Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Varnosti prednost

10.01.2017

Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.

Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično

Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo. Predsednik republike, vlada in organ strašljivega imena »Svet za nacionalno varnost« ugotavljajo, da je varnost pri nas še vedno vrhunska in da v tej kategoriji v Evropi vodimo. Ker pa moramo ostati čuječni, so predlagali uvedbo ukrepov ki, poenostavljeno povedano, pomenijo manj človekovih pravic v zameno za več varnosti. Dilema, s katero se srečujejo mnoge demokracije po svetu in se je začela bolj intenzivno uveljavljati po 11. septembru, pa nosi v sebi kal pogube: kdo jamči, da bodo dodatni varnostni ukrepi veljali le za zlonamerne tujce, teroriste in kriminalce, ne pa tudi za politične opozicije, drugače misleče ali drugače živeče?

Dilema je resna, a v Slovenji ima tudi nekaj operetnih odtenkov.

Gre pa tako; čitalec registrskih tablic, električni paralizatorji, bodeča žica na meji, vodni topovi in nekatera nova policijska pooblastila … Vse to se zdi kot resen napad na pridobljene državljanske pravice in svoboščine in kritična javnost je ob predlogu takšne zakonodaje zastrigla z ušesi … a dvomeči človek se vpraša: »Napad na kakšne oz. katere pravice pa pomeni nova zakonodaja? Kdaj pa smo prebivalci Slovenije resnično uživali tako visoke standarde pri varovanju človekovih pravic, da bi jih bilo zdaj moč kršiti z vodnim topom, električnim paralizatorjem, žično ograjo in čitalcem registrskih tablic?«

Škarje in platno zakonodaje ima v rokah policija, ki bo tudi glavni izvrševalec novih ukrepov.

Kakšna je bila policija pred četrt stoletja, se mnogi še predobro spominjamo. Če si kršil zakon, si jih dobil po betici. Včasih si jih dobil po betici, tudi če nisi kršil zakona. Zato sta bila, tako trdi ulica, red in policija spoštovana. S prihodom demokracije se je sramežljivo uveljavila ideja, da se je tudi policija demokratizirala. Tako čez noč so policaji postali antipolicaji; ljubeznivi čuvaji stark na prehodih za pešce, simpatični usmerjevalci prometa v križiščih, godbeniki na državnih proslavah in zaščitniki slovenskega vrhunskega športa. A policaj je policaj. Demokratični policaj je še vedno policaj; to smo boleče izkusili na mariborskih protestih, ob aferi Koprivnikar in še kdaj. Čeprav zakonsko omejeni, sistemsko nadzorovani in menda vrhunsko vodeni so policisti še vedno represivni organ. Strah, da bodo z novo zakonodajo in novimi tehničnimi sredstvi bolj represivni, oziroma represivni samo v eno smer, se zdi otročja ali vsaj naivna. Odnos med posegom v človekove pravice in varnostjo je po našem svetem prepričanju napačno prikazan kot premo sorazmeren. Manj človekovih pravic ne pomeni več varnosti in obratno; še sploh, ko so postali morilsko orodje tovornjaki na pločniku …

Poleg tega gre za neživljenjsko, akademsko razpravo, ki je ob prvih beguncih na meji pozabljena … Če spomin ne vara, se pred dobrim letom nismo spraševali o naravi policijskih pooblastil, temveč smo za intervencijo vojske celo milo prosili.

Najlepši primer brezplodne razprave o človekovih pravicah in varnosti je še eden izmed predlaganih ukrepov, ki predvideva, da bo lahko policija brez odobritve sodišča pridobila IP naslov drugače anonimnih razpravljavcev na internetu.

Povedano drugače: če ga boste lomili po spletnih forumih, bodo policaji potrkali na vaša vrata, ne da bi jim to predhodno odobrilo neodvisno sodstvo. Policija meni, da je objava spletnega komentarja na javno dostopnem spletnem mestu zavestna odpoved zasebnosti, nasprotniki ukrepa pa menijo, da je spletna anonimnost osnovna človekova pravica.

Tudi ta ukrep je zbudil kar nekaj zgražanja, ki pa je prav tako opereteno kot zgražanje nad električnimi paralizatorji.  Gre namreč za veliko mašo sprenevedanja. Družba, ki ne počne drugega, kot na svetovni splet lepi sebe, svoje otroke, hrano, ki jo použije, kraje, ki jih obišče … se bo nenadoma počutila ogroženo, če bo omejena v širjenju nekoristnih in največkrat negativnih mnenj? Oziroma drugače: če bi se spletni razpravljavci ob širjenju svojih svetovnonazorskih ali političnih ali etično moralnih vrednot podpisali, problema sploh ne bi bilo. Tako pa smo prišli do intrigantskega vprašanja: ali je anonimnost na spletu človekova pravica?  Znan francoski dokument iz leta 1789 je zagotovo ne omenja, sodobno pravosodje pa še vedno bega med pravico do svobode govora in sankcioniranim začudenjem nad barvitimi mislimi slovenskih sodržavljanov.

Kaj bomo torej dobili za deset dek človekovih pravic, ki si jih bomo pustili izrezati iz narodovega telesa?  Zagotovo ne več ali manj varnosti. S stališča varnosti smo praktično neobstoječe pravice žrtvovali zaman … A po drugi strani bomo sami v javnem diskurzu, skozi medije, ali pa na raznih socialnih omrežjih osnovne človekove pravice sodržavljanu poteptali večkrat, kot bi jih uspela poteptati policija.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Varnosti prednost

10.01.2017

Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.

Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično

Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo. Predsednik republike, vlada in organ strašljivega imena »Svet za nacionalno varnost« ugotavljajo, da je varnost pri nas še vedno vrhunska in da v tej kategoriji v Evropi vodimo. Ker pa moramo ostati čuječni, so predlagali uvedbo ukrepov ki, poenostavljeno povedano, pomenijo manj človekovih pravic v zameno za več varnosti. Dilema, s katero se srečujejo mnoge demokracije po svetu in se je začela bolj intenzivno uveljavljati po 11. septembru, pa nosi v sebi kal pogube: kdo jamči, da bodo dodatni varnostni ukrepi veljali le za zlonamerne tujce, teroriste in kriminalce, ne pa tudi za politične opozicije, drugače misleče ali drugače živeče?

Dilema je resna, a v Slovenji ima tudi nekaj operetnih odtenkov.

Gre pa tako; čitalec registrskih tablic, električni paralizatorji, bodeča žica na meji, vodni topovi in nekatera nova policijska pooblastila … Vse to se zdi kot resen napad na pridobljene državljanske pravice in svoboščine in kritična javnost je ob predlogu takšne zakonodaje zastrigla z ušesi … a dvomeči človek se vpraša: »Napad na kakšne oz. katere pravice pa pomeni nova zakonodaja? Kdaj pa smo prebivalci Slovenije resnično uživali tako visoke standarde pri varovanju človekovih pravic, da bi jih bilo zdaj moč kršiti z vodnim topom, električnim paralizatorjem, žično ograjo in čitalcem registrskih tablic?«

Škarje in platno zakonodaje ima v rokah policija, ki bo tudi glavni izvrševalec novih ukrepov.

Kakšna je bila policija pred četrt stoletja, se mnogi še predobro spominjamo. Če si kršil zakon, si jih dobil po betici. Včasih si jih dobil po betici, tudi če nisi kršil zakona. Zato sta bila, tako trdi ulica, red in policija spoštovana. S prihodom demokracije se je sramežljivo uveljavila ideja, da se je tudi policija demokratizirala. Tako čez noč so policaji postali antipolicaji; ljubeznivi čuvaji stark na prehodih za pešce, simpatični usmerjevalci prometa v križiščih, godbeniki na državnih proslavah in zaščitniki slovenskega vrhunskega športa. A policaj je policaj. Demokratični policaj je še vedno policaj; to smo boleče izkusili na mariborskih protestih, ob aferi Koprivnikar in še kdaj. Čeprav zakonsko omejeni, sistemsko nadzorovani in menda vrhunsko vodeni so policisti še vedno represivni organ. Strah, da bodo z novo zakonodajo in novimi tehničnimi sredstvi bolj represivni, oziroma represivni samo v eno smer, se zdi otročja ali vsaj naivna. Odnos med posegom v človekove pravice in varnostjo je po našem svetem prepričanju napačno prikazan kot premo sorazmeren. Manj človekovih pravic ne pomeni več varnosti in obratno; še sploh, ko so postali morilsko orodje tovornjaki na pločniku …

Poleg tega gre za neživljenjsko, akademsko razpravo, ki je ob prvih beguncih na meji pozabljena … Če spomin ne vara, se pred dobrim letom nismo spraševali o naravi policijskih pooblastil, temveč smo za intervencijo vojske celo milo prosili.

Najlepši primer brezplodne razprave o človekovih pravicah in varnosti je še eden izmed predlaganih ukrepov, ki predvideva, da bo lahko policija brez odobritve sodišča pridobila IP naslov drugače anonimnih razpravljavcev na internetu.

Povedano drugače: če ga boste lomili po spletnih forumih, bodo policaji potrkali na vaša vrata, ne da bi jim to predhodno odobrilo neodvisno sodstvo. Policija meni, da je objava spletnega komentarja na javno dostopnem spletnem mestu zavestna odpoved zasebnosti, nasprotniki ukrepa pa menijo, da je spletna anonimnost osnovna človekova pravica.

Tudi ta ukrep je zbudil kar nekaj zgražanja, ki pa je prav tako opereteno kot zgražanje nad električnimi paralizatorji.  Gre namreč za veliko mašo sprenevedanja. Družba, ki ne počne drugega, kot na svetovni splet lepi sebe, svoje otroke, hrano, ki jo použije, kraje, ki jih obišče … se bo nenadoma počutila ogroženo, če bo omejena v širjenju nekoristnih in največkrat negativnih mnenj? Oziroma drugače: če bi se spletni razpravljavci ob širjenju svojih svetovnonazorskih ali političnih ali etično moralnih vrednot podpisali, problema sploh ne bi bilo. Tako pa smo prišli do intrigantskega vprašanja: ali je anonimnost na spletu človekova pravica?  Znan francoski dokument iz leta 1789 je zagotovo ne omenja, sodobno pravosodje pa še vedno bega med pravico do svobode govora in sankcioniranim začudenjem nad barvitimi mislimi slovenskih sodržavljanov.

Kaj bomo torej dobili za deset dek človekovih pravic, ki si jih bomo pustili izrezati iz narodovega telesa?  Zagotovo ne več ali manj varnosti. S stališča varnosti smo praktično neobstoječe pravice žrtvovali zaman … A po drugi strani bomo sami v javnem diskurzu, skozi medije, ali pa na raznih socialnih omrežjih osnovne človekove pravice sodržavljanu poteptali večkrat, kot bi jih uspela poteptati policija.


02.04.2019

Kastrati

Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.


26.03.2019

Evro stati – inu obstati

Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.03.2019

Vladarica valov

Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?


12.03.2019

Intelektualna lastnina neke parade

Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.


05.03.2019

Naprej zastava slave

O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.


26.02.2019

Osnove maketarstva

"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.02.2019

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.


12.02.2019

Švedsko kurentovanje

Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


05.02.2019

Naj bo kužek, naj bo pesek ...

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


29.01.2019

Kultura in prosveta, to naša bo osveta

Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.


22.01.2019

O komediji

Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.


15.01.2019

Beli opoj

V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič


08.01.2019

Ko gorijo le še sveče!

Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.


25.12.2018

Dajte nam mir!

Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru


18.12.2018

Nacionalni rumeni jopiči

Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič


11.12.2018

"OŠKOŠ"

Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.


04.12.2018

S sivih oblakov

Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič


27.11.2018

Cik-cak za nestrpne

Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič


20.11.2018

Zdravo, tukaj James iz Metallice!

Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite


13.11.2018

Vrane družijo se rade

Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.


Stran 13 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov