za pršut, nato pa doživiš še poslankino “pizdo materno”.
Naivno smo mislili, da se je z “boli me kurac” preklinjanje javno izpostavljenih posameznikov končalo. A ne bi se mogli bolj motiti! Z “boli me kurac” smo dobili samo kronskega princa slovenskih kletvic, “pizda materna” pa je logično nadaljevanje njegove ženske paralele. Tron je tako zaseden in čakamo le še na “jebemti mater” pa bo troedinost preklinjajočega panteona dosežena in medijska nedolžnost dokončno vzeta.
A nekaj vprašanj se kljub vsemu postavlja.
Prvič: Poslanka, ki je to pač postala po bog ve kakšni čarovniji slovenskega demokratičnega modela, se je nekje ob poti utemeljevanja primernosti nove finančne ministrice zmedla. Vsakemu se to zgodi in se je nam že tudi. Vsaj 90 odstotkov bi nas v takšni situaciji, ko je treba nekaj povedati, pa se besede, podatki in listi izmikajo, kolega poslanec pa noče pomagati, zaklelo. Dobro: “pizda materna” ni nujno prva izbira prav vseh, a vsaj šestdeset odstotkov populacije bi uporabilo to neverjetno in dokazano uspešno skovanko za pomirjanje stresa in frustracij. Zato poslanko licemersko javno zasmehujemo, intimno pa jo razumemo.
Drugič: tisti, ki vsaj intimno branijo poslankino javno preklinjanje, razmišljajo po znani logiki, ki pravi “Poslanci so predstavniki ljudstva in ljudstvo ima ravno take predstavnike, kot si jih zasluži.”
Po tej analogiji poslanci preklinjajo, saj kot je znano, preklinja tudi ljudstvo. In to na veliko. Preklinja se pri nas s kletvicami, ki so ostale iz nekih drugih časov. Čeprav je bila v obdobju intenzivnega državotvorja prisotna pobuda, da bi prešli na izvorno slovenske “krščenmatičke” so se namesto “žaltavih” obdržale težko kategorne kletvice nekdanje države. In “pizda materna” je njih kraljica.
Torej je poslanka le naredila to, kar počne ljudstvo; “kajti če ga hoče predstavljati, mora kot ljudstvo tudi preklinjati.” Razumljivo, se na tak argument posamezniki ujezijo in zatrdijo, kako oni ne preklinjajo in je takšna teza samo nesramno podtikanje. A dovolj je poznati prevladujoči kulturni vzorec v naši deželi in opazovalcu je jasno, da preklinjanje ne more biti daleč – če poznamo najbolj poslušano glasbo, najbolj brane medije, popularne televizijske in radijske oddaje, raven javnih razprav in obnašanje v prometu – ob vsem tem kultura preklinjanja po definiciji ne more biti odsotna, najprej iz zasebnega in posledično tudi iz javnega prostora. Preklinjanje je neposredna posledica ne pomanjkanja kulture, kot mislijo nekateri, temveč razrasle in vseobsegajoče nekulture.
A konec afere s kletvico je nadvse zanimiv. Povedno je to, da je ženska poslanka za žensko ministrsko kandidatko uporabila žensko kletvico. In čeprav sklepamo, da je poslanka preklinjala izgubljene papirje in vsesplošno zmedo v poslanski klopi, obstaja tudi teorija zarote, po kateri se je s kletvico spravila kar nad ministrico. Ministrica je namreč članica na pol kulta, na pol katoliške sekte imenovane Zdrava atmosfera! In društvo ima na spletni strani tudi darila slovenskim ministrstvom, oziroma institucijam, v obliki dobronamernih misli. Za finančno ministrstvo, na katerega čelu je njihova članica, društvo priporoča naslednjo modrost:
Citat: “Finančni tokovi so tako kot vodni tokovi in če pretok preneha, vse stoji!” Konec citata.
Te dni smo izvedeli, da obstaja izračun, po katerem smo davkoplačevalci za milijardo in pol preplačali dokapitalizacijo bank.
“Pizda materna.”
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene. Konec opozorila.
Ko je Rado Pezdir pred nekaj leti izrekel legendarni “boli me kurac”, so se avdiovizualni mediji nekako še trudili prekriti kletvico s piskom. Pustili so “Boli me”, “kurac” pa je skrit pod piskom otrpnil v domišljiji! A ko je pred dnevi poslanka SMC Maruša Škopac med sejo v parlamentu izrekla še bolj ikonično kletvico: “Pizda materna!”, se s piskom ali prekrivanjem ni trudil nihče več. Še več; če si hočeš posnetek parlamentarnega preklinjanja ogledati na spletu v katerem od medijskih arhivov, se moraš najprej prebiti skozi običajni nabor spletnih reklam. Tako najprej pogledaš reklamo za pršut, nato pa doživiš še poslankino “pizdo materno”.
Naivno smo mislili, da se je z “boli me kurac” preklinjanje javno izpostavljenih posameznikov končalo. A ne bi se mogli bolj motiti! Z “boli me kurac” smo dobili samo kronskega princa slovenskih kletvic, “pizda materna” pa je logično nadaljevanje njegove ženske paralele. Tron je tako zaseden in čakamo le še na “jebemti mater” pa bo troedinost preklinjajočega panteona dosežena in medijska nedolžnost dokončno vzeta.
A nekaj vprašanj se kljub vsemu postavlja.
Prvič: Poslanka, ki je to pač postala po bog ve kakšni čarovniji slovenskega demokratičnega modela, se je nekje ob poti utemeljevanja primernosti nove finančne ministrice zmedla. Vsakemu se to zgodi in se je nam že tudi. Vsaj 90 odstotkov bi nas v takšni situaciji, ko je treba nekaj povedati, pa se besede, podatki in listi izmikajo, kolega poslanec pa noče pomagati, zaklelo. Dobro: “pizda materna” ni nujno prva izbira prav vseh, a vsaj šestdeset odstotkov populacije bi uporabilo to neverjetno in dokazano uspešno skovanko za pomirjanje stresa in frustracij. Zato poslanko licemersko javno zasmehujemo, intimno pa jo razumemo.
Drugič: tisti, ki vsaj intimno branijo poslankino javno preklinjanje, razmišljajo po znani logiki, ki pravi “Poslanci so predstavniki ljudstva in ljudstvo ima ravno take predstavnike, kot si jih zasluži.”
Po tej analogiji poslanci preklinjajo, saj kot je znano, preklinja tudi ljudstvo. In to na veliko. Preklinja se pri nas s kletvicami, ki so ostale iz nekih drugih časov. Čeprav je bila v obdobju intenzivnega državotvorja prisotna pobuda, da bi prešli na izvorno slovenske “krščenmatičke” so se namesto “žaltavih” obdržale težko kategorne kletvice nekdanje države. In “pizda materna” je njih kraljica.
Torej je poslanka le naredila to, kar počne ljudstvo; “kajti če ga hoče predstavljati, mora kot ljudstvo tudi preklinjati.” Razumljivo, se na tak argument posamezniki ujezijo in zatrdijo, kako oni ne preklinjajo in je takšna teza samo nesramno podtikanje. A dovolj je poznati prevladujoči kulturni vzorec v naši deželi in opazovalcu je jasno, da preklinjanje ne more biti daleč – če poznamo najbolj poslušano glasbo, najbolj brane medije, popularne televizijske in radijske oddaje, raven javnih razprav in obnašanje v prometu – ob vsem tem kultura preklinjanja po definiciji ne more biti odsotna, najprej iz zasebnega in posledično tudi iz javnega prostora. Preklinjanje je neposredna posledica ne pomanjkanja kulture, kot mislijo nekateri, temveč razrasle in vseobsegajoče nekulture.
A konec afere s kletvico je nadvse zanimiv. Povedno je to, da je ženska poslanka za žensko ministrsko kandidatko uporabila žensko kletvico. In čeprav sklepamo, da je poslanka preklinjala izgubljene papirje in vsesplošno zmedo v poslanski klopi, obstaja tudi teorija zarote, po kateri se je s kletvico spravila kar nad ministrico. Ministrica je namreč članica na pol kulta, na pol katoliške sekte imenovane Zdrava atmosfera! In društvo ima na spletni strani tudi darila slovenskim ministrstvom, oziroma institucijam, v obliki dobronamernih misli. Za finančno ministrstvo, na katerega čelu je njihova članica, društvo priporoča naslednjo modrost:
Citat: “Finančni tokovi so tako kot vodni tokovi in če pretok preneha, vse stoji!” Konec citata.
Te dni smo izvedeli, da obstaja izračun, po katerem smo davkoplačevalci za milijardo in pol preplačali dokapitalizacijo bank.
“Pizda materna.”
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Neveljaven email naslov