Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Ker se analize uspeha Donalda Trumpa na ameriških volitvah počasi končujejo, moramo skočiti še na zadnji vagon, da tudi nad našo glavo zasveti sij političnega analitika. Najbolj neverjetno je dejstvo, da politične analize in nje prerokov ni izučil neuspeh napovedovanja “kaj se bo zgodilo”, ki so se ga šli pred volitvami. Čeprav so dobili pošteno zaušnico, še kar naprej trmoglavijo in zdaj z nezmanjšano vnemo napovedujejo “kaj se bo zgodilo”!
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
A kljub temu se bomo pri analizi Trumpove zmage še naprej obnašali zelo previdno. Izključujoče ali enostranske napovedi ne le, da porušijo integriteto analitika, temveč ga tudi izpostavijo posmehu družbenih omrežij in konkurenčnih medijev. Tako bomo danes naredili, kar ni naredil še nihče! V analizi bomo upoštevali vse možne scenarije, ki so Trumpa pripeljali do zmage. Ti pa so po nezmotljivih pravilih empiričnega dojemanja družbenega dogajanja štirje. Torej: ali so bedaki izvolili bedaka, ali so bedaki izvolili inteligentnega kandidata, ali so inteligentni volivci izvolili bedaka, ali pa so inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata.
Ta možnost je v povolilnih analizah tudi najbolj razširjena. Trump se je med kampanjo obnašal kot navaden bedak in kdo drug lahko zaupa bedaku kot drugi bedak? Če ne bi bilo tako, je nekaj hudo narobe s samo definicijo bedaštva, oziroma s principi, po katerih se ta nesrečna lastnost prenaša. Na srečo je v Ameriki še vedno več normalnih, kot je bedakov, ker je Trump prejel nominalno manj glasov od protikandidatke; očitno pa je bedakom naklonjen njihov volilni sistem. A naj nas ponovno ne zavede vzvišenost liberalnega pogleda na svet; bedaki so prav tako integralni del družbe, kot je kdorkoli drug. Priznati to, pomeni resnično častiti demokracijo.
Ta možnost se je pokazala za mogočo ob prvih Trumpovih nastopih po izvolitvi. Bolj pravilno bi bilo razmišljati v smeri, da se je inteligentni Donald samo pustil izvoliti. Pretkano je zaigral na strune, ki jih bedaki najraje poslušajo in svojo retoriko namenoma priredil ravni svojega občinstva. Nič novega; vse to že stoletja piše v veliki knjigi političnega populizma … takšna izvolitev pa pomeni še nekaj: Trump v tem primeru ni zvezda resničnostnega šova, kot ga označujejo, temveč je igralec. Kot je bil Ronald Reagan. Ob tem, da je bil Reagan izjemno slab igralec in je postal, kot trdi zgodovina, dober predsednik. Če pa je Trump tako prepričljivo upodobil bedaka in posledično prepričal vse te milijone, je izjemno inteligenten in vešč igralec. Vsekakor boljši od Reagana. Pa še rimanje Ronald-Donald mu gre v prid in bo kot tak tudi izvrsten predsednik.
Tudi ta možnost se zdi povsem verjetna. Predvideva, da je Donald klasičen klovn, ki se je znašel ob pravem času na pravem mestu. Ki pa je v vsej zgodbi povsem nepomemben, saj bi inteligentni volivci lahko izvolili tudi prometni znak, če bi se ta odločil kandidirati. Ta tretja možnost govori predvsem o uporu volivcev proti skorumpiranim institucijam in odporu Američanov do tiranije elit. Medtem ko posledice takšne vladavine, ki svet zadnja desetletja potiska proti prepadu, občuti vsak, pa jo lahko opredmetijo v volilni rezultat le razgledani in politično obveščeni, skratka inteligentni ljudje.
Kot sicer najmanj verjetna predvideva, da je zmagovalna volilna baza v svoji osnovi inteligentna in je torej prepoznala bolj inteligentnega izmed obeh kandidatov. A ta možnost žal ne zdrži testa globalnosti …
Kajti če bi v Združenih državah resnično inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata, se ne bi milijoni inteligentnih po vsem svetu držali za glavo.
Pa še drobna opomba: razumniška elita v Združenih državah je ogorčena in v kampanji so proti Trumpu tako ali drugače nastopile mnoge zvezde iz sveta zabave in umetnosti. A recimo česa podobnega, kot je pred leti zmogla Pink v povezavi z Bushem, ali obsežno gibanje umetnikov in glasbenikov konec šestdesetih, ko so Belo hišo zasedli podobni kalibri, kot je Trump, današnje zvezde ne zmorejo. Namesto da bi skozi film, glasbo in gledališče razsvetljevali neuke ljudske množice, namesto da bi v protest vpregli svojo prislovično ustvarjalnost, bodo pač repali, se drogirali in v Kanadi vrteli zadnjice.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Ker se analize uspeha Donalda Trumpa na ameriških volitvah počasi končujejo, moramo skočiti še na zadnji vagon, da tudi nad našo glavo zasveti sij političnega analitika. Najbolj neverjetno je dejstvo, da politične analize in nje prerokov ni izučil neuspeh napovedovanja “kaj se bo zgodilo”, ki so se ga šli pred volitvami. Čeprav so dobili pošteno zaušnico, še kar naprej trmoglavijo in zdaj z nezmanjšano vnemo napovedujejo “kaj se bo zgodilo”!
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
A kljub temu se bomo pri analizi Trumpove zmage še naprej obnašali zelo previdno. Izključujoče ali enostranske napovedi ne le, da porušijo integriteto analitika, temveč ga tudi izpostavijo posmehu družbenih omrežij in konkurenčnih medijev. Tako bomo danes naredili, kar ni naredil še nihče! V analizi bomo upoštevali vse možne scenarije, ki so Trumpa pripeljali do zmage. Ti pa so po nezmotljivih pravilih empiričnega dojemanja družbenega dogajanja štirje. Torej: ali so bedaki izvolili bedaka, ali so bedaki izvolili inteligentnega kandidata, ali so inteligentni volivci izvolili bedaka, ali pa so inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata.
Ta možnost je v povolilnih analizah tudi najbolj razširjena. Trump se je med kampanjo obnašal kot navaden bedak in kdo drug lahko zaupa bedaku kot drugi bedak? Če ne bi bilo tako, je nekaj hudo narobe s samo definicijo bedaštva, oziroma s principi, po katerih se ta nesrečna lastnost prenaša. Na srečo je v Ameriki še vedno več normalnih, kot je bedakov, ker je Trump prejel nominalno manj glasov od protikandidatke; očitno pa je bedakom naklonjen njihov volilni sistem. A naj nas ponovno ne zavede vzvišenost liberalnega pogleda na svet; bedaki so prav tako integralni del družbe, kot je kdorkoli drug. Priznati to, pomeni resnično častiti demokracijo.
Ta možnost se je pokazala za mogočo ob prvih Trumpovih nastopih po izvolitvi. Bolj pravilno bi bilo razmišljati v smeri, da se je inteligentni Donald samo pustil izvoliti. Pretkano je zaigral na strune, ki jih bedaki najraje poslušajo in svojo retoriko namenoma priredil ravni svojega občinstva. Nič novega; vse to že stoletja piše v veliki knjigi političnega populizma … takšna izvolitev pa pomeni še nekaj: Trump v tem primeru ni zvezda resničnostnega šova, kot ga označujejo, temveč je igralec. Kot je bil Ronald Reagan. Ob tem, da je bil Reagan izjemno slab igralec in je postal, kot trdi zgodovina, dober predsednik. Če pa je Trump tako prepričljivo upodobil bedaka in posledično prepričal vse te milijone, je izjemno inteligenten in vešč igralec. Vsekakor boljši od Reagana. Pa še rimanje Ronald-Donald mu gre v prid in bo kot tak tudi izvrsten predsednik.
Tudi ta možnost se zdi povsem verjetna. Predvideva, da je Donald klasičen klovn, ki se je znašel ob pravem času na pravem mestu. Ki pa je v vsej zgodbi povsem nepomemben, saj bi inteligentni volivci lahko izvolili tudi prometni znak, če bi se ta odločil kandidirati. Ta tretja možnost govori predvsem o uporu volivcev proti skorumpiranim institucijam in odporu Američanov do tiranije elit. Medtem ko posledice takšne vladavine, ki svet zadnja desetletja potiska proti prepadu, občuti vsak, pa jo lahko opredmetijo v volilni rezultat le razgledani in politično obveščeni, skratka inteligentni ljudje.
Kot sicer najmanj verjetna predvideva, da je zmagovalna volilna baza v svoji osnovi inteligentna in je torej prepoznala bolj inteligentnega izmed obeh kandidatov. A ta možnost žal ne zdrži testa globalnosti …
Kajti če bi v Združenih državah resnično inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata, se ne bi milijoni inteligentnih po vsem svetu držali za glavo.
Pa še drobna opomba: razumniška elita v Združenih državah je ogorčena in v kampanji so proti Trumpu tako ali drugače nastopile mnoge zvezde iz sveta zabave in umetnosti. A recimo česa podobnega, kot je pred leti zmogla Pink v povezavi z Bushem, ali obsežno gibanje umetnikov in glasbenikov konec šestdesetih, ko so Belo hišo zasedli podobni kalibri, kot je Trump, današnje zvezde ne zmorejo. Namesto da bi skozi film, glasbo in gledališče razsvetljevali neuke ljudske množice, namesto da bi v protest vpregli svojo prislovično ustvarjalnost, bodo pač repali, se drogirali in v Kanadi vrteli zadnjice.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Neveljaven email naslov