Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene. Konec opozorila.
Ko je Rado Pezdir pred nekaj leti izrekel legendarni “boli me kurac”, so se avdiovizualni mediji nekako še trudili prekriti kletvico s piskom. Pustili so “Boli me”, “kurac” pa je skrit pod piskom otrpnil v domišljiji! A ko je pred dnevi poslanka SMC Maruša Škopac med sejo v parlamentu izrekla še bolj ikonično kletvico: “Pizda materna!”, se s piskom ali prekrivanjem ni trudil nihče več. Še več; če si hočeš posnetek parlamentarnega preklinjanja ogledati na spletu v katerem od medijskih arhivov, se moraš najprej prebiti skozi običajni nabor spletnih reklam. Tako najprej pogledaš reklamo za pršut, nato pa doživiš še poslankino “pizdo materno”.
Naivno smo mislili, da se je z “boli me kurac” preklinjanje javno izpostavljenih posameznikov končalo. A ne bi se mogli bolj motiti! Z “boli me kurac” smo dobili samo kronskega princa slovenskih kletvic, “pizda materna” pa je logično nadaljevanje njegove ženske paralele. Tron je tako zaseden in čakamo le še na “jebemti mater” pa bo troedinost preklinjajočega panteona dosežena in medijska nedolžnost dokončno vzeta.
A nekaj vprašanj se kljub vsemu postavlja.
Prvič: Poslanka, ki je to pač postala po bog ve kakšni čarovniji slovenskega demokratičnega modela, se je nekje ob poti utemeljevanja primernosti nove finančne ministrice zmedla. Vsakemu se to zgodi in se je nam že tudi. Vsaj 90 odstotkov bi nas v takšni situaciji, ko je treba nekaj povedati, pa se besede, podatki in listi izmikajo, kolega poslanec pa noče pomagati, zaklelo. Dobro: “pizda materna” ni nujno prva izbira prav vseh, a vsaj šestdeset odstotkov populacije bi uporabilo to neverjetno in dokazano uspešno skovanko za pomirjanje stresa in frustracij. Zato poslanko licemersko javno zasmehujemo, intimno pa jo razumemo.
Drugič: tisti, ki vsaj intimno branijo poslankino javno preklinjanje, razmišljajo po znani logiki, ki pravi “Poslanci so predstavniki ljudstva in ljudstvo ima ravno take predstavnike, kot si jih zasluži.”
Po tej analogiji poslanci preklinjajo, saj kot je znano, preklinja tudi ljudstvo. In to na veliko. Preklinja se pri nas s kletvicami, ki so ostale iz nekih drugih časov. Čeprav je bila v obdobju intenzivnega državotvorja prisotna pobuda, da bi prešli na izvorno slovenske “krščenmatičke” so se namesto “žaltavih” obdržale težko kategorne kletvice nekdanje države. In “pizda materna” je njih kraljica.
Torej je poslanka le naredila to, kar počne ljudstvo; “kajti če ga hoče predstavljati, mora kot ljudstvo tudi preklinjati.” Razumljivo, se na tak argument posamezniki ujezijo in zatrdijo, kako oni ne preklinjajo in je takšna teza samo nesramno podtikanje. A dovolj je poznati prevladujoči kulturni vzorec v naši deželi in opazovalcu je jasno, da preklinjanje ne more biti daleč – če poznamo najbolj poslušano glasbo, najbolj brane medije, popularne televizijske in radijske oddaje, raven javnih razprav in obnašanje v prometu – ob vsem tem kultura preklinjanja po definiciji ne more biti odsotna, najprej iz zasebnega in posledično tudi iz javnega prostora. Preklinjanje je neposredna posledica ne pomanjkanja kulture, kot mislijo nekateri, temveč razrasle in vseobsegajoče nekulture.
A konec afere s kletvico je nadvse zanimiv. Povedno je to, da je ženska poslanka za žensko ministrsko kandidatko uporabila žensko kletvico. In čeprav sklepamo, da je poslanka preklinjala izgubljene papirje in vsesplošno zmedo v poslanski klopi, obstaja tudi teorija zarote, po kateri se je s kletvico spravila kar nad ministrico. Ministrica je namreč članica na pol kulta, na pol katoliške sekte imenovane Zdrava atmosfera! In društvo ima na spletni strani tudi darila slovenskim ministrstvom, oziroma institucijam, v obliki dobronamernih misli. Za finančno ministrstvo, na katerega čelu je njihova članica, društvo priporoča naslednjo modrost:
Citat: “Finančni tokovi so tako kot vodni tokovi in če pretok preneha, vse stoji!” Konec citata.
Te dni smo izvedeli, da obstaja izračun, po katerem smo davkoplačevalci za milijardo in pol preplačali dokapitalizacijo bank.
“Pizda materna.”
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene. Konec opozorila.
Ko je Rado Pezdir pred nekaj leti izrekel legendarni “boli me kurac”, so se avdiovizualni mediji nekako še trudili prekriti kletvico s piskom. Pustili so “Boli me”, “kurac” pa je skrit pod piskom otrpnil v domišljiji! A ko je pred dnevi poslanka SMC Maruša Škopac med sejo v parlamentu izrekla še bolj ikonično kletvico: “Pizda materna!”, se s piskom ali prekrivanjem ni trudil nihče več. Še več; če si hočeš posnetek parlamentarnega preklinjanja ogledati na spletu v katerem od medijskih arhivov, se moraš najprej prebiti skozi običajni nabor spletnih reklam. Tako najprej pogledaš reklamo za pršut, nato pa doživiš še poslankino “pizdo materno”.
Naivno smo mislili, da se je z “boli me kurac” preklinjanje javno izpostavljenih posameznikov končalo. A ne bi se mogli bolj motiti! Z “boli me kurac” smo dobili samo kronskega princa slovenskih kletvic, “pizda materna” pa je logično nadaljevanje njegove ženske paralele. Tron je tako zaseden in čakamo le še na “jebemti mater” pa bo troedinost preklinjajočega panteona dosežena in medijska nedolžnost dokončno vzeta.
A nekaj vprašanj se kljub vsemu postavlja.
Prvič: Poslanka, ki je to pač postala po bog ve kakšni čarovniji slovenskega demokratičnega modela, se je nekje ob poti utemeljevanja primernosti nove finančne ministrice zmedla. Vsakemu se to zgodi in se je nam že tudi. Vsaj 90 odstotkov bi nas v takšni situaciji, ko je treba nekaj povedati, pa se besede, podatki in listi izmikajo, kolega poslanec pa noče pomagati, zaklelo. Dobro: “pizda materna” ni nujno prva izbira prav vseh, a vsaj šestdeset odstotkov populacije bi uporabilo to neverjetno in dokazano uspešno skovanko za pomirjanje stresa in frustracij. Zato poslanko licemersko javno zasmehujemo, intimno pa jo razumemo.
Drugič: tisti, ki vsaj intimno branijo poslankino javno preklinjanje, razmišljajo po znani logiki, ki pravi “Poslanci so predstavniki ljudstva in ljudstvo ima ravno take predstavnike, kot si jih zasluži.”
Po tej analogiji poslanci preklinjajo, saj kot je znano, preklinja tudi ljudstvo. In to na veliko. Preklinja se pri nas s kletvicami, ki so ostale iz nekih drugih časov. Čeprav je bila v obdobju intenzivnega državotvorja prisotna pobuda, da bi prešli na izvorno slovenske “krščenmatičke” so se namesto “žaltavih” obdržale težko kategorne kletvice nekdanje države. In “pizda materna” je njih kraljica.
Torej je poslanka le naredila to, kar počne ljudstvo; “kajti če ga hoče predstavljati, mora kot ljudstvo tudi preklinjati.” Razumljivo, se na tak argument posamezniki ujezijo in zatrdijo, kako oni ne preklinjajo in je takšna teza samo nesramno podtikanje. A dovolj je poznati prevladujoči kulturni vzorec v naši deželi in opazovalcu je jasno, da preklinjanje ne more biti daleč – če poznamo najbolj poslušano glasbo, najbolj brane medije, popularne televizijske in radijske oddaje, raven javnih razprav in obnašanje v prometu – ob vsem tem kultura preklinjanja po definiciji ne more biti odsotna, najprej iz zasebnega in posledično tudi iz javnega prostora. Preklinjanje je neposredna posledica ne pomanjkanja kulture, kot mislijo nekateri, temveč razrasle in vseobsegajoče nekulture.
A konec afere s kletvico je nadvse zanimiv. Povedno je to, da je ženska poslanka za žensko ministrsko kandidatko uporabila žensko kletvico. In čeprav sklepamo, da je poslanka preklinjala izgubljene papirje in vsesplošno zmedo v poslanski klopi, obstaja tudi teorija zarote, po kateri se je s kletvico spravila kar nad ministrico. Ministrica je namreč članica na pol kulta, na pol katoliške sekte imenovane Zdrava atmosfera! In društvo ima na spletni strani tudi darila slovenskim ministrstvom, oziroma institucijam, v obliki dobronamernih misli. Za finančno ministrstvo, na katerega čelu je njihova članica, društvo priporoča naslednjo modrost:
Citat: “Finančni tokovi so tako kot vodni tokovi in če pretok preneha, vse stoji!” Konec citata.
Te dni smo izvedeli, da obstaja izračun, po katerem smo davkoplačevalci za milijardo in pol preplačali dokapitalizacijo bank.
“Pizda materna.”
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov