Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.

»Vsi smo Fides!« Ali za mednarodni trg: »Je suis Fides!«

Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.

Gospa ministrica so s Fidesom podpisali sporazum o začasni zamrznitvi stavke. Dikcija je malo nerodna, ker pojma »začasno« in »zamrznitev« vnašata zmedo v samo razumevanje povedi. Po zapisani logiki nas nekje v prihodnosti čaka še sporazum o trajni zamrznitvi stavke, ki pa bo hkrati onemogočal, da bi se stavka kadarkoli odmrznila … ker bo namreč trajno zamrznjena. Povedano drugače: Kuštrin je podpisal, da zdravniki nikoli več ne bodo stavkali!

A logične nesmisle, v katerih so se urili zdravniki in ministrstvo, dajmo na stran. Časi so preresni za nadrealizem.

Kaj natančno pomeni zamrznitev, vedo samo zdravniki, saj so za zamrznitve specialisti. Ne le, da zamrznejo bradavico ali krasto; pred desetletji so zamrznili Walta Disneyja, ki tako na ledu čaka, da se znanost še malo razvije. Za bolj navadne ljudi pa je zamrznitev stavke nekaj nedoločnega.

Poglejmo zamrznitev na drugem primeru. Manj znano je, da grozijo s stavko tudi člani orkestra Slovenske filharmonije. Oni sicer nimajo tako ekstremnih zahtev kot zdravništvo, ki hoče več denarja; glasbeniki so se le sprli z vodstvom in šefom dirigentom in ker se javnost seveda ne vznemirja preveč, če štrajka simfonični orkester, so njihove težave pač neprimerljivo manj prisotne v medijih. Ne navsezadnje; Mozart je mogoče pomemben za vse človeštvo, za posameznika pa je holesterol veliko pomembnejši! Recimo, da se simfoniki dogovorijo za staro pravdo oziroma stari sedežni red, ki ga je novi šef dirigent premešal – kaj potem pomeni, če bo simfonična stavka zamrznjena? Kako bomo na koncertu dojeli, da poslušamo Mahlerja pod grožnjo stavke? Ne morejo zaigrati dveh stavkov, tretjega zamrzniti in potem odigrati še delček četrtega. Simfonija ali je zaigrana, ali pa ni. Podobno je z zdravniško stavko. Ali stavka je, ali je pa ni.

Uporaba gastronomskih pojmov ni v čast intelektualnemu miljeju, ki se ga problem dotika. Je pa res, da sta ministrica in šef Fidesa ob podpisu sporazume bila videti kot televizijski zvezdi, ki na komercialnih kanalih osem ur prodajata magične rezalnike, čistila, steznike in nakit iz nerjavečega jekla.

A kaj si mi mislimo ob zamrznitvi zdravniške stavke, niti ni pomembno, ker mi lahko vsaj prostodušno izjavimo, da niti ne vemo, kaj si naj mislimo. Težava je, da tudi preostala javnost in celo politika izven kroga ministričinih najožjih prijateljev izjavlja, da ne ve, kaj naj si misli. To pa zato, ker sporazuma nihče ne razume. Zgodovina je sicer polna sporazumov, ki so si jih pogodbene stranke razlagale vsaka drugače, ampak problem pri sporazumu s Fidesom je občutek, da deležniki ne razumejo popolnoma, kaj so podpisali. Ne, da si ga razlagajo drugače, temveč, da ga ne razumejo. Ministrica meni, da s podpisanim sporazumom ministrstvo lahko nadaljuje prizadevanja za aneks h kolektivni pogodbi. Kuštrin meni, da je sindikat proevropsko usmerjen, ker so zdravniki delavni, pridni in pošteni, koalicijski partner Židan pa je prepričan, da je sporazum odpiranje in zapiranje Pandorine skrinjice.

Iz temeljnih izjav ob podpisu tako razberemo, da si deležniki sporazuma ne razlagajo različno, temveč ga ob odsotnosti rdeče niti komentarjev preprosto ne razumejo. Sploh, ker naj bi sporazum ob vsej tej multifunkcionalnosti še zmanjšal čakalne vrste.

Splošna zmeda lahko pomeni le dvoje: da so strokovne službe na ministrstvu pripravile sporazum, ki presega intelektualni domet politike, ali pa, da je intelektualni domet politike visoko nad ravnijo sporazuma. V obeh primerih bomo nasrkali bolniki.

Ampak zdaj še k bolj zanimivi temi … Kot vemo, je bila zdravniška stavka tiste vrste, da se ni nikjer poznala. Zdravstvo je tako razsuto, da se kakšna ura več čakanja ali malo bolj ohlapna obravnava pri bolniku skoraj ne pozna. Analitiki so poročali, da so zdravniki stavko prekinili zadnji trenutek, preden bi se začele težave resnično kopičiti. In tako smo dobili sporazum, ki ga nihče ne razume, na podlagi stavke, ki ni nikogar prizadela.

Ampak s tem se vsa kolobocija ne konča. Ker so svoje dosegli zdravniki, zdaj zahtevajo, da se merijo z istim vatlom še sindikati javnega sektorja. »Kar zdravnikom, to tudi nam,« je bojni krik javnih sindikatov in če ne bi bilo videti kot podpora žrtvam terorističnega napada, bi dali sindikalisti na stavkovne plakate natisniti: »Vsi smo Fides!« Ali za mednarodni trg: »Je suis Fides!«

Ne dvomimo, da se bo vlada pogodila tudi s sindikati javnega sektorja. In ker sporazuma o zamrznitvi nihče ne razume – danes ne vemo, za koliko denarja gre pri zahtevah zdravnikov – pa je pri javnem sektorju to bolj jasno. Ne navsezadnje je pri Fidesu okoli Kuštrina zbrana le peščica najzvestejših, sindikati javnega sektorja pa imajo na voljo aparat, ki zna seštevati. Nad zaposlene v javnem sektorju se bo razlilo 215 milijonov evrov. Ali je to veliko ali malo, je kot vedno odvisno od tega, kje ste zaposleni …

Kakorkoli: ministrica Kolarjeva in Fides sta še enkrat dokazala, da je bolje podpisati nekaj, kar ne govori o ničemer, kot ne podpisati nič, ker bi to govorilo o vsem.