Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kolumna Marka Radmiloviča. Ne preslišite!
Danes še vroča tema sredi hladne zime. O hladni zimi. Nekaj skrajno nenavadnega se je zgodilo ob prvem letošnjem sneženju. Država je doživela skoraj kolaps. Promet je zastal, v bolnišnicah so vpeljali izredne razmere in mediji so ponoreli. Zapadlo je deset, ponekod celih petnajst centimetrov snega. In led je bil na tleh. Recept za katastrofo in izjemno čudi neodzivnost vlade, ki ni razglasila naravne katastrofe in zaprosila Bruslja za pomoč iz sklada, namenjenega naravnim katastrofam.
Začelo se je s polarnim mrazom, za katerega se je izkazalo, da je le polarni zrak, končalo pa se je z kataklizmo. In razumni človek bi vse to mirno požrl; vil roke v obupu ter sočustvoval s ponesrečenci in nesrečnimi vozniki, če ne bi imel zgodovinskega spomina. Ali bolje rečeno »zimskega spomina.«
Še ne tako dolgo nazaj je pozimi v tej deželi zapadlo tudi do trideset centimetrov snega. Še huje: včasih je zapadlo nepredstavljivih štirideset centimetrov snega. In v višje ležečih krajih celo pol metra. Glede na arktičnost svoje dežele bi Slovenci, glede na katastrofo ob zapadlih desetih centimetrih, morali izumreti že pred desetletji. Pa nismo. Kako smo preživeli vse tiste zime, poledice in škandaloznih štirideset centimetrov snega, če nas je pred dnevi desetcentimetrsko sneženje skoraj ugonobilo?
Najprej in na začetku: mediji se nikoli prej niso toliko ukvarjali z vremenom. In tudi vreme, oziroma njegovi preroki, se niso toliko ukvarjali z mediji. Danes je v histeriji kontroliranja vsega na udaru tudi vreme. Ne le, da moramo vedeti kakšno bo, vedeti moramo tudi, kakšno je. Tako, in to niti ni šala, digitalni zasvojenci na svojih mobilnih napravah spremljajo, kakšno je vreme v njihovem domačem kraju. Namesto da bi pogledali skozi okno. In iz te histerije se je rodila skovanka o nevarnem vremenu. Ki je postalo vsako vreme, ki ni povprečno. Če preveč piha, imamo opozorilo, če preveč dežuje, imamo opozorilo, če grozi toča, imamo opozorilo, če je vroče, imamo opozorilo: sploh pa imamo opozorilo, če sneži ali celo, če bo snežilo. Ker sneži v glavnem pozimi, nas vremenarji umirjeno, mediji pa histerično opozarjajo na zimo. Ni daleč dan, ko bomo ob mraku dobili opozorilo pred nočjo.
Tako smo bili pred prvim letošnjim sneženjem pošteno opozorjeni, da sneg bo. In še pred snegom dež. A vsa opozorila niso zalegla, kajti nad slovenskimi kostmi je zima naredila pogrom. Najbrž od partizanov sem ni padlo toliko Slovencev. Če smo analitični: predvsem v Ljubljani so cepali kot muhe. Kaj se je zgodilo?
Res je bilo zadnjih osem božičev zelenih in zimski meseci bolj kot ne kilavi, a hoja, tudi po zahtevni podlagi, je ena temeljnih značilnosti človeške živali. Menda nismo pozabili hoditi?
Mogoče samo naivna špekulacija, a nekaj bo zaradi razvajenosti, ki jo, predvsem meščanom, nudijo urejeni mestni pločniki. Z zadnjimi lišpanji, ki so bila potrebna za to, da Ljubljana postane najlepšo mesto na svetu, hoja po prestolnici ni več noben izziv! Nobenih luž, udarnih jam, visokih pločnikov; vse je tlakovano, prijazno, nagibno, v eni ravnini in kar je podobnih urbano prijaznih pojmov. Hoja po mestu ni več ne miselni, še manj lokomotorni izziv! In ko se nekoč ta pločniška popolnost sfiži, nastane pokol, kot se je zgodil oni dan.
Bila je podoba, kot da bi ljudje pozabili hoditi, v bistvu pa so pozabili razmišljati. Kaj razmišljati! Ljudje so se raje zanesli na mestno komunalo kot na najgloblje instinkte, ki se skrivajo v naši DNK. Če januarja, po sušnem mesecu strupenega mraza, nekaj prileti z neba, bo drselo. Če drsi, je treba stopiti previdno. In če drsi, se je treba primerno obuti. Če pešec nima primernega obuvala in če ni ne pripravljen, ali ne zmožen stopiti previdno, naj ostane doma. Kajti hoja po desetih centimetrih snega, kot smo ugotovili že uvodoma, je hudičevo nevarna rabota …
In kot se zaskrbljeno vprašajo novinarji na koncu oglašanja s prizorišča sneženja samega: “Kaj storiti, da se to ne bo več dogajalo?”
“I, kaj? Ukiniti zimo, izločiti tovornjake že na Madžarskem, zamenjati župana, nagnati meteorologe, odpustiti mestno komunalo, zmanjšati čakalne vrste in rezervirati si smučanje v Avstriji.”
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kolumna Marka Radmiloviča. Ne preslišite!
Danes še vroča tema sredi hladne zime. O hladni zimi. Nekaj skrajno nenavadnega se je zgodilo ob prvem letošnjem sneženju. Država je doživela skoraj kolaps. Promet je zastal, v bolnišnicah so vpeljali izredne razmere in mediji so ponoreli. Zapadlo je deset, ponekod celih petnajst centimetrov snega. In led je bil na tleh. Recept za katastrofo in izjemno čudi neodzivnost vlade, ki ni razglasila naravne katastrofe in zaprosila Bruslja za pomoč iz sklada, namenjenega naravnim katastrofam.
Začelo se je s polarnim mrazom, za katerega se je izkazalo, da je le polarni zrak, končalo pa se je z kataklizmo. In razumni človek bi vse to mirno požrl; vil roke v obupu ter sočustvoval s ponesrečenci in nesrečnimi vozniki, če ne bi imel zgodovinskega spomina. Ali bolje rečeno »zimskega spomina.«
Še ne tako dolgo nazaj je pozimi v tej deželi zapadlo tudi do trideset centimetrov snega. Še huje: včasih je zapadlo nepredstavljivih štirideset centimetrov snega. In v višje ležečih krajih celo pol metra. Glede na arktičnost svoje dežele bi Slovenci, glede na katastrofo ob zapadlih desetih centimetrih, morali izumreti že pred desetletji. Pa nismo. Kako smo preživeli vse tiste zime, poledice in škandaloznih štirideset centimetrov snega, če nas je pred dnevi desetcentimetrsko sneženje skoraj ugonobilo?
Najprej in na začetku: mediji se nikoli prej niso toliko ukvarjali z vremenom. In tudi vreme, oziroma njegovi preroki, se niso toliko ukvarjali z mediji. Danes je v histeriji kontroliranja vsega na udaru tudi vreme. Ne le, da moramo vedeti kakšno bo, vedeti moramo tudi, kakšno je. Tako, in to niti ni šala, digitalni zasvojenci na svojih mobilnih napravah spremljajo, kakšno je vreme v njihovem domačem kraju. Namesto da bi pogledali skozi okno. In iz te histerije se je rodila skovanka o nevarnem vremenu. Ki je postalo vsako vreme, ki ni povprečno. Če preveč piha, imamo opozorilo, če preveč dežuje, imamo opozorilo, če grozi toča, imamo opozorilo, če je vroče, imamo opozorilo: sploh pa imamo opozorilo, če sneži ali celo, če bo snežilo. Ker sneži v glavnem pozimi, nas vremenarji umirjeno, mediji pa histerično opozarjajo na zimo. Ni daleč dan, ko bomo ob mraku dobili opozorilo pred nočjo.
Tako smo bili pred prvim letošnjim sneženjem pošteno opozorjeni, da sneg bo. In še pred snegom dež. A vsa opozorila niso zalegla, kajti nad slovenskimi kostmi je zima naredila pogrom. Najbrž od partizanov sem ni padlo toliko Slovencev. Če smo analitični: predvsem v Ljubljani so cepali kot muhe. Kaj se je zgodilo?
Res je bilo zadnjih osem božičev zelenih in zimski meseci bolj kot ne kilavi, a hoja, tudi po zahtevni podlagi, je ena temeljnih značilnosti človeške živali. Menda nismo pozabili hoditi?
Mogoče samo naivna špekulacija, a nekaj bo zaradi razvajenosti, ki jo, predvsem meščanom, nudijo urejeni mestni pločniki. Z zadnjimi lišpanji, ki so bila potrebna za to, da Ljubljana postane najlepšo mesto na svetu, hoja po prestolnici ni več noben izziv! Nobenih luž, udarnih jam, visokih pločnikov; vse je tlakovano, prijazno, nagibno, v eni ravnini in kar je podobnih urbano prijaznih pojmov. Hoja po mestu ni več ne miselni, še manj lokomotorni izziv! In ko se nekoč ta pločniška popolnost sfiži, nastane pokol, kot se je zgodil oni dan.
Bila je podoba, kot da bi ljudje pozabili hoditi, v bistvu pa so pozabili razmišljati. Kaj razmišljati! Ljudje so se raje zanesli na mestno komunalo kot na najgloblje instinkte, ki se skrivajo v naši DNK. Če januarja, po sušnem mesecu strupenega mraza, nekaj prileti z neba, bo drselo. Če drsi, je treba stopiti previdno. In če drsi, se je treba primerno obuti. Če pešec nima primernega obuvala in če ni ne pripravljen, ali ne zmožen stopiti previdno, naj ostane doma. Kajti hoja po desetih centimetrih snega, kot smo ugotovili že uvodoma, je hudičevo nevarna rabota …
In kot se zaskrbljeno vprašajo novinarji na koncu oglašanja s prizorišča sneženja samega: “Kaj storiti, da se to ne bo več dogajalo?”
“I, kaj? Ukiniti zimo, izločiti tovornjake že na Madžarskem, zamenjati župana, nagnati meteorologe, odpustiti mestno komunalo, zmanjšati čakalne vrste in rezervirati si smučanje v Avstriji.”
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Neveljaven email naslov