Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
»Vsi smo Fides!« Ali za mednarodni trg: »Je suis Fides!«
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Gospa ministrica so s Fidesom podpisali sporazum o začasni zamrznitvi stavke. Dikcija je malo nerodna, ker pojma »začasno« in »zamrznitev« vnašata zmedo v samo razumevanje povedi. Po zapisani logiki nas nekje v prihodnosti čaka še sporazum o trajni zamrznitvi stavke, ki pa bo hkrati onemogočal, da bi se stavka kadarkoli odmrznila … ker bo namreč trajno zamrznjena. Povedano drugače: Kuštrin je podpisal, da zdravniki nikoli več ne bodo stavkali!
A logične nesmisle, v katerih so se urili zdravniki in ministrstvo, dajmo na stran. Časi so preresni za nadrealizem.
Kaj natančno pomeni zamrznitev, vedo samo zdravniki, saj so za zamrznitve specialisti. Ne le, da zamrznejo bradavico ali krasto; pred desetletji so zamrznili Walta Disneyja, ki tako na ledu čaka, da se znanost še malo razvije. Za bolj navadne ljudi pa je zamrznitev stavke nekaj nedoločnega.
Poglejmo zamrznitev na drugem primeru. Manj znano je, da grozijo s stavko tudi člani orkestra Slovenske filharmonije. Oni sicer nimajo tako ekstremnih zahtev kot zdravništvo, ki hoče več denarja; glasbeniki so se le sprli z vodstvom in šefom dirigentom in ker se javnost seveda ne vznemirja preveč, če štrajka simfonični orkester, so njihove težave pač neprimerljivo manj prisotne v medijih. Ne navsezadnje; Mozart je mogoče pomemben za vse človeštvo, za posameznika pa je holesterol veliko pomembnejši! Recimo, da se simfoniki dogovorijo za staro pravdo oziroma stari sedežni red, ki ga je novi šef dirigent premešal – kaj potem pomeni, če bo simfonična stavka zamrznjena? Kako bomo na koncertu dojeli, da poslušamo Mahlerja pod grožnjo stavke? Ne morejo zaigrati dveh stavkov, tretjega zamrzniti in potem odigrati še delček četrtega. Simfonija ali je zaigrana, ali pa ni. Podobno je z zdravniško stavko. Ali stavka je, ali je pa ni.
Uporaba gastronomskih pojmov ni v čast intelektualnemu miljeju, ki se ga problem dotika. Je pa res, da sta ministrica in šef Fidesa ob podpisu sporazume bila videti kot televizijski zvezdi, ki na komercialnih kanalih osem ur prodajata magične rezalnike, čistila, steznike in nakit iz nerjavečega jekla.
A kaj si mi mislimo ob zamrznitvi zdravniške stavke, niti ni pomembno, ker mi lahko vsaj prostodušno izjavimo, da niti ne vemo, kaj si naj mislimo. Težava je, da tudi preostala javnost in celo politika izven kroga ministričinih najožjih prijateljev izjavlja, da ne ve, kaj naj si misli. To pa zato, ker sporazuma nihče ne razume. Zgodovina je sicer polna sporazumov, ki so si jih pogodbene stranke razlagale vsaka drugače, ampak problem pri sporazumu s Fidesom je občutek, da deležniki ne razumejo popolnoma, kaj so podpisali. Ne, da si ga razlagajo drugače, temveč, da ga ne razumejo. Ministrica meni, da s podpisanim sporazumom ministrstvo lahko nadaljuje prizadevanja za aneks h kolektivni pogodbi. Kuštrin meni, da je sindikat proevropsko usmerjen, ker so zdravniki delavni, pridni in pošteni, koalicijski partner Židan pa je prepričan, da je sporazum odpiranje in zapiranje Pandorine skrinjice.
Iz temeljnih izjav ob podpisu tako razberemo, da si deležniki sporazuma ne razlagajo različno, temveč ga ob odsotnosti rdeče niti komentarjev preprosto ne razumejo. Sploh, ker naj bi sporazum ob vsej tej multifunkcionalnosti še zmanjšal čakalne vrste.
Splošna zmeda lahko pomeni le dvoje: da so strokovne službe na ministrstvu pripravile sporazum, ki presega intelektualni domet politike, ali pa, da je intelektualni domet politike visoko nad ravnijo sporazuma. V obeh primerih bomo nasrkali bolniki.
Ampak zdaj še k bolj zanimivi temi … Kot vemo, je bila zdravniška stavka tiste vrste, da se ni nikjer poznala. Zdravstvo je tako razsuto, da se kakšna ura več čakanja ali malo bolj ohlapna obravnava pri bolniku skoraj ne pozna. Analitiki so poročali, da so zdravniki stavko prekinili zadnji trenutek, preden bi se začele težave resnično kopičiti. In tako smo dobili sporazum, ki ga nihče ne razume, na podlagi stavke, ki ni nikogar prizadela.
Ampak s tem se vsa kolobocija ne konča. Ker so svoje dosegli zdravniki, zdaj zahtevajo, da se merijo z istim vatlom še sindikati javnega sektorja. »Kar zdravnikom, to tudi nam,« je bojni krik javnih sindikatov in če ne bi bilo videti kot podpora žrtvam terorističnega napada, bi dali sindikalisti na stavkovne plakate natisniti: »Vsi smo Fides!« Ali za mednarodni trg: »Je suis Fides!«
Ne dvomimo, da se bo vlada pogodila tudi s sindikati javnega sektorja. In ker sporazuma o zamrznitvi nihče ne razume – danes ne vemo, za koliko denarja gre pri zahtevah zdravnikov – pa je pri javnem sektorju to bolj jasno. Ne navsezadnje je pri Fidesu okoli Kuštrina zbrana le peščica najzvestejših, sindikati javnega sektorja pa imajo na voljo aparat, ki zna seštevati. Nad zaposlene v javnem sektorju se bo razlilo 215 milijonov evrov. Ali je to veliko ali malo, je kot vedno odvisno od tega, kje ste zaposleni …
Kakorkoli: ministrica Kolarjeva in Fides sta še enkrat dokazala, da je bolje podpisati nekaj, kar ne govori o ničemer, kot ne podpisati nič, ker bi to govorilo o vsem.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
»Vsi smo Fides!« Ali za mednarodni trg: »Je suis Fides!«
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Gospa ministrica so s Fidesom podpisali sporazum o začasni zamrznitvi stavke. Dikcija je malo nerodna, ker pojma »začasno« in »zamrznitev« vnašata zmedo v samo razumevanje povedi. Po zapisani logiki nas nekje v prihodnosti čaka še sporazum o trajni zamrznitvi stavke, ki pa bo hkrati onemogočal, da bi se stavka kadarkoli odmrznila … ker bo namreč trajno zamrznjena. Povedano drugače: Kuštrin je podpisal, da zdravniki nikoli več ne bodo stavkali!
A logične nesmisle, v katerih so se urili zdravniki in ministrstvo, dajmo na stran. Časi so preresni za nadrealizem.
Kaj natančno pomeni zamrznitev, vedo samo zdravniki, saj so za zamrznitve specialisti. Ne le, da zamrznejo bradavico ali krasto; pred desetletji so zamrznili Walta Disneyja, ki tako na ledu čaka, da se znanost še malo razvije. Za bolj navadne ljudi pa je zamrznitev stavke nekaj nedoločnega.
Poglejmo zamrznitev na drugem primeru. Manj znano je, da grozijo s stavko tudi člani orkestra Slovenske filharmonije. Oni sicer nimajo tako ekstremnih zahtev kot zdravništvo, ki hoče več denarja; glasbeniki so se le sprli z vodstvom in šefom dirigentom in ker se javnost seveda ne vznemirja preveč, če štrajka simfonični orkester, so njihove težave pač neprimerljivo manj prisotne v medijih. Ne navsezadnje; Mozart je mogoče pomemben za vse človeštvo, za posameznika pa je holesterol veliko pomembnejši! Recimo, da se simfoniki dogovorijo za staro pravdo oziroma stari sedežni red, ki ga je novi šef dirigent premešal – kaj potem pomeni, če bo simfonična stavka zamrznjena? Kako bomo na koncertu dojeli, da poslušamo Mahlerja pod grožnjo stavke? Ne morejo zaigrati dveh stavkov, tretjega zamrzniti in potem odigrati še delček četrtega. Simfonija ali je zaigrana, ali pa ni. Podobno je z zdravniško stavko. Ali stavka je, ali je pa ni.
Uporaba gastronomskih pojmov ni v čast intelektualnemu miljeju, ki se ga problem dotika. Je pa res, da sta ministrica in šef Fidesa ob podpisu sporazume bila videti kot televizijski zvezdi, ki na komercialnih kanalih osem ur prodajata magične rezalnike, čistila, steznike in nakit iz nerjavečega jekla.
A kaj si mi mislimo ob zamrznitvi zdravniške stavke, niti ni pomembno, ker mi lahko vsaj prostodušno izjavimo, da niti ne vemo, kaj si naj mislimo. Težava je, da tudi preostala javnost in celo politika izven kroga ministričinih najožjih prijateljev izjavlja, da ne ve, kaj naj si misli. To pa zato, ker sporazuma nihče ne razume. Zgodovina je sicer polna sporazumov, ki so si jih pogodbene stranke razlagale vsaka drugače, ampak problem pri sporazumu s Fidesom je občutek, da deležniki ne razumejo popolnoma, kaj so podpisali. Ne, da si ga razlagajo drugače, temveč, da ga ne razumejo. Ministrica meni, da s podpisanim sporazumom ministrstvo lahko nadaljuje prizadevanja za aneks h kolektivni pogodbi. Kuštrin meni, da je sindikat proevropsko usmerjen, ker so zdravniki delavni, pridni in pošteni, koalicijski partner Židan pa je prepričan, da je sporazum odpiranje in zapiranje Pandorine skrinjice.
Iz temeljnih izjav ob podpisu tako razberemo, da si deležniki sporazuma ne razlagajo različno, temveč ga ob odsotnosti rdeče niti komentarjev preprosto ne razumejo. Sploh, ker naj bi sporazum ob vsej tej multifunkcionalnosti še zmanjšal čakalne vrste.
Splošna zmeda lahko pomeni le dvoje: da so strokovne službe na ministrstvu pripravile sporazum, ki presega intelektualni domet politike, ali pa, da je intelektualni domet politike visoko nad ravnijo sporazuma. V obeh primerih bomo nasrkali bolniki.
Ampak zdaj še k bolj zanimivi temi … Kot vemo, je bila zdravniška stavka tiste vrste, da se ni nikjer poznala. Zdravstvo je tako razsuto, da se kakšna ura več čakanja ali malo bolj ohlapna obravnava pri bolniku skoraj ne pozna. Analitiki so poročali, da so zdravniki stavko prekinili zadnji trenutek, preden bi se začele težave resnično kopičiti. In tako smo dobili sporazum, ki ga nihče ne razume, na podlagi stavke, ki ni nikogar prizadela.
Ampak s tem se vsa kolobocija ne konča. Ker so svoje dosegli zdravniki, zdaj zahtevajo, da se merijo z istim vatlom še sindikati javnega sektorja. »Kar zdravnikom, to tudi nam,« je bojni krik javnih sindikatov in če ne bi bilo videti kot podpora žrtvam terorističnega napada, bi dali sindikalisti na stavkovne plakate natisniti: »Vsi smo Fides!« Ali za mednarodni trg: »Je suis Fides!«
Ne dvomimo, da se bo vlada pogodila tudi s sindikati javnega sektorja. In ker sporazuma o zamrznitvi nihče ne razume – danes ne vemo, za koliko denarja gre pri zahtevah zdravnikov – pa je pri javnem sektorju to bolj jasno. Ne navsezadnje je pri Fidesu okoli Kuštrina zbrana le peščica najzvestejših, sindikati javnega sektorja pa imajo na voljo aparat, ki zna seštevati. Nad zaposlene v javnem sektorju se bo razlilo 215 milijonov evrov. Ali je to veliko ali malo, je kot vedno odvisno od tega, kje ste zaposleni …
Kakorkoli: ministrica Kolarjeva in Fides sta še enkrat dokazala, da je bolje podpisati nekaj, kar ne govori o ničemer, kot ne podpisati nič, ker bi to govorilo o vsem.
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Neveljaven email naslov