Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo “so le Avstrijci,” imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik.
Najprej: “Brez panike! Slovenščina ni prvi jezik, ki so mu Avstrijci storili silo … le poglejte, kaj so storili nemščini!”
Nič tako groznega, pa čeprav jo prepovejo, ne morejo storiti s slovenščino, česar že ne bi prej storili z nemščino. Avstrijci so Goethejev jezik spremenili v nejasen tok žlobudranja in pogrkovanja in nekdanji mariborski župan ni zaman ločil nemščino in avstrijščino. Takrat so se mediji njegovi izjavi, da bo neka publikacija natisnjena tako v slovenščini kot avstrijščini, smejali, a Franc, pravi ded, je že vedel, kaj govori.
Avstrijsko maličenje nemščine ima tudi svoj praktični dokaz, avtor teh vrstic ga je neštetokrat videl. Ko gredo Nemci izkusit vinski turizem južne Štajerske, pogosto ne vedo, ali so v Sloveniji ali v Avstriji. Pokrajina je identična, meje ni več, vina so podobna, razumejo pa ne ne enih in ne drugih.
Ampak mi nemščine ne moremo obvarovati kvarnega vpliva “holcarske fonetike.”
Ampak mi nemščine ne moremo obvarovati kvarnega vpliva “holcarske fonetike,” naša naloga je, da predvsem poskrbimo za slovenščino. Vsak nekaj starejši se spominja dramatičnih poročil o zborovanjih rjavosrajčnih prenapetežev po koroških dolinah in še ne dolgo nazaj sporne politične kariere osončenega Haiderja. Z evropsko integracijo, z zlomom totalitarnih režimov, pa tudi z vsaj delno restavracijo predrevolucionarnih vzorcev smo menili, da smo se severnim sosedom usedli v dušo do te mere, da so nas začeli vsaj tolerirati, če že ne odobravati. In če ne že nas, vsaj našo manjšino. Pa smo se, če sledimo predlogu pokrajinske ustave, zmotili. Tako smo spet na začetku: pri diplomatskih notah, vihanju rok v nemoči in pri dramatičnih poročilih o manifestacijah izpod režijske taktirke Leni Riefenstahl. Zdi se, da razen katoliške nastavitve še drugega lica Slovenija nima primernega orožja, s katerim bi se uprla očitni in brezsramni provokaciji koroške deželne politike. Pa jo imamo … Uporabiti moramo orožje gospodarske blokade!
Gospodarska blokada je mogočno orožje in Slovenci smo je bili v preteklosti že večkrat deležni. Vsake toliko so naši bivši bratje konec osemdesetih preteklega stoletja prenehali kupovati Krkino kozmetiko, Gorenjeve televizorje ali Palomine izdelke kot kazen za politična stališča slovenske vlade ali celo za dejanja celotnega naroda. Gospodarska blokada ali blokada izdelkov je ne le mogočno gospodarskopolitično, temveč tudi simbolno orožje. Zdi se, da sodobna blokada Rusije vladarjev Kremlja ne jezi toliko zaradi same gospodarske škode, kot zaradi med vrsticami skritega podcenjevanja mogočne države.
Avstrijo, še posebej avstrijsko Koroško, moramo gospodarsko blokirati.
In prav po tem orožju moramo seči Slovenci. Avstrijo, še posebej avstrijsko Koroško, moramo gospodarsko blokirati. “I, s čim?,” poreče skromna slovenska duša. “Kaj pa imamo mi, česar nimajo na avstrijskem Koroškem boljšega in v izobilju?”
Res je, da so sosedi veleblagovnica evropskega blagostanja, ampak v eni sami kategoriji pa jih le držimo za prašnike.
Avstrijski, oziroma koroški turizem je na veliko odvisen od koroških smučišč. In koroška smučišča so na veliko odvisna od slovenskih smučarjev. Kljub napihovanju in reklami se koroška smučišča ne morejo primerjati s salzburškimi ali bog ne daj tirolskimi in številna so tik pred stečajem. Nekatera so celo že zaprla svoje žičnice. Eni izmed tradicionalnih gostov koroških smučišč smo na smučanje blazni Slovenci. Te dni smo v počitniškem času na smučiščih severno od Karavank slišali več slovenščine kot, prosto po Kanglerju, avstrijščine. Za to ne potrebujemo ne statistike ne trdnih dokazov, temveč samo nekajurni obisk Mokrin ali Osojščice, Pece in ostalih slovenskih krajev, kjer so severni sosedje pripeli svoje jeklenice.
Blokirajmo jih! Njih bo bolelo, mi bomo privarčevali. In če spomin ne vara, ne bomo prvi. Pred desetletjem in več, ko se je Haider kot kancler skoraj vselil v vladno palačo, so Nemci in Nizozemci deklarativno odpovedali zimovanja v do takrat elitnem Bad Kleinkirchheimu. Ni nam treba drugega, kot le ponoviti njihovo akcijo izpred nekaj let in če ne drugega, bodo zastrigli z ušesi, ali dvignili obrv v koroškem turističnem gospodarstvu, ki je vlečni konj pokrajine pred bankrotom.
Avstrijski, oziroma koroški turizem je na veliko odvisen od koroških smučišč.
Ob tem, da bomo sosede s tem opozorili, kako je sosedstvo dvosmerna cesta, oziroma da si lahko prevedejo dele naše himne, pa bomo za manjšino naredili nekaj konkretnega. Ker od repenčenja v slovenskem parlamentu odrasla igralska skupina na Selah, ki je na oder z odrekanjem, načelnostjo in trudom postavila Molierovega “Zdravnika po sili,” nima nič.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo “so le Avstrijci,” imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik.
Najprej: “Brez panike! Slovenščina ni prvi jezik, ki so mu Avstrijci storili silo … le poglejte, kaj so storili nemščini!”
Nič tako groznega, pa čeprav jo prepovejo, ne morejo storiti s slovenščino, česar že ne bi prej storili z nemščino. Avstrijci so Goethejev jezik spremenili v nejasen tok žlobudranja in pogrkovanja in nekdanji mariborski župan ni zaman ločil nemščino in avstrijščino. Takrat so se mediji njegovi izjavi, da bo neka publikacija natisnjena tako v slovenščini kot avstrijščini, smejali, a Franc, pravi ded, je že vedel, kaj govori.
Avstrijsko maličenje nemščine ima tudi svoj praktični dokaz, avtor teh vrstic ga je neštetokrat videl. Ko gredo Nemci izkusit vinski turizem južne Štajerske, pogosto ne vedo, ali so v Sloveniji ali v Avstriji. Pokrajina je identična, meje ni več, vina so podobna, razumejo pa ne ne enih in ne drugih.
Ampak mi nemščine ne moremo obvarovati kvarnega vpliva “holcarske fonetike.”
Ampak mi nemščine ne moremo obvarovati kvarnega vpliva “holcarske fonetike,” naša naloga je, da predvsem poskrbimo za slovenščino. Vsak nekaj starejši se spominja dramatičnih poročil o zborovanjih rjavosrajčnih prenapetežev po koroških dolinah in še ne dolgo nazaj sporne politične kariere osončenega Haiderja. Z evropsko integracijo, z zlomom totalitarnih režimov, pa tudi z vsaj delno restavracijo predrevolucionarnih vzorcev smo menili, da smo se severnim sosedom usedli v dušo do te mere, da so nas začeli vsaj tolerirati, če že ne odobravati. In če ne že nas, vsaj našo manjšino. Pa smo se, če sledimo predlogu pokrajinske ustave, zmotili. Tako smo spet na začetku: pri diplomatskih notah, vihanju rok v nemoči in pri dramatičnih poročilih o manifestacijah izpod režijske taktirke Leni Riefenstahl. Zdi se, da razen katoliške nastavitve še drugega lica Slovenija nima primernega orožja, s katerim bi se uprla očitni in brezsramni provokaciji koroške deželne politike. Pa jo imamo … Uporabiti moramo orožje gospodarske blokade!
Gospodarska blokada je mogočno orožje in Slovenci smo je bili v preteklosti že večkrat deležni. Vsake toliko so naši bivši bratje konec osemdesetih preteklega stoletja prenehali kupovati Krkino kozmetiko, Gorenjeve televizorje ali Palomine izdelke kot kazen za politična stališča slovenske vlade ali celo za dejanja celotnega naroda. Gospodarska blokada ali blokada izdelkov je ne le mogočno gospodarskopolitično, temveč tudi simbolno orožje. Zdi se, da sodobna blokada Rusije vladarjev Kremlja ne jezi toliko zaradi same gospodarske škode, kot zaradi med vrsticami skritega podcenjevanja mogočne države.
Avstrijo, še posebej avstrijsko Koroško, moramo gospodarsko blokirati.
In prav po tem orožju moramo seči Slovenci. Avstrijo, še posebej avstrijsko Koroško, moramo gospodarsko blokirati. “I, s čim?,” poreče skromna slovenska duša. “Kaj pa imamo mi, česar nimajo na avstrijskem Koroškem boljšega in v izobilju?”
Res je, da so sosedi veleblagovnica evropskega blagostanja, ampak v eni sami kategoriji pa jih le držimo za prašnike.
Avstrijski, oziroma koroški turizem je na veliko odvisen od koroških smučišč. In koroška smučišča so na veliko odvisna od slovenskih smučarjev. Kljub napihovanju in reklami se koroška smučišča ne morejo primerjati s salzburškimi ali bog ne daj tirolskimi in številna so tik pred stečajem. Nekatera so celo že zaprla svoje žičnice. Eni izmed tradicionalnih gostov koroških smučišč smo na smučanje blazni Slovenci. Te dni smo v počitniškem času na smučiščih severno od Karavank slišali več slovenščine kot, prosto po Kanglerju, avstrijščine. Za to ne potrebujemo ne statistike ne trdnih dokazov, temveč samo nekajurni obisk Mokrin ali Osojščice, Pece in ostalih slovenskih krajev, kjer so severni sosedje pripeli svoje jeklenice.
Blokirajmo jih! Njih bo bolelo, mi bomo privarčevali. In če spomin ne vara, ne bomo prvi. Pred desetletjem in več, ko se je Haider kot kancler skoraj vselil v vladno palačo, so Nemci in Nizozemci deklarativno odpovedali zimovanja v do takrat elitnem Bad Kleinkirchheimu. Ni nam treba drugega, kot le ponoviti njihovo akcijo izpred nekaj let in če ne drugega, bodo zastrigli z ušesi, ali dvignili obrv v koroškem turističnem gospodarstvu, ki je vlečni konj pokrajine pred bankrotom.
Avstrijski, oziroma koroški turizem je na veliko odvisen od koroških smučišč.
Ob tem, da bomo sosede s tem opozorili, kako je sosedstvo dvosmerna cesta, oziroma da si lahko prevedejo dele naše himne, pa bomo za manjšino naredili nekaj konkretnega. Ker od repenčenja v slovenskem parlamentu odrasla igralska skupina na Selah, ki je na oder z odrekanjem, načelnostjo in trudom postavila Molierovega “Zdravnika po sili,” nima nič.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov