Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Ker se analize uspeha Donalda Trumpa na ameriških volitvah počasi končujejo, moramo skočiti še na zadnji vagon, da tudi nad našo glavo zasveti sij političnega analitika. Najbolj neverjetno je dejstvo, da politične analize in nje prerokov ni izučil neuspeh napovedovanja “kaj se bo zgodilo”, ki so se ga šli pred volitvami. Čeprav so dobili pošteno zaušnico, še kar naprej trmoglavijo in zdaj z nezmanjšano vnemo napovedujejo “kaj se bo zgodilo”!
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
A kljub temu se bomo pri analizi Trumpove zmage še naprej obnašali zelo previdno. Izključujoče ali enostranske napovedi ne le, da porušijo integriteto analitika, temveč ga tudi izpostavijo posmehu družbenih omrežij in konkurenčnih medijev. Tako bomo danes naredili, kar ni naredil še nihče! V analizi bomo upoštevali vse možne scenarije, ki so Trumpa pripeljali do zmage. Ti pa so po nezmotljivih pravilih empiričnega dojemanja družbenega dogajanja štirje. Torej: ali so bedaki izvolili bedaka, ali so bedaki izvolili inteligentnega kandidata, ali so inteligentni volivci izvolili bedaka, ali pa so inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata.
Ta možnost je v povolilnih analizah tudi najbolj razširjena. Trump se je med kampanjo obnašal kot navaden bedak in kdo drug lahko zaupa bedaku kot drugi bedak? Če ne bi bilo tako, je nekaj hudo narobe s samo definicijo bedaštva, oziroma s principi, po katerih se ta nesrečna lastnost prenaša. Na srečo je v Ameriki še vedno več normalnih, kot je bedakov, ker je Trump prejel nominalno manj glasov od protikandidatke; očitno pa je bedakom naklonjen njihov volilni sistem. A naj nas ponovno ne zavede vzvišenost liberalnega pogleda na svet; bedaki so prav tako integralni del družbe, kot je kdorkoli drug. Priznati to, pomeni resnično častiti demokracijo.
Ta možnost se je pokazala za mogočo ob prvih Trumpovih nastopih po izvolitvi. Bolj pravilno bi bilo razmišljati v smeri, da se je inteligentni Donald samo pustil izvoliti. Pretkano je zaigral na strune, ki jih bedaki najraje poslušajo in svojo retoriko namenoma priredil ravni svojega občinstva. Nič novega; vse to že stoletja piše v veliki knjigi političnega populizma … takšna izvolitev pa pomeni še nekaj: Trump v tem primeru ni zvezda resničnostnega šova, kot ga označujejo, temveč je igralec. Kot je bil Ronald Reagan. Ob tem, da je bil Reagan izjemno slab igralec in je postal, kot trdi zgodovina, dober predsednik. Če pa je Trump tako prepričljivo upodobil bedaka in posledično prepričal vse te milijone, je izjemno inteligenten in vešč igralec. Vsekakor boljši od Reagana. Pa še rimanje Ronald-Donald mu gre v prid in bo kot tak tudi izvrsten predsednik.
Tudi ta možnost se zdi povsem verjetna. Predvideva, da je Donald klasičen klovn, ki se je znašel ob pravem času na pravem mestu. Ki pa je v vsej zgodbi povsem nepomemben, saj bi inteligentni volivci lahko izvolili tudi prometni znak, če bi se ta odločil kandidirati. Ta tretja možnost govori predvsem o uporu volivcev proti skorumpiranim institucijam in odporu Američanov do tiranije elit. Medtem ko posledice takšne vladavine, ki svet zadnja desetletja potiska proti prepadu, občuti vsak, pa jo lahko opredmetijo v volilni rezultat le razgledani in politično obveščeni, skratka inteligentni ljudje.
Kot sicer najmanj verjetna predvideva, da je zmagovalna volilna baza v svoji osnovi inteligentna in je torej prepoznala bolj inteligentnega izmed obeh kandidatov. A ta možnost žal ne zdrži testa globalnosti …
Kajti če bi v Združenih državah resnično inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata, se ne bi milijoni inteligentnih po vsem svetu držali za glavo.
Pa še drobna opomba: razumniška elita v Združenih državah je ogorčena in v kampanji so proti Trumpu tako ali drugače nastopile mnoge zvezde iz sveta zabave in umetnosti. A recimo česa podobnega, kot je pred leti zmogla Pink v povezavi z Bushem, ali obsežno gibanje umetnikov in glasbenikov konec šestdesetih, ko so Belo hišo zasedli podobni kalibri, kot je Trump, današnje zvezde ne zmorejo. Namesto da bi skozi film, glasbo in gledališče razsvetljevali neuke ljudske množice, namesto da bi v protest vpregli svojo prislovično ustvarjalnost, bodo pač repali, se drogirali in v Kanadi vrteli zadnjice.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Ker se analize uspeha Donalda Trumpa na ameriških volitvah počasi končujejo, moramo skočiti še na zadnji vagon, da tudi nad našo glavo zasveti sij političnega analitika. Najbolj neverjetno je dejstvo, da politične analize in nje prerokov ni izučil neuspeh napovedovanja “kaj se bo zgodilo”, ki so se ga šli pred volitvami. Čeprav so dobili pošteno zaušnico, še kar naprej trmoglavijo in zdaj z nezmanjšano vnemo napovedujejo “kaj se bo zgodilo”!
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
A kljub temu se bomo pri analizi Trumpove zmage še naprej obnašali zelo previdno. Izključujoče ali enostranske napovedi ne le, da porušijo integriteto analitika, temveč ga tudi izpostavijo posmehu družbenih omrežij in konkurenčnih medijev. Tako bomo danes naredili, kar ni naredil še nihče! V analizi bomo upoštevali vse možne scenarije, ki so Trumpa pripeljali do zmage. Ti pa so po nezmotljivih pravilih empiričnega dojemanja družbenega dogajanja štirje. Torej: ali so bedaki izvolili bedaka, ali so bedaki izvolili inteligentnega kandidata, ali so inteligentni volivci izvolili bedaka, ali pa so inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata.
Ta možnost je v povolilnih analizah tudi najbolj razširjena. Trump se je med kampanjo obnašal kot navaden bedak in kdo drug lahko zaupa bedaku kot drugi bedak? Če ne bi bilo tako, je nekaj hudo narobe s samo definicijo bedaštva, oziroma s principi, po katerih se ta nesrečna lastnost prenaša. Na srečo je v Ameriki še vedno več normalnih, kot je bedakov, ker je Trump prejel nominalno manj glasov od protikandidatke; očitno pa je bedakom naklonjen njihov volilni sistem. A naj nas ponovno ne zavede vzvišenost liberalnega pogleda na svet; bedaki so prav tako integralni del družbe, kot je kdorkoli drug. Priznati to, pomeni resnično častiti demokracijo.
Ta možnost se je pokazala za mogočo ob prvih Trumpovih nastopih po izvolitvi. Bolj pravilno bi bilo razmišljati v smeri, da se je inteligentni Donald samo pustil izvoliti. Pretkano je zaigral na strune, ki jih bedaki najraje poslušajo in svojo retoriko namenoma priredil ravni svojega občinstva. Nič novega; vse to že stoletja piše v veliki knjigi političnega populizma … takšna izvolitev pa pomeni še nekaj: Trump v tem primeru ni zvezda resničnostnega šova, kot ga označujejo, temveč je igralec. Kot je bil Ronald Reagan. Ob tem, da je bil Reagan izjemno slab igralec in je postal, kot trdi zgodovina, dober predsednik. Če pa je Trump tako prepričljivo upodobil bedaka in posledično prepričal vse te milijone, je izjemno inteligenten in vešč igralec. Vsekakor boljši od Reagana. Pa še rimanje Ronald-Donald mu gre v prid in bo kot tak tudi izvrsten predsednik.
Tudi ta možnost se zdi povsem verjetna. Predvideva, da je Donald klasičen klovn, ki se je znašel ob pravem času na pravem mestu. Ki pa je v vsej zgodbi povsem nepomemben, saj bi inteligentni volivci lahko izvolili tudi prometni znak, če bi se ta odločil kandidirati. Ta tretja možnost govori predvsem o uporu volivcev proti skorumpiranim institucijam in odporu Američanov do tiranije elit. Medtem ko posledice takšne vladavine, ki svet zadnja desetletja potiska proti prepadu, občuti vsak, pa jo lahko opredmetijo v volilni rezultat le razgledani in politično obveščeni, skratka inteligentni ljudje.
Kot sicer najmanj verjetna predvideva, da je zmagovalna volilna baza v svoji osnovi inteligentna in je torej prepoznala bolj inteligentnega izmed obeh kandidatov. A ta možnost žal ne zdrži testa globalnosti …
Kajti če bi v Združenih državah resnično inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata, se ne bi milijoni inteligentnih po vsem svetu držali za glavo.
Pa še drobna opomba: razumniška elita v Združenih državah je ogorčena in v kampanji so proti Trumpu tako ali drugače nastopile mnoge zvezde iz sveta zabave in umetnosti. A recimo česa podobnega, kot je pred leti zmogla Pink v povezavi z Bushem, ali obsežno gibanje umetnikov in glasbenikov konec šestdesetih, ko so Belo hišo zasedli podobni kalibri, kot je Trump, današnje zvezde ne zmorejo. Namesto da bi skozi film, glasbo in gledališče razsvetljevali neuke ljudske množice, namesto da bi v protest vpregli svojo prislovično ustvarjalnost, bodo pač repali, se drogirali in v Kanadi vrteli zadnjice.
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.
Neveljaven email naslov