Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično
Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo. Predsednik republike, vlada in organ strašljivega imena »Svet za nacionalno varnost« ugotavljajo, da je varnost pri nas še vedno vrhunska in da v tej kategoriji v Evropi vodimo. Ker pa moramo ostati čuječni, so predlagali uvedbo ukrepov ki, poenostavljeno povedano, pomenijo manj človekovih pravic v zameno za več varnosti. Dilema, s katero se srečujejo mnoge demokracije po svetu in se je začela bolj intenzivno uveljavljati po 11. septembru, pa nosi v sebi kal pogube: kdo jamči, da bodo dodatni varnostni ukrepi veljali le za zlonamerne tujce, teroriste in kriminalce, ne pa tudi za politične opozicije, drugače misleče ali drugače živeče?
Dilema je resna, a v Slovenji ima tudi nekaj operetnih odtenkov.
Gre pa tako; čitalec registrskih tablic, električni paralizatorji, bodeča žica na meji, vodni topovi in nekatera nova policijska pooblastila … Vse to se zdi kot resen napad na pridobljene državljanske pravice in svoboščine in kritična javnost je ob predlogu takšne zakonodaje zastrigla z ušesi … a dvomeči človek se vpraša: »Napad na kakšne oz. katere pravice pa pomeni nova zakonodaja? Kdaj pa smo prebivalci Slovenije resnično uživali tako visoke standarde pri varovanju človekovih pravic, da bi jih bilo zdaj moč kršiti z vodnim topom, električnim paralizatorjem, žično ograjo in čitalcem registrskih tablic?«
Škarje in platno zakonodaje ima v rokah policija, ki bo tudi glavni izvrševalec novih ukrepov.
Kakšna je bila policija pred četrt stoletja, se mnogi še predobro spominjamo. Če si kršil zakon, si jih dobil po betici. Včasih si jih dobil po betici, tudi če nisi kršil zakona. Zato sta bila, tako trdi ulica, red in policija spoštovana. S prihodom demokracije se je sramežljivo uveljavila ideja, da se je tudi policija demokratizirala. Tako čez noč so policaji postali antipolicaji; ljubeznivi čuvaji stark na prehodih za pešce, simpatični usmerjevalci prometa v križiščih, godbeniki na državnih proslavah in zaščitniki slovenskega vrhunskega športa. A policaj je policaj. Demokratični policaj je še vedno policaj; to smo boleče izkusili na mariborskih protestih, ob aferi Koprivnikar in še kdaj. Čeprav zakonsko omejeni, sistemsko nadzorovani in menda vrhunsko vodeni so policisti še vedno represivni organ. Strah, da bodo z novo zakonodajo in novimi tehničnimi sredstvi bolj represivni, oziroma represivni samo v eno smer, se zdi otročja ali vsaj naivna. Odnos med posegom v človekove pravice in varnostjo je po našem svetem prepričanju napačno prikazan kot premo sorazmeren. Manj človekovih pravic ne pomeni več varnosti in obratno; še sploh, ko so postali morilsko orodje tovornjaki na pločniku …
Poleg tega gre za neživljenjsko, akademsko razpravo, ki je ob prvih beguncih na meji pozabljena … Če spomin ne vara, se pred dobrim letom nismo spraševali o naravi policijskih pooblastil, temveč smo za intervencijo vojske celo milo prosili.
Najlepši primer brezplodne razprave o človekovih pravicah in varnosti je še eden izmed predlaganih ukrepov, ki predvideva, da bo lahko policija brez odobritve sodišča pridobila IP naslov drugače anonimnih razpravljavcev na internetu.
Povedano drugače: če ga boste lomili po spletnih forumih, bodo policaji potrkali na vaša vrata, ne da bi jim to predhodno odobrilo neodvisno sodstvo. Policija meni, da je objava spletnega komentarja na javno dostopnem spletnem mestu zavestna odpoved zasebnosti, nasprotniki ukrepa pa menijo, da je spletna anonimnost osnovna človekova pravica.
Tudi ta ukrep je zbudil kar nekaj zgražanja, ki pa je prav tako opereteno kot zgražanje nad električnimi paralizatorji. Gre namreč za veliko mašo sprenevedanja. Družba, ki ne počne drugega, kot na svetovni splet lepi sebe, svoje otroke, hrano, ki jo použije, kraje, ki jih obišče … se bo nenadoma počutila ogroženo, če bo omejena v širjenju nekoristnih in največkrat negativnih mnenj? Oziroma drugače: če bi se spletni razpravljavci ob širjenju svojih svetovnonazorskih ali političnih ali etično moralnih vrednot podpisali, problema sploh ne bi bilo. Tako pa smo prišli do intrigantskega vprašanja: ali je anonimnost na spletu človekova pravica? Znan francoski dokument iz leta 1789 je zagotovo ne omenja, sodobno pravosodje pa še vedno bega med pravico do svobode govora in sankcioniranim začudenjem nad barvitimi mislimi slovenskih sodržavljanov.
Kaj bomo torej dobili za deset dek človekovih pravic, ki si jih bomo pustili izrezati iz narodovega telesa? Zagotovo ne več ali manj varnosti. S stališča varnosti smo praktično neobstoječe pravice žrtvovali zaman … A po drugi strani bomo sami v javnem diskurzu, skozi medije, ali pa na raznih socialnih omrežjih osnovne človekove pravice sodržavljanu poteptali večkrat, kot bi jih uspela poteptati policija.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično
Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo. Predsednik republike, vlada in organ strašljivega imena »Svet za nacionalno varnost« ugotavljajo, da je varnost pri nas še vedno vrhunska in da v tej kategoriji v Evropi vodimo. Ker pa moramo ostati čuječni, so predlagali uvedbo ukrepov ki, poenostavljeno povedano, pomenijo manj človekovih pravic v zameno za več varnosti. Dilema, s katero se srečujejo mnoge demokracije po svetu in se je začela bolj intenzivno uveljavljati po 11. septembru, pa nosi v sebi kal pogube: kdo jamči, da bodo dodatni varnostni ukrepi veljali le za zlonamerne tujce, teroriste in kriminalce, ne pa tudi za politične opozicije, drugače misleče ali drugače živeče?
Dilema je resna, a v Slovenji ima tudi nekaj operetnih odtenkov.
Gre pa tako; čitalec registrskih tablic, električni paralizatorji, bodeča žica na meji, vodni topovi in nekatera nova policijska pooblastila … Vse to se zdi kot resen napad na pridobljene državljanske pravice in svoboščine in kritična javnost je ob predlogu takšne zakonodaje zastrigla z ušesi … a dvomeči človek se vpraša: »Napad na kakšne oz. katere pravice pa pomeni nova zakonodaja? Kdaj pa smo prebivalci Slovenije resnično uživali tako visoke standarde pri varovanju človekovih pravic, da bi jih bilo zdaj moč kršiti z vodnim topom, električnim paralizatorjem, žično ograjo in čitalcem registrskih tablic?«
Škarje in platno zakonodaje ima v rokah policija, ki bo tudi glavni izvrševalec novih ukrepov.
Kakšna je bila policija pred četrt stoletja, se mnogi še predobro spominjamo. Če si kršil zakon, si jih dobil po betici. Včasih si jih dobil po betici, tudi če nisi kršil zakona. Zato sta bila, tako trdi ulica, red in policija spoštovana. S prihodom demokracije se je sramežljivo uveljavila ideja, da se je tudi policija demokratizirala. Tako čez noč so policaji postali antipolicaji; ljubeznivi čuvaji stark na prehodih za pešce, simpatični usmerjevalci prometa v križiščih, godbeniki na državnih proslavah in zaščitniki slovenskega vrhunskega športa. A policaj je policaj. Demokratični policaj je še vedno policaj; to smo boleče izkusili na mariborskih protestih, ob aferi Koprivnikar in še kdaj. Čeprav zakonsko omejeni, sistemsko nadzorovani in menda vrhunsko vodeni so policisti še vedno represivni organ. Strah, da bodo z novo zakonodajo in novimi tehničnimi sredstvi bolj represivni, oziroma represivni samo v eno smer, se zdi otročja ali vsaj naivna. Odnos med posegom v človekove pravice in varnostjo je po našem svetem prepričanju napačno prikazan kot premo sorazmeren. Manj človekovih pravic ne pomeni več varnosti in obratno; še sploh, ko so postali morilsko orodje tovornjaki na pločniku …
Poleg tega gre za neživljenjsko, akademsko razpravo, ki je ob prvih beguncih na meji pozabljena … Če spomin ne vara, se pred dobrim letom nismo spraševali o naravi policijskih pooblastil, temveč smo za intervencijo vojske celo milo prosili.
Najlepši primer brezplodne razprave o človekovih pravicah in varnosti je še eden izmed predlaganih ukrepov, ki predvideva, da bo lahko policija brez odobritve sodišča pridobila IP naslov drugače anonimnih razpravljavcev na internetu.
Povedano drugače: če ga boste lomili po spletnih forumih, bodo policaji potrkali na vaša vrata, ne da bi jim to predhodno odobrilo neodvisno sodstvo. Policija meni, da je objava spletnega komentarja na javno dostopnem spletnem mestu zavestna odpoved zasebnosti, nasprotniki ukrepa pa menijo, da je spletna anonimnost osnovna človekova pravica.
Tudi ta ukrep je zbudil kar nekaj zgražanja, ki pa je prav tako opereteno kot zgražanje nad električnimi paralizatorji. Gre namreč za veliko mašo sprenevedanja. Družba, ki ne počne drugega, kot na svetovni splet lepi sebe, svoje otroke, hrano, ki jo použije, kraje, ki jih obišče … se bo nenadoma počutila ogroženo, če bo omejena v širjenju nekoristnih in največkrat negativnih mnenj? Oziroma drugače: če bi se spletni razpravljavci ob širjenju svojih svetovnonazorskih ali političnih ali etično moralnih vrednot podpisali, problema sploh ne bi bilo. Tako pa smo prišli do intrigantskega vprašanja: ali je anonimnost na spletu človekova pravica? Znan francoski dokument iz leta 1789 je zagotovo ne omenja, sodobno pravosodje pa še vedno bega med pravico do svobode govora in sankcioniranim začudenjem nad barvitimi mislimi slovenskih sodržavljanov.
Kaj bomo torej dobili za deset dek človekovih pravic, ki si jih bomo pustili izrezati iz narodovega telesa? Zagotovo ne več ali manj varnosti. S stališča varnosti smo praktično neobstoječe pravice žrtvovali zaman … A po drugi strani bomo sami v javnem diskurzu, skozi medije, ali pa na raznih socialnih omrežjih osnovne človekove pravice sodržavljanu poteptali večkrat, kot bi jih uspela poteptati policija.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Neveljaven email naslov