Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Ker se analize uspeha Donalda Trumpa na ameriških volitvah počasi končujejo, moramo skočiti še na zadnji vagon, da tudi nad našo glavo zasveti sij političnega analitika. Najbolj neverjetno je dejstvo, da politične analize in nje prerokov ni izučil neuspeh napovedovanja “kaj se bo zgodilo”, ki so se ga šli pred volitvami. Čeprav so dobili pošteno zaušnico, še kar naprej trmoglavijo in zdaj z nezmanjšano vnemo napovedujejo “kaj se bo zgodilo”!
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
A kljub temu se bomo pri analizi Trumpove zmage še naprej obnašali zelo previdno. Izključujoče ali enostranske napovedi ne le, da porušijo integriteto analitika, temveč ga tudi izpostavijo posmehu družbenih omrežij in konkurenčnih medijev. Tako bomo danes naredili, kar ni naredil še nihče! V analizi bomo upoštevali vse možne scenarije, ki so Trumpa pripeljali do zmage. Ti pa so po nezmotljivih pravilih empiričnega dojemanja družbenega dogajanja štirje. Torej: ali so bedaki izvolili bedaka, ali so bedaki izvolili inteligentnega kandidata, ali so inteligentni volivci izvolili bedaka, ali pa so inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata.
Ta možnost je v povolilnih analizah tudi najbolj razširjena. Trump se je med kampanjo obnašal kot navaden bedak in kdo drug lahko zaupa bedaku kot drugi bedak? Če ne bi bilo tako, je nekaj hudo narobe s samo definicijo bedaštva, oziroma s principi, po katerih se ta nesrečna lastnost prenaša. Na srečo je v Ameriki še vedno več normalnih, kot je bedakov, ker je Trump prejel nominalno manj glasov od protikandidatke; očitno pa je bedakom naklonjen njihov volilni sistem. A naj nas ponovno ne zavede vzvišenost liberalnega pogleda na svet; bedaki so prav tako integralni del družbe, kot je kdorkoli drug. Priznati to, pomeni resnično častiti demokracijo.
Ta možnost se je pokazala za mogočo ob prvih Trumpovih nastopih po izvolitvi. Bolj pravilno bi bilo razmišljati v smeri, da se je inteligentni Donald samo pustil izvoliti. Pretkano je zaigral na strune, ki jih bedaki najraje poslušajo in svojo retoriko namenoma priredil ravni svojega občinstva. Nič novega; vse to že stoletja piše v veliki knjigi političnega populizma … takšna izvolitev pa pomeni še nekaj: Trump v tem primeru ni zvezda resničnostnega šova, kot ga označujejo, temveč je igralec. Kot je bil Ronald Reagan. Ob tem, da je bil Reagan izjemno slab igralec in je postal, kot trdi zgodovina, dober predsednik. Če pa je Trump tako prepričljivo upodobil bedaka in posledično prepričal vse te milijone, je izjemno inteligenten in vešč igralec. Vsekakor boljši od Reagana. Pa še rimanje Ronald-Donald mu gre v prid in bo kot tak tudi izvrsten predsednik.
Tudi ta možnost se zdi povsem verjetna. Predvideva, da je Donald klasičen klovn, ki se je znašel ob pravem času na pravem mestu. Ki pa je v vsej zgodbi povsem nepomemben, saj bi inteligentni volivci lahko izvolili tudi prometni znak, če bi se ta odločil kandidirati. Ta tretja možnost govori predvsem o uporu volivcev proti skorumpiranim institucijam in odporu Američanov do tiranije elit. Medtem ko posledice takšne vladavine, ki svet zadnja desetletja potiska proti prepadu, občuti vsak, pa jo lahko opredmetijo v volilni rezultat le razgledani in politično obveščeni, skratka inteligentni ljudje.
Kot sicer najmanj verjetna predvideva, da je zmagovalna volilna baza v svoji osnovi inteligentna in je torej prepoznala bolj inteligentnega izmed obeh kandidatov. A ta možnost žal ne zdrži testa globalnosti …
Kajti če bi v Združenih državah resnično inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata, se ne bi milijoni inteligentnih po vsem svetu držali za glavo.
Pa še drobna opomba: razumniška elita v Združenih državah je ogorčena in v kampanji so proti Trumpu tako ali drugače nastopile mnoge zvezde iz sveta zabave in umetnosti. A recimo česa podobnega, kot je pred leti zmogla Pink v povezavi z Bushem, ali obsežno gibanje umetnikov in glasbenikov konec šestdesetih, ko so Belo hišo zasedli podobni kalibri, kot je Trump, današnje zvezde ne zmorejo. Namesto da bi skozi film, glasbo in gledališče razsvetljevali neuke ljudske množice, namesto da bi v protest vpregli svojo prislovično ustvarjalnost, bodo pač repali, se drogirali in v Kanadi vrteli zadnjice.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Ker se analize uspeha Donalda Trumpa na ameriških volitvah počasi končujejo, moramo skočiti še na zadnji vagon, da tudi nad našo glavo zasveti sij političnega analitika. Najbolj neverjetno je dejstvo, da politične analize in nje prerokov ni izučil neuspeh napovedovanja “kaj se bo zgodilo”, ki so se ga šli pred volitvami. Čeprav so dobili pošteno zaušnico, še kar naprej trmoglavijo in zdaj z nezmanjšano vnemo napovedujejo “kaj se bo zgodilo”!
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
A kljub temu se bomo pri analizi Trumpove zmage še naprej obnašali zelo previdno. Izključujoče ali enostranske napovedi ne le, da porušijo integriteto analitika, temveč ga tudi izpostavijo posmehu družbenih omrežij in konkurenčnih medijev. Tako bomo danes naredili, kar ni naredil še nihče! V analizi bomo upoštevali vse možne scenarije, ki so Trumpa pripeljali do zmage. Ti pa so po nezmotljivih pravilih empiričnega dojemanja družbenega dogajanja štirje. Torej: ali so bedaki izvolili bedaka, ali so bedaki izvolili inteligentnega kandidata, ali so inteligentni volivci izvolili bedaka, ali pa so inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata.
Ta možnost je v povolilnih analizah tudi najbolj razširjena. Trump se je med kampanjo obnašal kot navaden bedak in kdo drug lahko zaupa bedaku kot drugi bedak? Če ne bi bilo tako, je nekaj hudo narobe s samo definicijo bedaštva, oziroma s principi, po katerih se ta nesrečna lastnost prenaša. Na srečo je v Ameriki še vedno več normalnih, kot je bedakov, ker je Trump prejel nominalno manj glasov od protikandidatke; očitno pa je bedakom naklonjen njihov volilni sistem. A naj nas ponovno ne zavede vzvišenost liberalnega pogleda na svet; bedaki so prav tako integralni del družbe, kot je kdorkoli drug. Priznati to, pomeni resnično častiti demokracijo.
Ta možnost se je pokazala za mogočo ob prvih Trumpovih nastopih po izvolitvi. Bolj pravilno bi bilo razmišljati v smeri, da se je inteligentni Donald samo pustil izvoliti. Pretkano je zaigral na strune, ki jih bedaki najraje poslušajo in svojo retoriko namenoma priredil ravni svojega občinstva. Nič novega; vse to že stoletja piše v veliki knjigi političnega populizma … takšna izvolitev pa pomeni še nekaj: Trump v tem primeru ni zvezda resničnostnega šova, kot ga označujejo, temveč je igralec. Kot je bil Ronald Reagan. Ob tem, da je bil Reagan izjemno slab igralec in je postal, kot trdi zgodovina, dober predsednik. Če pa je Trump tako prepričljivo upodobil bedaka in posledično prepričal vse te milijone, je izjemno inteligenten in vešč igralec. Vsekakor boljši od Reagana. Pa še rimanje Ronald-Donald mu gre v prid in bo kot tak tudi izvrsten predsednik.
Tudi ta možnost se zdi povsem verjetna. Predvideva, da je Donald klasičen klovn, ki se je znašel ob pravem času na pravem mestu. Ki pa je v vsej zgodbi povsem nepomemben, saj bi inteligentni volivci lahko izvolili tudi prometni znak, če bi se ta odločil kandidirati. Ta tretja možnost govori predvsem o uporu volivcev proti skorumpiranim institucijam in odporu Američanov do tiranije elit. Medtem ko posledice takšne vladavine, ki svet zadnja desetletja potiska proti prepadu, občuti vsak, pa jo lahko opredmetijo v volilni rezultat le razgledani in politično obveščeni, skratka inteligentni ljudje.
Kot sicer najmanj verjetna predvideva, da je zmagovalna volilna baza v svoji osnovi inteligentna in je torej prepoznala bolj inteligentnega izmed obeh kandidatov. A ta možnost žal ne zdrži testa globalnosti …
Kajti če bi v Združenih državah resnično inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata, se ne bi milijoni inteligentnih po vsem svetu držali za glavo.
Pa še drobna opomba: razumniška elita v Združenih državah je ogorčena in v kampanji so proti Trumpu tako ali drugače nastopile mnoge zvezde iz sveta zabave in umetnosti. A recimo česa podobnega, kot je pred leti zmogla Pink v povezavi z Bushem, ali obsežno gibanje umetnikov in glasbenikov konec šestdesetih, ko so Belo hišo zasedli podobni kalibri, kot je Trump, današnje zvezde ne zmorejo. Namesto da bi skozi film, glasbo in gledališče razsvetljevali neuke ljudske množice, namesto da bi v protest vpregli svojo prislovično ustvarjalnost, bodo pač repali, se drogirali in v Kanadi vrteli zadnjice.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Neveljaven email naslov