Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kolumna Marka Radmiloviča. Ne preslišite!
Danes še vroča tema sredi hladne zime. O hladni zimi. Nekaj skrajno nenavadnega se je zgodilo ob prvem letošnjem sneženju. Država je doživela skoraj kolaps. Promet je zastal, v bolnišnicah so vpeljali izredne razmere in mediji so ponoreli. Zapadlo je deset, ponekod celih petnajst centimetrov snega. In led je bil na tleh. Recept za katastrofo in izjemno čudi neodzivnost vlade, ki ni razglasila naravne katastrofe in zaprosila Bruslja za pomoč iz sklada, namenjenega naravnim katastrofam.
Začelo se je s polarnim mrazom, za katerega se je izkazalo, da je le polarni zrak, končalo pa se je z kataklizmo. In razumni človek bi vse to mirno požrl; vil roke v obupu ter sočustvoval s ponesrečenci in nesrečnimi vozniki, če ne bi imel zgodovinskega spomina. Ali bolje rečeno »zimskega spomina.«
Še ne tako dolgo nazaj je pozimi v tej deželi zapadlo tudi do trideset centimetrov snega. Še huje: včasih je zapadlo nepredstavljivih štirideset centimetrov snega. In v višje ležečih krajih celo pol metra. Glede na arktičnost svoje dežele bi Slovenci, glede na katastrofo ob zapadlih desetih centimetrih, morali izumreti že pred desetletji. Pa nismo. Kako smo preživeli vse tiste zime, poledice in škandaloznih štirideset centimetrov snega, če nas je pred dnevi desetcentimetrsko sneženje skoraj ugonobilo?
Najprej in na začetku: mediji se nikoli prej niso toliko ukvarjali z vremenom. In tudi vreme, oziroma njegovi preroki, se niso toliko ukvarjali z mediji. Danes je v histeriji kontroliranja vsega na udaru tudi vreme. Ne le, da moramo vedeti kakšno bo, vedeti moramo tudi, kakšno je. Tako, in to niti ni šala, digitalni zasvojenci na svojih mobilnih napravah spremljajo, kakšno je vreme v njihovem domačem kraju. Namesto da bi pogledali skozi okno. In iz te histerije se je rodila skovanka o nevarnem vremenu. Ki je postalo vsako vreme, ki ni povprečno. Če preveč piha, imamo opozorilo, če preveč dežuje, imamo opozorilo, če grozi toča, imamo opozorilo, če je vroče, imamo opozorilo: sploh pa imamo opozorilo, če sneži ali celo, če bo snežilo. Ker sneži v glavnem pozimi, nas vremenarji umirjeno, mediji pa histerično opozarjajo na zimo. Ni daleč dan, ko bomo ob mraku dobili opozorilo pred nočjo.
Tako smo bili pred prvim letošnjim sneženjem pošteno opozorjeni, da sneg bo. In še pred snegom dež. A vsa opozorila niso zalegla, kajti nad slovenskimi kostmi je zima naredila pogrom. Najbrž od partizanov sem ni padlo toliko Slovencev. Če smo analitični: predvsem v Ljubljani so cepali kot muhe. Kaj se je zgodilo?
Res je bilo zadnjih osem božičev zelenih in zimski meseci bolj kot ne kilavi, a hoja, tudi po zahtevni podlagi, je ena temeljnih značilnosti človeške živali. Menda nismo pozabili hoditi?
Mogoče samo naivna špekulacija, a nekaj bo zaradi razvajenosti, ki jo, predvsem meščanom, nudijo urejeni mestni pločniki. Z zadnjimi lišpanji, ki so bila potrebna za to, da Ljubljana postane najlepšo mesto na svetu, hoja po prestolnici ni več noben izziv! Nobenih luž, udarnih jam, visokih pločnikov; vse je tlakovano, prijazno, nagibno, v eni ravnini in kar je podobnih urbano prijaznih pojmov. Hoja po mestu ni več ne miselni, še manj lokomotorni izziv! In ko se nekoč ta pločniška popolnost sfiži, nastane pokol, kot se je zgodil oni dan.
Bila je podoba, kot da bi ljudje pozabili hoditi, v bistvu pa so pozabili razmišljati. Kaj razmišljati! Ljudje so se raje zanesli na mestno komunalo kot na najgloblje instinkte, ki se skrivajo v naši DNK. Če januarja, po sušnem mesecu strupenega mraza, nekaj prileti z neba, bo drselo. Če drsi, je treba stopiti previdno. In če drsi, se je treba primerno obuti. Če pešec nima primernega obuvala in če ni ne pripravljen, ali ne zmožen stopiti previdno, naj ostane doma. Kajti hoja po desetih centimetrih snega, kot smo ugotovili že uvodoma, je hudičevo nevarna rabota …
In kot se zaskrbljeno vprašajo novinarji na koncu oglašanja s prizorišča sneženja samega: “Kaj storiti, da se to ne bo več dogajalo?”
“I, kaj? Ukiniti zimo, izločiti tovornjake že na Madžarskem, zamenjati župana, nagnati meteorologe, odpustiti mestno komunalo, zmanjšati čakalne vrste in rezervirati si smučanje v Avstriji.”
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kolumna Marka Radmiloviča. Ne preslišite!
Danes še vroča tema sredi hladne zime. O hladni zimi. Nekaj skrajno nenavadnega se je zgodilo ob prvem letošnjem sneženju. Država je doživela skoraj kolaps. Promet je zastal, v bolnišnicah so vpeljali izredne razmere in mediji so ponoreli. Zapadlo je deset, ponekod celih petnajst centimetrov snega. In led je bil na tleh. Recept za katastrofo in izjemno čudi neodzivnost vlade, ki ni razglasila naravne katastrofe in zaprosila Bruslja za pomoč iz sklada, namenjenega naravnim katastrofam.
Začelo se je s polarnim mrazom, za katerega se je izkazalo, da je le polarni zrak, končalo pa se je z kataklizmo. In razumni človek bi vse to mirno požrl; vil roke v obupu ter sočustvoval s ponesrečenci in nesrečnimi vozniki, če ne bi imel zgodovinskega spomina. Ali bolje rečeno »zimskega spomina.«
Še ne tako dolgo nazaj je pozimi v tej deželi zapadlo tudi do trideset centimetrov snega. Še huje: včasih je zapadlo nepredstavljivih štirideset centimetrov snega. In v višje ležečih krajih celo pol metra. Glede na arktičnost svoje dežele bi Slovenci, glede na katastrofo ob zapadlih desetih centimetrih, morali izumreti že pred desetletji. Pa nismo. Kako smo preživeli vse tiste zime, poledice in škandaloznih štirideset centimetrov snega, če nas je pred dnevi desetcentimetrsko sneženje skoraj ugonobilo?
Najprej in na začetku: mediji se nikoli prej niso toliko ukvarjali z vremenom. In tudi vreme, oziroma njegovi preroki, se niso toliko ukvarjali z mediji. Danes je v histeriji kontroliranja vsega na udaru tudi vreme. Ne le, da moramo vedeti kakšno bo, vedeti moramo tudi, kakšno je. Tako, in to niti ni šala, digitalni zasvojenci na svojih mobilnih napravah spremljajo, kakšno je vreme v njihovem domačem kraju. Namesto da bi pogledali skozi okno. In iz te histerije se je rodila skovanka o nevarnem vremenu. Ki je postalo vsako vreme, ki ni povprečno. Če preveč piha, imamo opozorilo, če preveč dežuje, imamo opozorilo, če grozi toča, imamo opozorilo, če je vroče, imamo opozorilo: sploh pa imamo opozorilo, če sneži ali celo, če bo snežilo. Ker sneži v glavnem pozimi, nas vremenarji umirjeno, mediji pa histerično opozarjajo na zimo. Ni daleč dan, ko bomo ob mraku dobili opozorilo pred nočjo.
Tako smo bili pred prvim letošnjim sneženjem pošteno opozorjeni, da sneg bo. In še pred snegom dež. A vsa opozorila niso zalegla, kajti nad slovenskimi kostmi je zima naredila pogrom. Najbrž od partizanov sem ni padlo toliko Slovencev. Če smo analitični: predvsem v Ljubljani so cepali kot muhe. Kaj se je zgodilo?
Res je bilo zadnjih osem božičev zelenih in zimski meseci bolj kot ne kilavi, a hoja, tudi po zahtevni podlagi, je ena temeljnih značilnosti človeške živali. Menda nismo pozabili hoditi?
Mogoče samo naivna špekulacija, a nekaj bo zaradi razvajenosti, ki jo, predvsem meščanom, nudijo urejeni mestni pločniki. Z zadnjimi lišpanji, ki so bila potrebna za to, da Ljubljana postane najlepšo mesto na svetu, hoja po prestolnici ni več noben izziv! Nobenih luž, udarnih jam, visokih pločnikov; vse je tlakovano, prijazno, nagibno, v eni ravnini in kar je podobnih urbano prijaznih pojmov. Hoja po mestu ni več ne miselni, še manj lokomotorni izziv! In ko se nekoč ta pločniška popolnost sfiži, nastane pokol, kot se je zgodil oni dan.
Bila je podoba, kot da bi ljudje pozabili hoditi, v bistvu pa so pozabili razmišljati. Kaj razmišljati! Ljudje so se raje zanesli na mestno komunalo kot na najgloblje instinkte, ki se skrivajo v naši DNK. Če januarja, po sušnem mesecu strupenega mraza, nekaj prileti z neba, bo drselo. Če drsi, je treba stopiti previdno. In če drsi, se je treba primerno obuti. Če pešec nima primernega obuvala in če ni ne pripravljen, ali ne zmožen stopiti previdno, naj ostane doma. Kajti hoja po desetih centimetrih snega, kot smo ugotovili že uvodoma, je hudičevo nevarna rabota …
In kot se zaskrbljeno vprašajo novinarji na koncu oglašanja s prizorišča sneženja samega: “Kaj storiti, da se to ne bo več dogajalo?”
“I, kaj? Ukiniti zimo, izločiti tovornjake že na Madžarskem, zamenjati župana, nagnati meteorologe, odpustiti mestno komunalo, zmanjšati čakalne vrste in rezervirati si smučanje v Avstriji.”
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Neveljaven email naslov