Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Novinarstvo niso teme, ne zgodbe, ne mediji, ne njih lastniki.
Nekaj brezsramnega privatiziranja javnega medija: “Nina, čestitke ob novinarski nagradi za življenjsko delo še iz naše skromne redakcije.” Konec privatiziranja javnega medija.
Sledi nekaj o javnem in vseh ostalih medijih.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
In res; naklade padajo, gledalstvo in poslušalstvo se manjša. Da so slovenski mediji kot panoga v krizi, že dolgo ni novica. Še manj pa je novica, da na obzorju ni zdravila.
V javnosti je zasidrana podoba, da so mediji nekaj povsem nepotrebnega. Novinarstvo tako spada v kategorijo poklicev, ki bi jih z lahkoto pogrešali. Podobno kot raziskave javnega mnenja na družboslovni strani, ali kot inženirje embalaže na proizvodni.
A nihče se resno ne vpraša, kakšen bi bil svet, ali vsaj Slovenija brez medijev. Bi se resnično spremenil v pastoralno pokrajino medu in mleka, kot trdijo eni, ali bi se zrušil vase v anarhiji, kot prerokujejo drugi. Resnico, s katero naj bi se mediji ukvarjali, bi bilo sorazmerno preprosto ugotoviti; splošna novinarska stavka bi pokazala, kakšno je življenje brez medijev. A novinarji žal nismo zdravniki. Nismo ne tako organizirani, ne tako odločni, ne tako družbeno cenjeni, a s tega mesta seveda ne bomo zatrdili, da tudi ne tako pomembni. Vendar se splošne novinarske stavke ni za bati – ne za veseliti.
Kljub mogoče nekoliko hecnemu imenu našega festivala »Naprej« pa se zdi, da slovensko novinarstvo resnično napreduje. Vedno več je razkritij nečednosti, kriminala, dvojne morale in preprosto barabij, ki jih v medijih razkrijejo novinarji. Akademska debata sicer lahko teče v smeri, ali smo za razkrivanja nečednih rabot resnično poklicani samo mediji … mogoče je medijska vloga pri nadzoru demokratičnih procesov in institucij včasih le vzeta preveč dobesedno … A zanimiva bi bila primerjava med številom zlikovcev, ki jih je za zapahe poslalo slovensko novinarstvo, s številom tistih, ki jih je zaprla slovenska policija.
Obstaja pa še ena plat novinarstva; po svetem prepričanju pišoče manjšine novinarstvo ni samo kriminalistična preiskava. Prav toliko kot opozarjanje na napake ekonomsko-političnih elit je tudi branjenje razuma in omike pred napadom banalnosti in pritlehnosti. Novinarji so tako varuhi lepega in vzvišenega kot tudi varuhi umetnosti in jezika.
Pa vendar … čeprav je sveti gral novinarstva, razkritje večine svinjarij in uravnoteženo poročanje o obeh polih politike, že skoraj dosežen, je bralstvo, poslušalstvo in gledalstvo nezadovoljno in upada. Zakaj?
Celi štabi v medijskih hišah se ukvarjajo s problemom in na plano so prišli z inovativno rešitvijo, ki se ji reče: še več reklam! A le malo medijskih analitikov išče problem na drugem koncu palice. Torej: kaj če se ni toliko spremenilo, oziroma poslabšalo slovensko novinarstvo, kaj, če so se spremenili, in to dramatično, slovenski bralci, gledalci in poslušalci? Zaljubljenci v nove medijske tehnologije navdušeno prikimajo.
Cele razprave so napisane o vplivu Facebooka, Čivkališča in ostalih pogruntavščin na globalno informiranje – ki je s tem tehnološkim prebojem dobesedno odpihnilo stare medije, v katerih se trudimo ustvarjati hodeči dinozavri.
A čeprav je to res, poglejmo spremembo bralca, gledalca in poslušalca še na drugi ravni … Sodobna tehnologija uporabnika v tisočinki sekunde informira tako kvalitetno, kot ga mi ne bomo nikoli, hkrati pa ga postavi še za središče vesolja. Njega in njegov krog prijateljev. Sodobni človek, popoln v razumevanju vsega in s strahotnim dostopom do informacij, absolutno ne more dovoliti, da bi mu informacijo ne le posredoval, temveč predvsem interpretiral nekdo tretji. Nekdo, ki ga celo, oh, groza, niti ne pozna. Tujec. To ni le žalitev njegovega samoljubja, temveč posledično tudi poraz mreže socialnih medijev. Sodobni uporabnik tako informacije v celoti razume, predela in uporabi, ob tem pa jih pogosto s prijatelji, znanci in somišljeniki tudi ustvarja – kar pa je visoka maša manipulacije.
Proti industriji manipulacij se klasični mediji ne moremo boriti in medtem ko se revolucionarna mladina kiti s politično in ekonomsko neodvisnostjo digitalnega pretoka informacij, služijo vrhovnemu gospodarju vdano, kot mu klasični mediji ne bomo nikoli. In zato se jih hoče ta posledično tudi znebiti – oziroma zbanalizirati v oglasne panoje.
Zaradi naštetega nagrada naši sodelavki Nini Zagoričnik, zaradi katere za časa njene novinarske kariere ni šel sedet prav nihče, v resnici osmišlja ime novinarskega festivala: Naprej-Forward. Novinarstvo niso teme, ne zgodbe, ne mediji, ne njih lastniki. Novinarstvo je predvsem drža.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Novinarstvo niso teme, ne zgodbe, ne mediji, ne njih lastniki.
Nekaj brezsramnega privatiziranja javnega medija: “Nina, čestitke ob novinarski nagradi za življenjsko delo še iz naše skromne redakcije.” Konec privatiziranja javnega medija.
Sledi nekaj o javnem in vseh ostalih medijih.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
In res; naklade padajo, gledalstvo in poslušalstvo se manjša. Da so slovenski mediji kot panoga v krizi, že dolgo ni novica. Še manj pa je novica, da na obzorju ni zdravila.
V javnosti je zasidrana podoba, da so mediji nekaj povsem nepotrebnega. Novinarstvo tako spada v kategorijo poklicev, ki bi jih z lahkoto pogrešali. Podobno kot raziskave javnega mnenja na družboslovni strani, ali kot inženirje embalaže na proizvodni.
A nihče se resno ne vpraša, kakšen bi bil svet, ali vsaj Slovenija brez medijev. Bi se resnično spremenil v pastoralno pokrajino medu in mleka, kot trdijo eni, ali bi se zrušil vase v anarhiji, kot prerokujejo drugi. Resnico, s katero naj bi se mediji ukvarjali, bi bilo sorazmerno preprosto ugotoviti; splošna novinarska stavka bi pokazala, kakšno je življenje brez medijev. A novinarji žal nismo zdravniki. Nismo ne tako organizirani, ne tako odločni, ne tako družbeno cenjeni, a s tega mesta seveda ne bomo zatrdili, da tudi ne tako pomembni. Vendar se splošne novinarske stavke ni za bati – ne za veseliti.
Kljub mogoče nekoliko hecnemu imenu našega festivala »Naprej« pa se zdi, da slovensko novinarstvo resnično napreduje. Vedno več je razkritij nečednosti, kriminala, dvojne morale in preprosto barabij, ki jih v medijih razkrijejo novinarji. Akademska debata sicer lahko teče v smeri, ali smo za razkrivanja nečednih rabot resnično poklicani samo mediji … mogoče je medijska vloga pri nadzoru demokratičnih procesov in institucij včasih le vzeta preveč dobesedno … A zanimiva bi bila primerjava med številom zlikovcev, ki jih je za zapahe poslalo slovensko novinarstvo, s številom tistih, ki jih je zaprla slovenska policija.
Obstaja pa še ena plat novinarstva; po svetem prepričanju pišoče manjšine novinarstvo ni samo kriminalistična preiskava. Prav toliko kot opozarjanje na napake ekonomsko-političnih elit je tudi branjenje razuma in omike pred napadom banalnosti in pritlehnosti. Novinarji so tako varuhi lepega in vzvišenega kot tudi varuhi umetnosti in jezika.
Pa vendar … čeprav je sveti gral novinarstva, razkritje večine svinjarij in uravnoteženo poročanje o obeh polih politike, že skoraj dosežen, je bralstvo, poslušalstvo in gledalstvo nezadovoljno in upada. Zakaj?
Celi štabi v medijskih hišah se ukvarjajo s problemom in na plano so prišli z inovativno rešitvijo, ki se ji reče: še več reklam! A le malo medijskih analitikov išče problem na drugem koncu palice. Torej: kaj če se ni toliko spremenilo, oziroma poslabšalo slovensko novinarstvo, kaj, če so se spremenili, in to dramatično, slovenski bralci, gledalci in poslušalci? Zaljubljenci v nove medijske tehnologije navdušeno prikimajo.
Cele razprave so napisane o vplivu Facebooka, Čivkališča in ostalih pogruntavščin na globalno informiranje – ki je s tem tehnološkim prebojem dobesedno odpihnilo stare medije, v katerih se trudimo ustvarjati hodeči dinozavri.
A čeprav je to res, poglejmo spremembo bralca, gledalca in poslušalca še na drugi ravni … Sodobna tehnologija uporabnika v tisočinki sekunde informira tako kvalitetno, kot ga mi ne bomo nikoli, hkrati pa ga postavi še za središče vesolja. Njega in njegov krog prijateljev. Sodobni človek, popoln v razumevanju vsega in s strahotnim dostopom do informacij, absolutno ne more dovoliti, da bi mu informacijo ne le posredoval, temveč predvsem interpretiral nekdo tretji. Nekdo, ki ga celo, oh, groza, niti ne pozna. Tujec. To ni le žalitev njegovega samoljubja, temveč posledično tudi poraz mreže socialnih medijev. Sodobni uporabnik tako informacije v celoti razume, predela in uporabi, ob tem pa jih pogosto s prijatelji, znanci in somišljeniki tudi ustvarja – kar pa je visoka maša manipulacije.
Proti industriji manipulacij se klasični mediji ne moremo boriti in medtem ko se revolucionarna mladina kiti s politično in ekonomsko neodvisnostjo digitalnega pretoka informacij, služijo vrhovnemu gospodarju vdano, kot mu klasični mediji ne bomo nikoli. In zato se jih hoče ta posledično tudi znebiti – oziroma zbanalizirati v oglasne panoje.
Zaradi naštetega nagrada naši sodelavki Nini Zagoričnik, zaradi katere za časa njene novinarske kariere ni šel sedet prav nihče, v resnici osmišlja ime novinarskega festivala: Naprej-Forward. Novinarstvo niso teme, ne zgodbe, ne mediji, ne njih lastniki. Novinarstvo je predvsem drža.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Neveljaven email naslov