Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ni se zgodilo prvič, da se je nek dramatičen dogodek rodil znotraj socialnih omrežij. Pa ne samo rodil; pred začudenimi očmi neuporabnikov socialnih omrežij se v digitalnih vijugah naša realnost rojeva, živi in tudi umrjé.
Vprašanje, ki nas lahko zmede, je načelno, a hkrati povsem praktično; če je državljan član socialnih omrežij, mu vlada nekoliko smešni predsednik države, s katerega se na teh istih omrežjih državljan lahko duhovito norčuje. Če pa državljan ni član socialnih omrežij, mu vlada normalni predsednik republike Pahor.
Kateri Pahor je torej pravi Pahor? Ker, kot nas prepričujejo medijski strokovnjaki, socialna omrežja niso le prenašalci informacij; gre za polnokrvne digitalne skupnosti, ki s svojo dejavnostjo vplivajo na družbeni trenutek. Nekoliko ciničnemu neuporabniku socialnih omrežij se sicer zdi, da gre za skupino narcisoidnih prijateljev, ki si težko dobijo punco … ampak kdo smo mi, da sodimo.
Zato ponovno: kateri Pahor je pravi Pahor? Ali je pravi Pahor človek, ki se razteguje po marmorni ograji s kovanimi vložki in se s tem pridružuje krožnikom posebno uspele lasagne, morskemu zahodu na Baliju, mački, ki zeha in utrinku iz disko kluba, ali pa je pravi Pahor dvakrat demokratično izvoljeni predsednik republike, bivši premier in bivši predsednik parlamenta.
Problem je v tem, da oboje ne more biti. Zasebnost običajnega trenutka iz banalne vsakdanjosti enostavno ne more sobivati s funkcijo in poslanstvom najvišjega predstavnika države.
Oglejmo si primer predsedniškega slonenja na ograji še nekoliko bolj analitično …. Kot vedno, se je živahno odzvalo občinstvo Instagrama, Twitosfere in seveda prijatelji Facebooka, ki vsi zase trdijo, da so vseobsegajoča in predvsem samozadostna skupnost.
Kar se je zgodilo na Instragramu ali na Twiterju ali na Facebooku, tudi resnično obstaja.
Povedano drugače: ko se je Pahor fotografiral na Instagramu, se je po njihovem fotografiral za vse prebivalce Slovenije. V resnici pa tisti, ki mu sledimo samo kot predsedniku, skoraj nismo vedeli, da je v Egiptu. Tistim pa, ki mu sledijo na socialnih omrežjih, je osebno povedal, da je v Egiptu in da ima domotožje. Tako se znotraj socialnih omrežij ustvarja nekakšna državljanska elita – privid, da predsednik Pahor ni institucija, temveč je osebni prijatelj vsakega izmed uporabnikov socialnih omrežij. Dejstvo, da se mnogi uporabniki pozneje iz njega norčujejo, na digitalno krvno tovarištvo seveda ne vpliva …
Načeloma ni s priljudnim državnim funkcionarjem nič narobe; čeprav množično oboževanje bolj spominja na diktatorske kot na demokratične standarde. Težava se nepričakovano pojavi povsem na drugem koncu; s tem, ko Pahor na socialnih omrežjih ustvari občutek, da se pozna z vsemi državljani, stopi v isti čoln s slovenskimi župani, ki se dejansko poznajo z vsemi občani.
Pahor tako institucijo predsednika države lokalizira – najbrž kar namenoma, saj je v Sloveniji kar 19 županov, ki vodijo občine že od leta 1994! Po tej logiki osebne povezave na socialnih omrežjih Pahorju tlakujejo doživljenjski vpliv na slovensko politiko. Kapital osebnega stika tako pri njem premaga morebitno nelagodje ob internetnem norčevanju…
Pa še nekaj o sprenevedanju; dušebrižniki so ob zapeljivi predsedniški ekspoziciji ugotovili, da se kaj takega za predsednika ne spodobi. Mogoče se res ne, ampak verjemite, da smo jo še dobro odnesli. Narodi po svetu imajo predsednike, ki jih zdesetkajo, stradajo, zapirajo, mučijo, ki so dokazano bebci, hinavci in lažnivci. Če se predsednik podriča po marmorni ograji, to še ni najhujše, kar lahko narod doleti od njegovega predsednika. Pahorjev vladarski slog je morebiti res bolj radoživ, kot je bil Kučanov ali bog ne daj Turkov in se kot tak bolj približuje obolelemu Drnovšku, a do zdaj bi se lahko že naučili: slog vladanja in celo predsednikova osebnost nimajo nič opraviti z dejanskimi interesi institucije predsednika države.
Dolga zgodba na kratko: da te na tridesetih egiptovskih stopinjah sredi kolonialne palače zgrabi domotožje po dveh cimrih sredi meglene in smogasteLjubljane, te mora doma čakati kuža, ki si mu ob odhodu pozabil dati konzervo.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ni se zgodilo prvič, da se je nek dramatičen dogodek rodil znotraj socialnih omrežij. Pa ne samo rodil; pred začudenimi očmi neuporabnikov socialnih omrežij se v digitalnih vijugah naša realnost rojeva, živi in tudi umrjé.
Vprašanje, ki nas lahko zmede, je načelno, a hkrati povsem praktično; če je državljan član socialnih omrežij, mu vlada nekoliko smešni predsednik države, s katerega se na teh istih omrežjih državljan lahko duhovito norčuje. Če pa državljan ni član socialnih omrežij, mu vlada normalni predsednik republike Pahor.
Kateri Pahor je torej pravi Pahor? Ker, kot nas prepričujejo medijski strokovnjaki, socialna omrežja niso le prenašalci informacij; gre za polnokrvne digitalne skupnosti, ki s svojo dejavnostjo vplivajo na družbeni trenutek. Nekoliko ciničnemu neuporabniku socialnih omrežij se sicer zdi, da gre za skupino narcisoidnih prijateljev, ki si težko dobijo punco … ampak kdo smo mi, da sodimo.
Zato ponovno: kateri Pahor je pravi Pahor? Ali je pravi Pahor človek, ki se razteguje po marmorni ograji s kovanimi vložki in se s tem pridružuje krožnikom posebno uspele lasagne, morskemu zahodu na Baliju, mački, ki zeha in utrinku iz disko kluba, ali pa je pravi Pahor dvakrat demokratično izvoljeni predsednik republike, bivši premier in bivši predsednik parlamenta.
Problem je v tem, da oboje ne more biti. Zasebnost običajnega trenutka iz banalne vsakdanjosti enostavno ne more sobivati s funkcijo in poslanstvom najvišjega predstavnika države.
Oglejmo si primer predsedniškega slonenja na ograji še nekoliko bolj analitično …. Kot vedno, se je živahno odzvalo občinstvo Instagrama, Twitosfere in seveda prijatelji Facebooka, ki vsi zase trdijo, da so vseobsegajoča in predvsem samozadostna skupnost.
Kar se je zgodilo na Instragramu ali na Twiterju ali na Facebooku, tudi resnično obstaja.
Povedano drugače: ko se je Pahor fotografiral na Instagramu, se je po njihovem fotografiral za vse prebivalce Slovenije. V resnici pa tisti, ki mu sledimo samo kot predsedniku, skoraj nismo vedeli, da je v Egiptu. Tistim pa, ki mu sledijo na socialnih omrežjih, je osebno povedal, da je v Egiptu in da ima domotožje. Tako se znotraj socialnih omrežij ustvarja nekakšna državljanska elita – privid, da predsednik Pahor ni institucija, temveč je osebni prijatelj vsakega izmed uporabnikov socialnih omrežij. Dejstvo, da se mnogi uporabniki pozneje iz njega norčujejo, na digitalno krvno tovarištvo seveda ne vpliva …
Načeloma ni s priljudnim državnim funkcionarjem nič narobe; čeprav množično oboževanje bolj spominja na diktatorske kot na demokratične standarde. Težava se nepričakovano pojavi povsem na drugem koncu; s tem, ko Pahor na socialnih omrežjih ustvari občutek, da se pozna z vsemi državljani, stopi v isti čoln s slovenskimi župani, ki se dejansko poznajo z vsemi občani.
Pahor tako institucijo predsednika države lokalizira – najbrž kar namenoma, saj je v Sloveniji kar 19 županov, ki vodijo občine že od leta 1994! Po tej logiki osebne povezave na socialnih omrežjih Pahorju tlakujejo doživljenjski vpliv na slovensko politiko. Kapital osebnega stika tako pri njem premaga morebitno nelagodje ob internetnem norčevanju…
Pa še nekaj o sprenevedanju; dušebrižniki so ob zapeljivi predsedniški ekspoziciji ugotovili, da se kaj takega za predsednika ne spodobi. Mogoče se res ne, ampak verjemite, da smo jo še dobro odnesli. Narodi po svetu imajo predsednike, ki jih zdesetkajo, stradajo, zapirajo, mučijo, ki so dokazano bebci, hinavci in lažnivci. Če se predsednik podriča po marmorni ograji, to še ni najhujše, kar lahko narod doleti od njegovega predsednika. Pahorjev vladarski slog je morebiti res bolj radoživ, kot je bil Kučanov ali bog ne daj Turkov in se kot tak bolj približuje obolelemu Drnovšku, a do zdaj bi se lahko že naučili: slog vladanja in celo predsednikova osebnost nimajo nič opraviti z dejanskimi interesi institucije predsednika države.
Dolga zgodba na kratko: da te na tridesetih egiptovskih stopinjah sredi kolonialne palače zgrabi domotožje po dveh cimrih sredi meglene in smogasteLjubljane, te mora doma čakati kuža, ki si mu ob odhodu pozabil dati konzervo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Neveljaven email naslov