Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Pretekle dni se je v Sloveniji zgodilo nekaj težko verjetnih dogodkov. Orel je napadel sprehajalca in njegovega psa in letalo je zbilo peško. A prestolnica najbolj nenavadnega dogajanja za prejšnji teden je Laško.
Tam so organizirali civilno pobudo, ki nasprotuje poteku sodobne avtoceste mimo kraja. Pretekli teden so namreč razgrnili načrte osrednjega dela infrastrukturne povezave, imenovane Tretja razvojna os v občinah, po katerih bo povezava potekala.
Pri teh razvojnih oseh je nekaj zanimivega; niti ni povsem jasno, kje sta razvojna os ena in razvojna os dve, tako da je razvojna os tri, ki je še v načrtih, nekaj povsem imaginarnega. Na pamet sicer sklepamo, da načrtovalci naše prihodnosti z razvojnimi osmi mislijo avtocestne povezave, s katerimi naj bi se pripeljal v pokrajino tudi razvoj. Pa logika, da avtocestna mobilnost samodejno prinaša tudi razvoj, na terenu ne zdrži primerjave! Maribor, recimo, je propadel kljub temu, da so od njega in do njega speljali avtocesto.
Ob tem pa je neverjetno, kako števniki do pet postajajo del vsakdanje infrastrukturne izreke. Poznamo “drugi tir”, “tretjo razvojno os” ali koprski “tretji pomol”! Na kratko: ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Torej, tretja razvojna os bo po krjavlovsko presekala Slovenijo na dva kosa. Po sredi. Od Koroške, po porečju Savinje do porečja Save in še naprej. Mimogrede, prepotovati Slovenijo počez je še vedno ena najlepših, najbolj vznemirljivih, celo avanturističnih poti in v blodnjaku cestic, krajev in zaselkov je najti vso lepoto slovenske pokrajine. Slovenska verzija hollywoodske klasike Odrešitev sedi tam in čaka, dokler je dokončno ne uniči tretja razvojna os! Vsaj tako so prepričani v Laškem.
Vlade zadnjih nekaj desetletij vse po vrsti menijo, da bi tretja razvojna os prinesla napredek v te, od boga in cesarja pozabljene kraje. Nad tem so v provinci načeloma navdušeni vsi, razen Laščanov. Tam so pripravljavce projekta poklicali na zagovor že leta 2014 in ponovno spet pred nekaj dnevi. Tako smo, kot že tolikokrat drugje po Sloveniji, le še enkrat več opazovali občinsko dvorano, v kateri na odru sedijo predstavniki države, spodaj pa se delno zaripli krajani borijo za svoj prav.
Osnovno vodilo laške civilne iniciative je, da bi avtocesta tretje razvojne osi degradirala okolje in s tem zmanjšala kvaliteto njihovega življenja. In da je Laško turistični kraj. Vse to je predstavnik civilne pobude komaj izdavil, ker so ga preglasili težki tovornjaki, ki se valijo po regionalki skozi mesto. Logika je Ne-laščanu resnično težko razumljiva: kako si lahko proti sodobni prometni povezavi, ki bi mogoče res povečala promet, ampak bi ga definitivno odpeljala iz središča mesta? Kako lahko predavaš o kvaliteti življenja, kot bi živel sredi visokogorskih travnikov, z eno največjih pivovarn v tem delu Evrope na dvorišču?
Argument Laščanov je, da bi predori in viadukti hitre ceste degradirali okolje, ki živi od turizma; kar ni nič novega. Kot uči zgodovina, so prve civilne iniciative nastale v starem Rimu, ko so prebivalci protestirali proti viaduktom in še posebej akvaduktom, ki so jim degradirali okolje.
Ampak ker ne živimo v Laškem, tudi nimamo pravice soliti pameti tamkajšnjim prebivalcem. Zato vzemimo zaplet le kot teoretično osnovo razmišljanja o povezavi med infrastrukturnim razvojem in kvaliteto življenja.
Kot sledi, ne le iz laške civilne pobude, infrastrukturni projekti načelno zmeraj degradirajo okolje in zmanjšajo kvaliteto življenja lokalnega prebivalstva. Zato smo Slovenci načelno proti. In zato na Slovenskem skovanka “razvojno naravnan infrastrukturni projekt” redko uspe izven rolo omar na ministrstvih.
Politika, akademsko okolje, žurnalizem in velik del industrije smo sicer prepričani, da razvoj zviša kvaliteto življenja; čim pa se poskusi trditev preveriti v praksi, vznikne civilna iniciativa, ki je prepričana o nasprotnem.
Tako se laška in podobne pobude ne borijo za nedotaknjeni razgled, v laškem primeru na fabrški dimnik, temveč pričajo o skoraj popolnem nerazumevanju ustroja in pomena razvoja in napredka. To, za kar smo mislili, da poganja človeštvo naprej, na Slovenskem moti razgled.
Konkretni primer se je končal vsaj malo komično. Predstavnik države je po zborovanju flegmatično ugotovil, da je pač dovolj krajev, ki si hitre ceste želijo in bo trasa šla pač tam. Kar je redek primer praktičnega državnega uradnika.
Medtem pa bodo Laščani organizirali redno linijo med Celjem in Laškim s flosi. Ker, ne nazadnje je Laško turističen kraj. O njihovi zavezanosti kulturi, turizmu in nedotaknjenemu razgledu najlepše priča vsakoletno Pivo in cvetje.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Pretekle dni se je v Sloveniji zgodilo nekaj težko verjetnih dogodkov. Orel je napadel sprehajalca in njegovega psa in letalo je zbilo peško. A prestolnica najbolj nenavadnega dogajanja za prejšnji teden je Laško.
Tam so organizirali civilno pobudo, ki nasprotuje poteku sodobne avtoceste mimo kraja. Pretekli teden so namreč razgrnili načrte osrednjega dela infrastrukturne povezave, imenovane Tretja razvojna os v občinah, po katerih bo povezava potekala.
Pri teh razvojnih oseh je nekaj zanimivega; niti ni povsem jasno, kje sta razvojna os ena in razvojna os dve, tako da je razvojna os tri, ki je še v načrtih, nekaj povsem imaginarnega. Na pamet sicer sklepamo, da načrtovalci naše prihodnosti z razvojnimi osmi mislijo avtocestne povezave, s katerimi naj bi se pripeljal v pokrajino tudi razvoj. Pa logika, da avtocestna mobilnost samodejno prinaša tudi razvoj, na terenu ne zdrži primerjave! Maribor, recimo, je propadel kljub temu, da so od njega in do njega speljali avtocesto.
Ob tem pa je neverjetno, kako števniki do pet postajajo del vsakdanje infrastrukturne izreke. Poznamo “drugi tir”, “tretjo razvojno os” ali koprski “tretji pomol”! Na kratko: ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Torej, tretja razvojna os bo po krjavlovsko presekala Slovenijo na dva kosa. Po sredi. Od Koroške, po porečju Savinje do porečja Save in še naprej. Mimogrede, prepotovati Slovenijo počez je še vedno ena najlepših, najbolj vznemirljivih, celo avanturističnih poti in v blodnjaku cestic, krajev in zaselkov je najti vso lepoto slovenske pokrajine. Slovenska verzija hollywoodske klasike Odrešitev sedi tam in čaka, dokler je dokončno ne uniči tretja razvojna os! Vsaj tako so prepričani v Laškem.
Vlade zadnjih nekaj desetletij vse po vrsti menijo, da bi tretja razvojna os prinesla napredek v te, od boga in cesarja pozabljene kraje. Nad tem so v provinci načeloma navdušeni vsi, razen Laščanov. Tam so pripravljavce projekta poklicali na zagovor že leta 2014 in ponovno spet pred nekaj dnevi. Tako smo, kot že tolikokrat drugje po Sloveniji, le še enkrat več opazovali občinsko dvorano, v kateri na odru sedijo predstavniki države, spodaj pa se delno zaripli krajani borijo za svoj prav.
Osnovno vodilo laške civilne iniciative je, da bi avtocesta tretje razvojne osi degradirala okolje in s tem zmanjšala kvaliteto njihovega življenja. In da je Laško turistični kraj. Vse to je predstavnik civilne pobude komaj izdavil, ker so ga preglasili težki tovornjaki, ki se valijo po regionalki skozi mesto. Logika je Ne-laščanu resnično težko razumljiva: kako si lahko proti sodobni prometni povezavi, ki bi mogoče res povečala promet, ampak bi ga definitivno odpeljala iz središča mesta? Kako lahko predavaš o kvaliteti življenja, kot bi živel sredi visokogorskih travnikov, z eno največjih pivovarn v tem delu Evrope na dvorišču?
Argument Laščanov je, da bi predori in viadukti hitre ceste degradirali okolje, ki živi od turizma; kar ni nič novega. Kot uči zgodovina, so prve civilne iniciative nastale v starem Rimu, ko so prebivalci protestirali proti viaduktom in še posebej akvaduktom, ki so jim degradirali okolje.
Ampak ker ne živimo v Laškem, tudi nimamo pravice soliti pameti tamkajšnjim prebivalcem. Zato vzemimo zaplet le kot teoretično osnovo razmišljanja o povezavi med infrastrukturnim razvojem in kvaliteto življenja.
Kot sledi, ne le iz laške civilne pobude, infrastrukturni projekti načelno zmeraj degradirajo okolje in zmanjšajo kvaliteto življenja lokalnega prebivalstva. Zato smo Slovenci načelno proti. In zato na Slovenskem skovanka “razvojno naravnan infrastrukturni projekt” redko uspe izven rolo omar na ministrstvih.
Politika, akademsko okolje, žurnalizem in velik del industrije smo sicer prepričani, da razvoj zviša kvaliteto življenja; čim pa se poskusi trditev preveriti v praksi, vznikne civilna iniciativa, ki je prepričana o nasprotnem.
Tako se laška in podobne pobude ne borijo za nedotaknjeni razgled, v laškem primeru na fabrški dimnik, temveč pričajo o skoraj popolnem nerazumevanju ustroja in pomena razvoja in napredka. To, za kar smo mislili, da poganja človeštvo naprej, na Slovenskem moti razgled.
Konkretni primer se je končal vsaj malo komično. Predstavnik države je po zborovanju flegmatično ugotovil, da je pač dovolj krajev, ki si hitre ceste želijo in bo trasa šla pač tam. Kar je redek primer praktičnega državnega uradnika.
Medtem pa bodo Laščani organizirali redno linijo med Celjem in Laškim s flosi. Ker, ne nazadnje je Laško turističen kraj. O njihovi zavezanosti kulturi, turizmu in nedotaknjenemu razgledu najlepše priča vsakoletno Pivo in cvetje.
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Neveljaven email naslov