Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Ker se analize uspeha Donalda Trumpa na ameriških volitvah počasi končujejo, moramo skočiti še na zadnji vagon, da tudi nad našo glavo zasveti sij političnega analitika. Najbolj neverjetno je dejstvo, da politične analize in nje prerokov ni izučil neuspeh napovedovanja “kaj se bo zgodilo”, ki so se ga šli pred volitvami. Čeprav so dobili pošteno zaušnico, še kar naprej trmoglavijo in zdaj z nezmanjšano vnemo napovedujejo “kaj se bo zgodilo”!
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
A kljub temu se bomo pri analizi Trumpove zmage še naprej obnašali zelo previdno. Izključujoče ali enostranske napovedi ne le, da porušijo integriteto analitika, temveč ga tudi izpostavijo posmehu družbenih omrežij in konkurenčnih medijev. Tako bomo danes naredili, kar ni naredil še nihče! V analizi bomo upoštevali vse možne scenarije, ki so Trumpa pripeljali do zmage. Ti pa so po nezmotljivih pravilih empiričnega dojemanja družbenega dogajanja štirje. Torej: ali so bedaki izvolili bedaka, ali so bedaki izvolili inteligentnega kandidata, ali so inteligentni volivci izvolili bedaka, ali pa so inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata.
Ta možnost je v povolilnih analizah tudi najbolj razširjena. Trump se je med kampanjo obnašal kot navaden bedak in kdo drug lahko zaupa bedaku kot drugi bedak? Če ne bi bilo tako, je nekaj hudo narobe s samo definicijo bedaštva, oziroma s principi, po katerih se ta nesrečna lastnost prenaša. Na srečo je v Ameriki še vedno več normalnih, kot je bedakov, ker je Trump prejel nominalno manj glasov od protikandidatke; očitno pa je bedakom naklonjen njihov volilni sistem. A naj nas ponovno ne zavede vzvišenost liberalnega pogleda na svet; bedaki so prav tako integralni del družbe, kot je kdorkoli drug. Priznati to, pomeni resnično častiti demokracijo.
Ta možnost se je pokazala za mogočo ob prvih Trumpovih nastopih po izvolitvi. Bolj pravilno bi bilo razmišljati v smeri, da se je inteligentni Donald samo pustil izvoliti. Pretkano je zaigral na strune, ki jih bedaki najraje poslušajo in svojo retoriko namenoma priredil ravni svojega občinstva. Nič novega; vse to že stoletja piše v veliki knjigi političnega populizma … takšna izvolitev pa pomeni še nekaj: Trump v tem primeru ni zvezda resničnostnega šova, kot ga označujejo, temveč je igralec. Kot je bil Ronald Reagan. Ob tem, da je bil Reagan izjemno slab igralec in je postal, kot trdi zgodovina, dober predsednik. Če pa je Trump tako prepričljivo upodobil bedaka in posledično prepričal vse te milijone, je izjemno inteligenten in vešč igralec. Vsekakor boljši od Reagana. Pa še rimanje Ronald-Donald mu gre v prid in bo kot tak tudi izvrsten predsednik.
Tudi ta možnost se zdi povsem verjetna. Predvideva, da je Donald klasičen klovn, ki se je znašel ob pravem času na pravem mestu. Ki pa je v vsej zgodbi povsem nepomemben, saj bi inteligentni volivci lahko izvolili tudi prometni znak, če bi se ta odločil kandidirati. Ta tretja možnost govori predvsem o uporu volivcev proti skorumpiranim institucijam in odporu Američanov do tiranije elit. Medtem ko posledice takšne vladavine, ki svet zadnja desetletja potiska proti prepadu, občuti vsak, pa jo lahko opredmetijo v volilni rezultat le razgledani in politično obveščeni, skratka inteligentni ljudje.
Kot sicer najmanj verjetna predvideva, da je zmagovalna volilna baza v svoji osnovi inteligentna in je torej prepoznala bolj inteligentnega izmed obeh kandidatov. A ta možnost žal ne zdrži testa globalnosti …
Kajti če bi v Združenih državah resnično inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata, se ne bi milijoni inteligentnih po vsem svetu držali za glavo.
Pa še drobna opomba: razumniška elita v Združenih državah je ogorčena in v kampanji so proti Trumpu tako ali drugače nastopile mnoge zvezde iz sveta zabave in umetnosti. A recimo česa podobnega, kot je pred leti zmogla Pink v povezavi z Bushem, ali obsežno gibanje umetnikov in glasbenikov konec šestdesetih, ko so Belo hišo zasedli podobni kalibri, kot je Trump, današnje zvezde ne zmorejo. Namesto da bi skozi film, glasbo in gledališče razsvetljevali neuke ljudske množice, namesto da bi v protest vpregli svojo prislovično ustvarjalnost, bodo pač repali, se drogirali in v Kanadi vrteli zadnjice.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Ker se analize uspeha Donalda Trumpa na ameriških volitvah počasi končujejo, moramo skočiti še na zadnji vagon, da tudi nad našo glavo zasveti sij političnega analitika. Najbolj neverjetno je dejstvo, da politične analize in nje prerokov ni izučil neuspeh napovedovanja “kaj se bo zgodilo”, ki so se ga šli pred volitvami. Čeprav so dobili pošteno zaušnico, še kar naprej trmoglavijo in zdaj z nezmanjšano vnemo napovedujejo “kaj se bo zgodilo”!
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
A kljub temu se bomo pri analizi Trumpove zmage še naprej obnašali zelo previdno. Izključujoče ali enostranske napovedi ne le, da porušijo integriteto analitika, temveč ga tudi izpostavijo posmehu družbenih omrežij in konkurenčnih medijev. Tako bomo danes naredili, kar ni naredil še nihče! V analizi bomo upoštevali vse možne scenarije, ki so Trumpa pripeljali do zmage. Ti pa so po nezmotljivih pravilih empiričnega dojemanja družbenega dogajanja štirje. Torej: ali so bedaki izvolili bedaka, ali so bedaki izvolili inteligentnega kandidata, ali so inteligentni volivci izvolili bedaka, ali pa so inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata.
Ta možnost je v povolilnih analizah tudi najbolj razširjena. Trump se je med kampanjo obnašal kot navaden bedak in kdo drug lahko zaupa bedaku kot drugi bedak? Če ne bi bilo tako, je nekaj hudo narobe s samo definicijo bedaštva, oziroma s principi, po katerih se ta nesrečna lastnost prenaša. Na srečo je v Ameriki še vedno več normalnih, kot je bedakov, ker je Trump prejel nominalno manj glasov od protikandidatke; očitno pa je bedakom naklonjen njihov volilni sistem. A naj nas ponovno ne zavede vzvišenost liberalnega pogleda na svet; bedaki so prav tako integralni del družbe, kot je kdorkoli drug. Priznati to, pomeni resnično častiti demokracijo.
Ta možnost se je pokazala za mogočo ob prvih Trumpovih nastopih po izvolitvi. Bolj pravilno bi bilo razmišljati v smeri, da se je inteligentni Donald samo pustil izvoliti. Pretkano je zaigral na strune, ki jih bedaki najraje poslušajo in svojo retoriko namenoma priredil ravni svojega občinstva. Nič novega; vse to že stoletja piše v veliki knjigi političnega populizma … takšna izvolitev pa pomeni še nekaj: Trump v tem primeru ni zvezda resničnostnega šova, kot ga označujejo, temveč je igralec. Kot je bil Ronald Reagan. Ob tem, da je bil Reagan izjemno slab igralec in je postal, kot trdi zgodovina, dober predsednik. Če pa je Trump tako prepričljivo upodobil bedaka in posledično prepričal vse te milijone, je izjemno inteligenten in vešč igralec. Vsekakor boljši od Reagana. Pa še rimanje Ronald-Donald mu gre v prid in bo kot tak tudi izvrsten predsednik.
Tudi ta možnost se zdi povsem verjetna. Predvideva, da je Donald klasičen klovn, ki se je znašel ob pravem času na pravem mestu. Ki pa je v vsej zgodbi povsem nepomemben, saj bi inteligentni volivci lahko izvolili tudi prometni znak, če bi se ta odločil kandidirati. Ta tretja možnost govori predvsem o uporu volivcev proti skorumpiranim institucijam in odporu Američanov do tiranije elit. Medtem ko posledice takšne vladavine, ki svet zadnja desetletja potiska proti prepadu, občuti vsak, pa jo lahko opredmetijo v volilni rezultat le razgledani in politično obveščeni, skratka inteligentni ljudje.
Kot sicer najmanj verjetna predvideva, da je zmagovalna volilna baza v svoji osnovi inteligentna in je torej prepoznala bolj inteligentnega izmed obeh kandidatov. A ta možnost žal ne zdrži testa globalnosti …
Kajti če bi v Združenih državah resnično inteligentni volivci izvolili inteligentnega kandidata, se ne bi milijoni inteligentnih po vsem svetu držali za glavo.
Pa še drobna opomba: razumniška elita v Združenih državah je ogorčena in v kampanji so proti Trumpu tako ali drugače nastopile mnoge zvezde iz sveta zabave in umetnosti. A recimo česa podobnega, kot je pred leti zmogla Pink v povezavi z Bushem, ali obsežno gibanje umetnikov in glasbenikov konec šestdesetih, ko so Belo hišo zasedli podobni kalibri, kot je Trump, današnje zvezde ne zmorejo. Namesto da bi skozi film, glasbo in gledališče razsvetljevali neuke ljudske množice, namesto da bi v protest vpregli svojo prislovično ustvarjalnost, bodo pač repali, se drogirali in v Kanadi vrteli zadnjice.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Neveljaven email naslov