Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.

Zelo na kratko o današnjem prazniku “dnevu suverenosti”. Dobili smo ga sicer že lani, a šele letos ga lahko praznujemo v polni formi. In čim se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava. Ker, če ne bi bilo prenosov državnih proslav in žensk, ki se pogovarjajo na robu živčnega zloma, bi televizije ostale brez programa. A to pustimo za kdaj drugič.

Nekaj malega geneze. Predlog za »dan suverenosti« je lani vložila največja vladna stranka, na predloge veteranskih organizacij, pač po analogiji, da mora vsaka koliko toliko resna stranka predlagati kakšen praznik in po možnosti z njim uspeti. Čeprav je SMC samo spremenila status dnevu, ki je imel v javnosti že tako ali tako močan simbolni naboj.

Včasih smo dan, ko je Slovenijo zapustil še zadnji jugoslovanski vojak, sicer obeleževali na pol spontano – status praznika pa je, ko rečeno, dobil komaj pred letom. Dogodek si brez dvoma zasluži praznično obeležje, le naziv je nekoliko neroden. “Dan suverenosti” namreč zveni na moč pomembno, vsekakor bolj pomembno, kot je videti nato praznovanje na terenu … Še tako zagreti častilci slovenskega osamosvajanja ga bodo te dni komaj kaj vzeli v misli, kaj šele najširša javnost. Hočemo povedati, da je beseda »suverenost« močna beseda, ki bi morala dobiti vsaj prost dan. Dokažimo s preizkusom:

»Slovenija je samostojna in suverena država!«

Recimo, da gre tako temeljni stavek, ki bi lahko stal tudi v kakšni preambuli, če bi bil primerno revidiran. In v tem stavku se skrivajo kar trije prazniki: “dan državnosti”, “dan samostojnosti”, ki mu je malo nerodno pridjana še enotnost, in “dan suverenosti”. Trije temeljni postulati naše demokracije v treh temeljnih dogodkih, ki so obeleženi s pripadajočimi prazniki. In zdaj: državnost in samostojnost posedujeta resna praznika. S parado, prostim dnevom, neposrednim prenosom in vihrajočimi prapori; s ponovitvami temeljnih dokumentarcev in z intervjuji vedno starejših osamosvojiteljev. Oba praznika se tudi po krščanski maniri skoraj do dneva prekrivata z arhaičnimi koledarji poljedelskih civilizacij.

Kaj pa ima »suverenost«, ki jo praznujemo danes? Skoraj nič od tega. Dobro; ima tisto ladjo, ki odpluje v oktobrsko noč, a je posnetek mnogo manj epski, kot uradnik, ki frenetično šteje volilne lističe in recitira: “Za, za …” in še manj epski od Kučana, Bučarja in Peterleta na rdeči preprogi.

In zdaj bistveno vprašanje: “Ali si suverenost resnično zasluži takšno ignoranco, kot ji jo namenjajo ne navsezadnje tudi tisti, ki so jo ustoličili?”

Pomembna je prav tako, kot sta državnost in samostojnost. Brez suverenosti smo bili vse tiste mesece vprašljivo državni in kako bi naj bili samostojni, če nismo bili državni? Edino enotni smo lahko bili prej kot suvereni, a to je tako ali tako kategorija, ki je danes nihče več ne jemlje resno.

Torej; med veliko trojico bi se morala suverenost na hierarhični lestvici pomakniti na vrh ali vsaj tik pod njega, ker kot državotvorni pojem vsebuje ostala dva.

In kako se danes, ob prazniku, obnašamo do suverenosti? Neprimerno, da ne zapišemo povsem mačehovsko.

Edini resnični pokazatelj, kako resno država misli s praznikom, je prost dan. Lahko sicer praznujemo intimno, v duhu ali v medijih, ampak prost dan je praznična manifestacija, ki jo vidimo in doživljamo navzven. In ki ustvari kolektivno zavest o pomenu dogodka. Tako kot se recimo priključitvi Primorcev in Prekmurja valjata v blatu provincialnosti, je tudi dan suverenosti že ob rojstvu potisnjen v vrtinec obskurnosti. Povedano z logičnim nesmislom: “Dokler dan suverenosti ne dobi prostega dne, ne bo v resnici suveren!”

Dan suverenosti se tako pridružuje vsaj delne rekonstrukcije potrebnemu prazničnemu letu Slovencev. Prešeren je prost, na Trubarja delamo. Marija na eni strani, 27. april na drugi strani ideološkega spektra sta prosta, na Maistra, ki je bil zgodovinsko in svetovnonazorsko vmes, delamo.

Komu torej vzeti, da damo samostojnosti? Izbire ni veliko; na trgu je za pravo ceno recimo na voljo reformacija, ki je tako ali tako pred prvim novembrom in po navadi med šolskimi počitnicami, zato je neke vrste slepo črevo, ali pa 2. maj. Oba praznika se bosta seveda borila, predvsem z argumentom, da se 25. oktober slabo mreži. A na koncu bo moralo nekaj umreti, da bo suverenost zaživela s polnimi pljuči.

Mimogrede; zakaj praznujemo reformacijo, ko pa nismo reformirani, istočasno pa srečno suvereni zapostavljamo suverenost?

Seveda pa pri tako težkih in simbolno ter praktično usodnih vprašanjih ne ponujamo rešitve. Gre za teme, s katerimi se naj ukvarjajo ustavni pravniki in le upamo lahko, da bodo v svoji odločitvi suvereni.