Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Ker se analize uspeha Donalda Trumpa na ameriških volitvah počasi končujejo, moramo skočiti še na zadnji vagon, da tudi nad našo glavo zasveti sij političnega analitika. Najbolj neverjetno je dejstvo, da politične analize in nje prerokov ni izučil neuspeh napovedovanja “kaj se bo zgodilo”, ki so se ga šli pred volitvami. Čeprav so dobili pošteno zaušnico, še kar naprej trmoglavijo in zdaj z nezmanjšano vnemo napovedujejo “kaj se bo zgodilo”!
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
A kljub temu se bomo pri analizi Trumpove zmage še naprej obnašali zelo previdno. Izključujoče ali enostranske napovedi ne le, da porušijo integriteto analitika, temveč ga tudi izpostavijo posmehu družbenih omrežij in konkurenčnih medijev. Tako bomo danes naredili, kar ni naredil še nihče! V analizi bomo upoštevali vse možne scenarije, ki so Trumpa pripeljali do zmage. Ti pa so po nezmotljivih pravilih empiričnega dojemanja družbenega dogajanja štirje. Torej: ali so bedaki izvolili bedaka, ali so bedaki izvolili inteligentnega kandidata, ali so inteligentni volivci izvolili bedaka, ali pa so inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata.
Ta možnost je v povolilnih analizah tudi najbolj razširjena. Trump se je med kampanjo obnašal kot navaden bedak in kdo drug lahko zaupa bedaku kot drugi bedak? Če ne bi bilo tako, je nekaj hudo narobe s samo definicijo bedaštva, oziroma s principi, po katerih se ta nesrečna lastnost prenaša. Na srečo je v Ameriki še vedno več normalnih, kot je bedakov, ker je Trump prejel nominalno manj glasov od protikandidatke; očitno pa je bedakom naklonjen njihov volilni sistem. A naj nas ponovno ne zavede vzvišenost liberalnega pogleda na svet; bedaki so prav tako integralni del družbe, kot je kdorkoli drug. Priznati to, pomeni resnično častiti demokracijo.
Ta možnost se je pokazala za mogočo ob prvih Trumpovih nastopih po izvolitvi. Bolj pravilno bi bilo razmišljati v smeri, da se je inteligentni Donald samo pustil izvoliti. Pretkano je zaigral na strune, ki jih bedaki najraje poslušajo in svojo retoriko namenoma priredil ravni svojega občinstva. Nič novega; vse to že stoletja piše v veliki knjigi političnega populizma … takšna izvolitev pa pomeni še nekaj: Trump v tem primeru ni zvezda resničnostnega šova, kot ga označujejo, temveč je igralec. Kot je bil Ronald Reagan. Ob tem, da je bil Reagan izjemno slab igralec in je postal, kot trdi zgodovina, dober predsednik. Če pa je Trump tako prepričljivo upodobil bedaka in posledično prepričal vse te milijone, je izjemno inteligenten in vešč igralec. Vsekakor boljši od Reagana. Pa še rimanje Ronald-Donald mu gre v prid in bo kot tak tudi izvrsten predsednik.
Tudi ta možnost se zdi povsem verjetna. Predvideva, da je Donald klasičen klovn, ki se je znašel ob pravem času na pravem mestu. Ki pa je v vsej zgodbi povsem nepomemben, saj bi inteligentni volivci lahko izvolili tudi prometni znak, če bi se ta odločil kandidirati. Ta tretja možnost govori predvsem o uporu volivcev proti skorumpiranim institucijam in odporu Američanov do tiranije elit. Medtem ko posledice takšne vladavine, ki svet zadnja desetletja potiska proti prepadu, občuti vsak, pa jo lahko opredmetijo v volilni rezultat le razgledani in politično obveščeni, skratka inteligentni ljudje.
Kot sicer najmanj verjetna predvideva, da je zmagovalna volilna baza v svoji osnovi inteligentna in je torej prepoznala bolj inteligentnega izmed obeh kandidatov. A ta možnost žal ne zdrži testa globalnosti …
Kajti če bi v Združenih državah resnično inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata, se ne bi milijoni inteligentnih po vsem svetu držali za glavo.
Pa še drobna opomba: razumniška elita v Združenih državah je ogorčena in v kampanji so proti Trumpu tako ali drugače nastopile mnoge zvezde iz sveta zabave in umetnosti. A recimo česa podobnega, kot je pred leti zmogla Pink v povezavi z Bushem, ali obsežno gibanje umetnikov in glasbenikov konec šestdesetih, ko so Belo hišo zasedli podobni kalibri, kot je Trump, današnje zvezde ne zmorejo. Namesto da bi skozi film, glasbo in gledališče razsvetljevali neuke ljudske množice, namesto da bi v protest vpregli svojo prislovično ustvarjalnost, bodo pač repali, se drogirali in v Kanadi vrteli zadnjice.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Ker se analize uspeha Donalda Trumpa na ameriških volitvah počasi končujejo, moramo skočiti še na zadnji vagon, da tudi nad našo glavo zasveti sij političnega analitika. Najbolj neverjetno je dejstvo, da politične analize in nje prerokov ni izučil neuspeh napovedovanja “kaj se bo zgodilo”, ki so se ga šli pred volitvami. Čeprav so dobili pošteno zaušnico, še kar naprej trmoglavijo in zdaj z nezmanjšano vnemo napovedujejo “kaj se bo zgodilo”!
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
A kljub temu se bomo pri analizi Trumpove zmage še naprej obnašali zelo previdno. Izključujoče ali enostranske napovedi ne le, da porušijo integriteto analitika, temveč ga tudi izpostavijo posmehu družbenih omrežij in konkurenčnih medijev. Tako bomo danes naredili, kar ni naredil še nihče! V analizi bomo upoštevali vse možne scenarije, ki so Trumpa pripeljali do zmage. Ti pa so po nezmotljivih pravilih empiričnega dojemanja družbenega dogajanja štirje. Torej: ali so bedaki izvolili bedaka, ali so bedaki izvolili inteligentnega kandidata, ali so inteligentni volivci izvolili bedaka, ali pa so inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata.
Ta možnost je v povolilnih analizah tudi najbolj razširjena. Trump se je med kampanjo obnašal kot navaden bedak in kdo drug lahko zaupa bedaku kot drugi bedak? Če ne bi bilo tako, je nekaj hudo narobe s samo definicijo bedaštva, oziroma s principi, po katerih se ta nesrečna lastnost prenaša. Na srečo je v Ameriki še vedno več normalnih, kot je bedakov, ker je Trump prejel nominalno manj glasov od protikandidatke; očitno pa je bedakom naklonjen njihov volilni sistem. A naj nas ponovno ne zavede vzvišenost liberalnega pogleda na svet; bedaki so prav tako integralni del družbe, kot je kdorkoli drug. Priznati to, pomeni resnično častiti demokracijo.
Ta možnost se je pokazala za mogočo ob prvih Trumpovih nastopih po izvolitvi. Bolj pravilno bi bilo razmišljati v smeri, da se je inteligentni Donald samo pustil izvoliti. Pretkano je zaigral na strune, ki jih bedaki najraje poslušajo in svojo retoriko namenoma priredil ravni svojega občinstva. Nič novega; vse to že stoletja piše v veliki knjigi političnega populizma … takšna izvolitev pa pomeni še nekaj: Trump v tem primeru ni zvezda resničnostnega šova, kot ga označujejo, temveč je igralec. Kot je bil Ronald Reagan. Ob tem, da je bil Reagan izjemno slab igralec in je postal, kot trdi zgodovina, dober predsednik. Če pa je Trump tako prepričljivo upodobil bedaka in posledično prepričal vse te milijone, je izjemno inteligenten in vešč igralec. Vsekakor boljši od Reagana. Pa še rimanje Ronald-Donald mu gre v prid in bo kot tak tudi izvrsten predsednik.
Tudi ta možnost se zdi povsem verjetna. Predvideva, da je Donald klasičen klovn, ki se je znašel ob pravem času na pravem mestu. Ki pa je v vsej zgodbi povsem nepomemben, saj bi inteligentni volivci lahko izvolili tudi prometni znak, če bi se ta odločil kandidirati. Ta tretja možnost govori predvsem o uporu volivcev proti skorumpiranim institucijam in odporu Američanov do tiranije elit. Medtem ko posledice takšne vladavine, ki svet zadnja desetletja potiska proti prepadu, občuti vsak, pa jo lahko opredmetijo v volilni rezultat le razgledani in politično obveščeni, skratka inteligentni ljudje.
Kot sicer najmanj verjetna predvideva, da je zmagovalna volilna baza v svoji osnovi inteligentna in je torej prepoznala bolj inteligentnega izmed obeh kandidatov. A ta možnost žal ne zdrži testa globalnosti …
Kajti če bi v Združenih državah resnično inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata, se ne bi milijoni inteligentnih po vsem svetu držali za glavo.
Pa še drobna opomba: razumniška elita v Združenih državah je ogorčena in v kampanji so proti Trumpu tako ali drugače nastopile mnoge zvezde iz sveta zabave in umetnosti. A recimo česa podobnega, kot je pred leti zmogla Pink v povezavi z Bushem, ali obsežno gibanje umetnikov in glasbenikov konec šestdesetih, ko so Belo hišo zasedli podobni kalibri, kot je Trump, današnje zvezde ne zmorejo. Namesto da bi skozi film, glasbo in gledališče razsvetljevali neuke ljudske množice, namesto da bi v protest vpregli svojo prislovično ustvarjalnost, bodo pač repali, se drogirali in v Kanadi vrteli zadnjice.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Neveljaven email naslov