Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Zelo na kratko o današnjem prazniku “dnevu suverenosti”. Dobili smo ga sicer že lani, a šele letos ga lahko praznujemo v polni formi. In čim se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava. Ker, če ne bi bilo prenosov državnih proslav in žensk, ki se pogovarjajo na robu živčnega zloma, bi televizije ostale brez programa. A to pustimo za kdaj drugič.
Nekaj malega geneze. Predlog za »dan suverenosti« je lani vložila največja vladna stranka, na predloge veteranskih organizacij, pač po analogiji, da mora vsaka koliko toliko resna stranka predlagati kakšen praznik in po možnosti z njim uspeti. Čeprav je SMC samo spremenila status dnevu, ki je imel v javnosti že tako ali tako močan simbolni naboj.
Včasih smo dan, ko je Slovenijo zapustil še zadnji jugoslovanski vojak, sicer obeleževali na pol spontano – status praznika pa je, ko rečeno, dobil komaj pred letom. Dogodek si brez dvoma zasluži praznično obeležje, le naziv je nekoliko neroden. “Dan suverenosti” namreč zveni na moč pomembno, vsekakor bolj pomembno, kot je videti nato praznovanje na terenu … Še tako zagreti častilci slovenskega osamosvajanja ga bodo te dni komaj kaj vzeli v misli, kaj šele najširša javnost. Hočemo povedati, da je beseda »suverenost« močna beseda, ki bi morala dobiti vsaj prost dan. Dokažimo s preizkusom:
»Slovenija je samostojna in suverena država!«
Recimo, da gre tako temeljni stavek, ki bi lahko stal tudi v kakšni preambuli, če bi bil primerno revidiran. In v tem stavku se skrivajo kar trije prazniki: “dan državnosti”, “dan samostojnosti”, ki mu je malo nerodno pridjana še enotnost, in “dan suverenosti”. Trije temeljni postulati naše demokracije v treh temeljnih dogodkih, ki so obeleženi s pripadajočimi prazniki. In zdaj: državnost in samostojnost posedujeta resna praznika. S parado, prostim dnevom, neposrednim prenosom in vihrajočimi prapori; s ponovitvami temeljnih dokumentarcev in z intervjuji vedno starejših osamosvojiteljev. Oba praznika se tudi po krščanski maniri skoraj do dneva prekrivata z arhaičnimi koledarji poljedelskih civilizacij.
Kaj pa ima »suverenost«, ki jo praznujemo danes? Skoraj nič od tega. Dobro; ima tisto ladjo, ki odpluje v oktobrsko noč, a je posnetek mnogo manj epski, kot uradnik, ki frenetično šteje volilne lističe in recitira: “Za, za …” in še manj epski od Kučana, Bučarja in Peterleta na rdeči preprogi.
In zdaj bistveno vprašanje: “Ali si suverenost resnično zasluži takšno ignoranco, kot ji jo namenjajo ne navsezadnje tudi tisti, ki so jo ustoličili?”
Pomembna je prav tako, kot sta državnost in samostojnost. Brez suverenosti smo bili vse tiste mesece vprašljivo državni in kako bi naj bili samostojni, če nismo bili državni? Edino enotni smo lahko bili prej kot suvereni, a to je tako ali tako kategorija, ki je danes nihče več ne jemlje resno.
Torej; med veliko trojico bi se morala suverenost na hierarhični lestvici pomakniti na vrh ali vsaj tik pod njega, ker kot državotvorni pojem vsebuje ostala dva.
In kako se danes, ob prazniku, obnašamo do suverenosti? Neprimerno, da ne zapišemo povsem mačehovsko.
Edini resnični pokazatelj, kako resno država misli s praznikom, je prost dan. Lahko sicer praznujemo intimno, v duhu ali v medijih, ampak prost dan je praznična manifestacija, ki jo vidimo in doživljamo navzven. In ki ustvari kolektivno zavest o pomenu dogodka. Tako kot se recimo priključitvi Primorcev in Prekmurja valjata v blatu provincialnosti, je tudi dan suverenosti že ob rojstvu potisnjen v vrtinec obskurnosti. Povedano z logičnim nesmislom: “Dokler dan suverenosti ne dobi prostega dne, ne bo v resnici suveren!”
Dan suverenosti se tako pridružuje vsaj delne rekonstrukcije potrebnemu prazničnemu letu Slovencev. Prešeren je prost, na Trubarja delamo. Marija na eni strani, 27. april na drugi strani ideološkega spektra sta prosta, na Maistra, ki je bil zgodovinsko in svetovnonazorsko vmes, delamo.
Komu torej vzeti, da damo samostojnosti? Izbire ni veliko; na trgu je za pravo ceno recimo na voljo reformacija, ki je tako ali tako pred prvim novembrom in po navadi med šolskimi počitnicami, zato je neke vrste slepo črevo, ali pa 2. maj. Oba praznika se bosta seveda borila, predvsem z argumentom, da se 25. oktober slabo mreži. A na koncu bo moralo nekaj umreti, da bo suverenost zaživela s polnimi pljuči.
Mimogrede; zakaj praznujemo reformacijo, ko pa nismo reformirani, istočasno pa srečno suvereni zapostavljamo suverenost?
Seveda pa pri tako težkih in simbolno ter praktično usodnih vprašanjih ne ponujamo rešitve. Gre za teme, s katerimi se naj ukvarjajo ustavni pravniki in le upamo lahko, da bodo v svoji odločitvi suvereni.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Zelo na kratko o današnjem prazniku “dnevu suverenosti”. Dobili smo ga sicer že lani, a šele letos ga lahko praznujemo v polni formi. In čim se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava. Ker, če ne bi bilo prenosov državnih proslav in žensk, ki se pogovarjajo na robu živčnega zloma, bi televizije ostale brez programa. A to pustimo za kdaj drugič.
Nekaj malega geneze. Predlog za »dan suverenosti« je lani vložila največja vladna stranka, na predloge veteranskih organizacij, pač po analogiji, da mora vsaka koliko toliko resna stranka predlagati kakšen praznik in po možnosti z njim uspeti. Čeprav je SMC samo spremenila status dnevu, ki je imel v javnosti že tako ali tako močan simbolni naboj.
Včasih smo dan, ko je Slovenijo zapustil še zadnji jugoslovanski vojak, sicer obeleževali na pol spontano – status praznika pa je, ko rečeno, dobil komaj pred letom. Dogodek si brez dvoma zasluži praznično obeležje, le naziv je nekoliko neroden. “Dan suverenosti” namreč zveni na moč pomembno, vsekakor bolj pomembno, kot je videti nato praznovanje na terenu … Še tako zagreti častilci slovenskega osamosvajanja ga bodo te dni komaj kaj vzeli v misli, kaj šele najširša javnost. Hočemo povedati, da je beseda »suverenost« močna beseda, ki bi morala dobiti vsaj prost dan. Dokažimo s preizkusom:
»Slovenija je samostojna in suverena država!«
Recimo, da gre tako temeljni stavek, ki bi lahko stal tudi v kakšni preambuli, če bi bil primerno revidiran. In v tem stavku se skrivajo kar trije prazniki: “dan državnosti”, “dan samostojnosti”, ki mu je malo nerodno pridjana še enotnost, in “dan suverenosti”. Trije temeljni postulati naše demokracije v treh temeljnih dogodkih, ki so obeleženi s pripadajočimi prazniki. In zdaj: državnost in samostojnost posedujeta resna praznika. S parado, prostim dnevom, neposrednim prenosom in vihrajočimi prapori; s ponovitvami temeljnih dokumentarcev in z intervjuji vedno starejših osamosvojiteljev. Oba praznika se tudi po krščanski maniri skoraj do dneva prekrivata z arhaičnimi koledarji poljedelskih civilizacij.
Kaj pa ima »suverenost«, ki jo praznujemo danes? Skoraj nič od tega. Dobro; ima tisto ladjo, ki odpluje v oktobrsko noč, a je posnetek mnogo manj epski, kot uradnik, ki frenetično šteje volilne lističe in recitira: “Za, za …” in še manj epski od Kučana, Bučarja in Peterleta na rdeči preprogi.
In zdaj bistveno vprašanje: “Ali si suverenost resnično zasluži takšno ignoranco, kot ji jo namenjajo ne navsezadnje tudi tisti, ki so jo ustoličili?”
Pomembna je prav tako, kot sta državnost in samostojnost. Brez suverenosti smo bili vse tiste mesece vprašljivo državni in kako bi naj bili samostojni, če nismo bili državni? Edino enotni smo lahko bili prej kot suvereni, a to je tako ali tako kategorija, ki je danes nihče več ne jemlje resno.
Torej; med veliko trojico bi se morala suverenost na hierarhični lestvici pomakniti na vrh ali vsaj tik pod njega, ker kot državotvorni pojem vsebuje ostala dva.
In kako se danes, ob prazniku, obnašamo do suverenosti? Neprimerno, da ne zapišemo povsem mačehovsko.
Edini resnični pokazatelj, kako resno država misli s praznikom, je prost dan. Lahko sicer praznujemo intimno, v duhu ali v medijih, ampak prost dan je praznična manifestacija, ki jo vidimo in doživljamo navzven. In ki ustvari kolektivno zavest o pomenu dogodka. Tako kot se recimo priključitvi Primorcev in Prekmurja valjata v blatu provincialnosti, je tudi dan suverenosti že ob rojstvu potisnjen v vrtinec obskurnosti. Povedano z logičnim nesmislom: “Dokler dan suverenosti ne dobi prostega dne, ne bo v resnici suveren!”
Dan suverenosti se tako pridružuje vsaj delne rekonstrukcije potrebnemu prazničnemu letu Slovencev. Prešeren je prost, na Trubarja delamo. Marija na eni strani, 27. april na drugi strani ideološkega spektra sta prosta, na Maistra, ki je bil zgodovinsko in svetovnonazorsko vmes, delamo.
Komu torej vzeti, da damo samostojnosti? Izbire ni veliko; na trgu je za pravo ceno recimo na voljo reformacija, ki je tako ali tako pred prvim novembrom in po navadi med šolskimi počitnicami, zato je neke vrste slepo črevo, ali pa 2. maj. Oba praznika se bosta seveda borila, predvsem z argumentom, da se 25. oktober slabo mreži. A na koncu bo moralo nekaj umreti, da bo suverenost zaživela s polnimi pljuči.
Mimogrede; zakaj praznujemo reformacijo, ko pa nismo reformirani, istočasno pa srečno suvereni zapostavljamo suverenost?
Seveda pa pri tako težkih in simbolno ter praktično usodnih vprašanjih ne ponujamo rešitve. Gre za teme, s katerimi se naj ukvarjajo ustavni pravniki in le upamo lahko, da bodo v svoji odločitvi suvereni.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Neveljaven email naslov