Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Pretekle dni se je v Sloveniji zgodilo nekaj težko verjetnih dogodkov. Orel je napadel sprehajalca in njegovega psa in letalo je zbilo peško. A prestolnica najbolj nenavadnega dogajanja za prejšnji teden je Laško.
Tam so organizirali civilno pobudo, ki nasprotuje poteku sodobne avtoceste mimo kraja. Pretekli teden so namreč razgrnili načrte osrednjega dela infrastrukturne povezave, imenovane Tretja razvojna os v občinah, po katerih bo povezava potekala.
Pri teh razvojnih oseh je nekaj zanimivega; niti ni povsem jasno, kje sta razvojna os ena in razvojna os dve, tako da je razvojna os tri, ki je še v načrtih, nekaj povsem imaginarnega. Na pamet sicer sklepamo, da načrtovalci naše prihodnosti z razvojnimi osmi mislijo avtocestne povezave, s katerimi naj bi se pripeljal v pokrajino tudi razvoj. Pa logika, da avtocestna mobilnost samodejno prinaša tudi razvoj, na terenu ne zdrži primerjave! Maribor, recimo, je propadel kljub temu, da so od njega in do njega speljali avtocesto.
Ob tem pa je neverjetno, kako števniki do pet postajajo del vsakdanje infrastrukturne izreke. Poznamo “drugi tir”, “tretjo razvojno os” ali koprski “tretji pomol”! Na kratko: ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Torej, tretja razvojna os bo po krjavlovsko presekala Slovenijo na dva kosa. Po sredi. Od Koroške, po porečju Savinje do porečja Save in še naprej. Mimogrede, prepotovati Slovenijo počez je še vedno ena najlepših, najbolj vznemirljivih, celo avanturističnih poti in v blodnjaku cestic, krajev in zaselkov je najti vso lepoto slovenske pokrajine. Slovenska verzija hollywoodske klasike Odrešitev sedi tam in čaka, dokler je dokončno ne uniči tretja razvojna os! Vsaj tako so prepričani v Laškem.
Vlade zadnjih nekaj desetletij vse po vrsti menijo, da bi tretja razvojna os prinesla napredek v te, od boga in cesarja pozabljene kraje. Nad tem so v provinci načeloma navdušeni vsi, razen Laščanov. Tam so pripravljavce projekta poklicali na zagovor že leta 2014 in ponovno spet pred nekaj dnevi. Tako smo, kot že tolikokrat drugje po Sloveniji, le še enkrat več opazovali občinsko dvorano, v kateri na odru sedijo predstavniki države, spodaj pa se delno zaripli krajani borijo za svoj prav.
Osnovno vodilo laške civilne iniciative je, da bi avtocesta tretje razvojne osi degradirala okolje in s tem zmanjšala kvaliteto njihovega življenja. In da je Laško turistični kraj. Vse to je predstavnik civilne pobude komaj izdavil, ker so ga preglasili težki tovornjaki, ki se valijo po regionalki skozi mesto. Logika je Ne-laščanu resnično težko razumljiva: kako si lahko proti sodobni prometni povezavi, ki bi mogoče res povečala promet, ampak bi ga definitivno odpeljala iz središča mesta? Kako lahko predavaš o kvaliteti življenja, kot bi živel sredi visokogorskih travnikov, z eno največjih pivovarn v tem delu Evrope na dvorišču?
Argument Laščanov je, da bi predori in viadukti hitre ceste degradirali okolje, ki živi od turizma; kar ni nič novega. Kot uči zgodovina, so prve civilne iniciative nastale v starem Rimu, ko so prebivalci protestirali proti viaduktom in še posebej akvaduktom, ki so jim degradirali okolje.
Ampak ker ne živimo v Laškem, tudi nimamo pravice soliti pameti tamkajšnjim prebivalcem. Zato vzemimo zaplet le kot teoretično osnovo razmišljanja o povezavi med infrastrukturnim razvojem in kvaliteto življenja.
Kot sledi, ne le iz laške civilne pobude, infrastrukturni projekti načelno zmeraj degradirajo okolje in zmanjšajo kvaliteto življenja lokalnega prebivalstva. Zato smo Slovenci načelno proti. In zato na Slovenskem skovanka “razvojno naravnan infrastrukturni projekt” redko uspe izven rolo omar na ministrstvih.
Politika, akademsko okolje, žurnalizem in velik del industrije smo sicer prepričani, da razvoj zviša kvaliteto življenja; čim pa se poskusi trditev preveriti v praksi, vznikne civilna iniciativa, ki je prepričana o nasprotnem.
Tako se laška in podobne pobude ne borijo za nedotaknjeni razgled, v laškem primeru na fabrški dimnik, temveč pričajo o skoraj popolnem nerazumevanju ustroja in pomena razvoja in napredka. To, za kar smo mislili, da poganja človeštvo naprej, na Slovenskem moti razgled.
Konkretni primer se je končal vsaj malo komično. Predstavnik države je po zborovanju flegmatično ugotovil, da je pač dovolj krajev, ki si hitre ceste želijo in bo trasa šla pač tam. Kar je redek primer praktičnega državnega uradnika.
Medtem pa bodo Laščani organizirali redno linijo med Celjem in Laškim s flosi. Ker, ne nazadnje je Laško turističen kraj. O njihovi zavezanosti kulturi, turizmu in nedotaknjenemu razgledu najlepše priča vsakoletno Pivo in cvetje.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Pretekle dni se je v Sloveniji zgodilo nekaj težko verjetnih dogodkov. Orel je napadel sprehajalca in njegovega psa in letalo je zbilo peško. A prestolnica najbolj nenavadnega dogajanja za prejšnji teden je Laško.
Tam so organizirali civilno pobudo, ki nasprotuje poteku sodobne avtoceste mimo kraja. Pretekli teden so namreč razgrnili načrte osrednjega dela infrastrukturne povezave, imenovane Tretja razvojna os v občinah, po katerih bo povezava potekala.
Pri teh razvojnih oseh je nekaj zanimivega; niti ni povsem jasno, kje sta razvojna os ena in razvojna os dve, tako da je razvojna os tri, ki je še v načrtih, nekaj povsem imaginarnega. Na pamet sicer sklepamo, da načrtovalci naše prihodnosti z razvojnimi osmi mislijo avtocestne povezave, s katerimi naj bi se pripeljal v pokrajino tudi razvoj. Pa logika, da avtocestna mobilnost samodejno prinaša tudi razvoj, na terenu ne zdrži primerjave! Maribor, recimo, je propadel kljub temu, da so od njega in do njega speljali avtocesto.
Ob tem pa je neverjetno, kako števniki do pet postajajo del vsakdanje infrastrukturne izreke. Poznamo “drugi tir”, “tretjo razvojno os” ali koprski “tretji pomol”! Na kratko: ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Torej, tretja razvojna os bo po krjavlovsko presekala Slovenijo na dva kosa. Po sredi. Od Koroške, po porečju Savinje do porečja Save in še naprej. Mimogrede, prepotovati Slovenijo počez je še vedno ena najlepših, najbolj vznemirljivih, celo avanturističnih poti in v blodnjaku cestic, krajev in zaselkov je najti vso lepoto slovenske pokrajine. Slovenska verzija hollywoodske klasike Odrešitev sedi tam in čaka, dokler je dokončno ne uniči tretja razvojna os! Vsaj tako so prepričani v Laškem.
Vlade zadnjih nekaj desetletij vse po vrsti menijo, da bi tretja razvojna os prinesla napredek v te, od boga in cesarja pozabljene kraje. Nad tem so v provinci načeloma navdušeni vsi, razen Laščanov. Tam so pripravljavce projekta poklicali na zagovor že leta 2014 in ponovno spet pred nekaj dnevi. Tako smo, kot že tolikokrat drugje po Sloveniji, le še enkrat več opazovali občinsko dvorano, v kateri na odru sedijo predstavniki države, spodaj pa se delno zaripli krajani borijo za svoj prav.
Osnovno vodilo laške civilne iniciative je, da bi avtocesta tretje razvojne osi degradirala okolje in s tem zmanjšala kvaliteto njihovega življenja. In da je Laško turistični kraj. Vse to je predstavnik civilne pobude komaj izdavil, ker so ga preglasili težki tovornjaki, ki se valijo po regionalki skozi mesto. Logika je Ne-laščanu resnično težko razumljiva: kako si lahko proti sodobni prometni povezavi, ki bi mogoče res povečala promet, ampak bi ga definitivno odpeljala iz središča mesta? Kako lahko predavaš o kvaliteti življenja, kot bi živel sredi visokogorskih travnikov, z eno največjih pivovarn v tem delu Evrope na dvorišču?
Argument Laščanov je, da bi predori in viadukti hitre ceste degradirali okolje, ki živi od turizma; kar ni nič novega. Kot uči zgodovina, so prve civilne iniciative nastale v starem Rimu, ko so prebivalci protestirali proti viaduktom in še posebej akvaduktom, ki so jim degradirali okolje.
Ampak ker ne živimo v Laškem, tudi nimamo pravice soliti pameti tamkajšnjim prebivalcem. Zato vzemimo zaplet le kot teoretično osnovo razmišljanja o povezavi med infrastrukturnim razvojem in kvaliteto življenja.
Kot sledi, ne le iz laške civilne pobude, infrastrukturni projekti načelno zmeraj degradirajo okolje in zmanjšajo kvaliteto življenja lokalnega prebivalstva. Zato smo Slovenci načelno proti. In zato na Slovenskem skovanka “razvojno naravnan infrastrukturni projekt” redko uspe izven rolo omar na ministrstvih.
Politika, akademsko okolje, žurnalizem in velik del industrije smo sicer prepričani, da razvoj zviša kvaliteto življenja; čim pa se poskusi trditev preveriti v praksi, vznikne civilna iniciativa, ki je prepričana o nasprotnem.
Tako se laška in podobne pobude ne borijo za nedotaknjeni razgled, v laškem primeru na fabrški dimnik, temveč pričajo o skoraj popolnem nerazumevanju ustroja in pomena razvoja in napredka. To, za kar smo mislili, da poganja človeštvo naprej, na Slovenskem moti razgled.
Konkretni primer se je končal vsaj malo komično. Predstavnik države je po zborovanju flegmatično ugotovil, da je pač dovolj krajev, ki si hitre ceste želijo in bo trasa šla pač tam. Kar je redek primer praktičnega državnega uradnika.
Medtem pa bodo Laščani organizirali redno linijo med Celjem in Laškim s flosi. Ker, ne nazadnje je Laško turističen kraj. O njihovi zavezanosti kulturi, turizmu in nedotaknjenemu razgledu najlepše priča vsakoletno Pivo in cvetje.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Neveljaven email naslov