Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo “so le Avstrijci,” imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik.
Najprej: “Brez panike! Slovenščina ni prvi jezik, ki so mu Avstrijci storili silo … le poglejte, kaj so storili nemščini!”
Nič tako groznega, pa čeprav jo prepovejo, ne morejo storiti s slovenščino, česar že ne bi prej storili z nemščino. Avstrijci so Goethejev jezik spremenili v nejasen tok žlobudranja in pogrkovanja in nekdanji mariborski župan ni zaman ločil nemščino in avstrijščino. Takrat so se mediji njegovi izjavi, da bo neka publikacija natisnjena tako v slovenščini kot avstrijščini, smejali, a Franc, pravi ded, je že vedel, kaj govori.
Avstrijsko maličenje nemščine ima tudi svoj praktični dokaz, avtor teh vrstic ga je neštetokrat videl. Ko gredo Nemci izkusit vinski turizem južne Štajerske, pogosto ne vedo, ali so v Sloveniji ali v Avstriji. Pokrajina je identična, meje ni več, vina so podobna, razumejo pa ne ne enih in ne drugih.
Ampak mi nemščine ne moremo obvarovati kvarnega vpliva “holcarske fonetike.”
Ampak mi nemščine ne moremo obvarovati kvarnega vpliva “holcarske fonetike,” naša naloga je, da predvsem poskrbimo za slovenščino. Vsak nekaj starejši se spominja dramatičnih poročil o zborovanjih rjavosrajčnih prenapetežev po koroških dolinah in še ne dolgo nazaj sporne politične kariere osončenega Haiderja. Z evropsko integracijo, z zlomom totalitarnih režimov, pa tudi z vsaj delno restavracijo predrevolucionarnih vzorcev smo menili, da smo se severnim sosedom usedli v dušo do te mere, da so nas začeli vsaj tolerirati, če že ne odobravati. In če ne že nas, vsaj našo manjšino. Pa smo se, če sledimo predlogu pokrajinske ustave, zmotili. Tako smo spet na začetku: pri diplomatskih notah, vihanju rok v nemoči in pri dramatičnih poročilih o manifestacijah izpod režijske taktirke Leni Riefenstahl. Zdi se, da razen katoliške nastavitve še drugega lica Slovenija nima primernega orožja, s katerim bi se uprla očitni in brezsramni provokaciji koroške deželne politike. Pa jo imamo … Uporabiti moramo orožje gospodarske blokade!
Gospodarska blokada je mogočno orožje in Slovenci smo je bili v preteklosti že večkrat deležni. Vsake toliko so naši bivši bratje konec osemdesetih preteklega stoletja prenehali kupovati Krkino kozmetiko, Gorenjeve televizorje ali Palomine izdelke kot kazen za politična stališča slovenske vlade ali celo za dejanja celotnega naroda. Gospodarska blokada ali blokada izdelkov je ne le mogočno gospodarskopolitično, temveč tudi simbolno orožje. Zdi se, da sodobna blokada Rusije vladarjev Kremlja ne jezi toliko zaradi same gospodarske škode, kot zaradi med vrsticami skritega podcenjevanja mogočne države.
Avstrijo, še posebej avstrijsko Koroško, moramo gospodarsko blokirati.
In prav po tem orožju moramo seči Slovenci. Avstrijo, še posebej avstrijsko Koroško, moramo gospodarsko blokirati. “I, s čim?,” poreče skromna slovenska duša. “Kaj pa imamo mi, česar nimajo na avstrijskem Koroškem boljšega in v izobilju?”
Res je, da so sosedi veleblagovnica evropskega blagostanja, ampak v eni sami kategoriji pa jih le držimo za prašnike.
Avstrijski, oziroma koroški turizem je na veliko odvisen od koroških smučišč. In koroška smučišča so na veliko odvisna od slovenskih smučarjev. Kljub napihovanju in reklami se koroška smučišča ne morejo primerjati s salzburškimi ali bog ne daj tirolskimi in številna so tik pred stečajem. Nekatera so celo že zaprla svoje žičnice. Eni izmed tradicionalnih gostov koroških smučišč smo na smučanje blazni Slovenci. Te dni smo v počitniškem času na smučiščih severno od Karavank slišali več slovenščine kot, prosto po Kanglerju, avstrijščine. Za to ne potrebujemo ne statistike ne trdnih dokazov, temveč samo nekajurni obisk Mokrin ali Osojščice, Pece in ostalih slovenskih krajev, kjer so severni sosedje pripeli svoje jeklenice.
Blokirajmo jih! Njih bo bolelo, mi bomo privarčevali. In če spomin ne vara, ne bomo prvi. Pred desetletjem in več, ko se je Haider kot kancler skoraj vselil v vladno palačo, so Nemci in Nizozemci deklarativno odpovedali zimovanja v do takrat elitnem Bad Kleinkirchheimu. Ni nam treba drugega, kot le ponoviti njihovo akcijo izpred nekaj let in če ne drugega, bodo zastrigli z ušesi, ali dvignili obrv v koroškem turističnem gospodarstvu, ki je vlečni konj pokrajine pred bankrotom.
Avstrijski, oziroma koroški turizem je na veliko odvisen od koroških smučišč.
Ob tem, da bomo sosede s tem opozorili, kako je sosedstvo dvosmerna cesta, oziroma da si lahko prevedejo dele naše himne, pa bomo za manjšino naredili nekaj konkretnega. Ker od repenčenja v slovenskem parlamentu odrasla igralska skupina na Selah, ki je na oder z odrekanjem, načelnostjo in trudom postavila Molierovega “Zdravnika po sili,” nima nič.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo “so le Avstrijci,” imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik.
Najprej: “Brez panike! Slovenščina ni prvi jezik, ki so mu Avstrijci storili silo … le poglejte, kaj so storili nemščini!”
Nič tako groznega, pa čeprav jo prepovejo, ne morejo storiti s slovenščino, česar že ne bi prej storili z nemščino. Avstrijci so Goethejev jezik spremenili v nejasen tok žlobudranja in pogrkovanja in nekdanji mariborski župan ni zaman ločil nemščino in avstrijščino. Takrat so se mediji njegovi izjavi, da bo neka publikacija natisnjena tako v slovenščini kot avstrijščini, smejali, a Franc, pravi ded, je že vedel, kaj govori.
Avstrijsko maličenje nemščine ima tudi svoj praktični dokaz, avtor teh vrstic ga je neštetokrat videl. Ko gredo Nemci izkusit vinski turizem južne Štajerske, pogosto ne vedo, ali so v Sloveniji ali v Avstriji. Pokrajina je identična, meje ni več, vina so podobna, razumejo pa ne ne enih in ne drugih.
Ampak mi nemščine ne moremo obvarovati kvarnega vpliva “holcarske fonetike.”
Ampak mi nemščine ne moremo obvarovati kvarnega vpliva “holcarske fonetike,” naša naloga je, da predvsem poskrbimo za slovenščino. Vsak nekaj starejši se spominja dramatičnih poročil o zborovanjih rjavosrajčnih prenapetežev po koroških dolinah in še ne dolgo nazaj sporne politične kariere osončenega Haiderja. Z evropsko integracijo, z zlomom totalitarnih režimov, pa tudi z vsaj delno restavracijo predrevolucionarnih vzorcev smo menili, da smo se severnim sosedom usedli v dušo do te mere, da so nas začeli vsaj tolerirati, če že ne odobravati. In če ne že nas, vsaj našo manjšino. Pa smo se, če sledimo predlogu pokrajinske ustave, zmotili. Tako smo spet na začetku: pri diplomatskih notah, vihanju rok v nemoči in pri dramatičnih poročilih o manifestacijah izpod režijske taktirke Leni Riefenstahl. Zdi se, da razen katoliške nastavitve še drugega lica Slovenija nima primernega orožja, s katerim bi se uprla očitni in brezsramni provokaciji koroške deželne politike. Pa jo imamo … Uporabiti moramo orožje gospodarske blokade!
Gospodarska blokada je mogočno orožje in Slovenci smo je bili v preteklosti že večkrat deležni. Vsake toliko so naši bivši bratje konec osemdesetih preteklega stoletja prenehali kupovati Krkino kozmetiko, Gorenjeve televizorje ali Palomine izdelke kot kazen za politična stališča slovenske vlade ali celo za dejanja celotnega naroda. Gospodarska blokada ali blokada izdelkov je ne le mogočno gospodarskopolitično, temveč tudi simbolno orožje. Zdi se, da sodobna blokada Rusije vladarjev Kremlja ne jezi toliko zaradi same gospodarske škode, kot zaradi med vrsticami skritega podcenjevanja mogočne države.
Avstrijo, še posebej avstrijsko Koroško, moramo gospodarsko blokirati.
In prav po tem orožju moramo seči Slovenci. Avstrijo, še posebej avstrijsko Koroško, moramo gospodarsko blokirati. “I, s čim?,” poreče skromna slovenska duša. “Kaj pa imamo mi, česar nimajo na avstrijskem Koroškem boljšega in v izobilju?”
Res je, da so sosedi veleblagovnica evropskega blagostanja, ampak v eni sami kategoriji pa jih le držimo za prašnike.
Avstrijski, oziroma koroški turizem je na veliko odvisen od koroških smučišč. In koroška smučišča so na veliko odvisna od slovenskih smučarjev. Kljub napihovanju in reklami se koroška smučišča ne morejo primerjati s salzburškimi ali bog ne daj tirolskimi in številna so tik pred stečajem. Nekatera so celo že zaprla svoje žičnice. Eni izmed tradicionalnih gostov koroških smučišč smo na smučanje blazni Slovenci. Te dni smo v počitniškem času na smučiščih severno od Karavank slišali več slovenščine kot, prosto po Kanglerju, avstrijščine. Za to ne potrebujemo ne statistike ne trdnih dokazov, temveč samo nekajurni obisk Mokrin ali Osojščice, Pece in ostalih slovenskih krajev, kjer so severni sosedje pripeli svoje jeklenice.
Blokirajmo jih! Njih bo bolelo, mi bomo privarčevali. In če spomin ne vara, ne bomo prvi. Pred desetletjem in več, ko se je Haider kot kancler skoraj vselil v vladno palačo, so Nemci in Nizozemci deklarativno odpovedali zimovanja v do takrat elitnem Bad Kleinkirchheimu. Ni nam treba drugega, kot le ponoviti njihovo akcijo izpred nekaj let in če ne drugega, bodo zastrigli z ušesi, ali dvignili obrv v koroškem turističnem gospodarstvu, ki je vlečni konj pokrajine pred bankrotom.
Avstrijski, oziroma koroški turizem je na veliko odvisen od koroških smučišč.
Ob tem, da bomo sosede s tem opozorili, kako je sosedstvo dvosmerna cesta, oziroma da si lahko prevedejo dele naše himne, pa bomo za manjšino naredili nekaj konkretnega. Ker od repenčenja v slovenskem parlamentu odrasla igralska skupina na Selah, ki je na oder z odrekanjem, načelnostjo in trudom postavila Molierovega “Zdravnika po sili,” nima nič.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Neveljaven email naslov