Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Ministrstvo za zdravje ugotavlja, da protikadilski ukrepi, sprejeti pred kakšnim desetletjem, ne delujejo več prav dobro. Počasi se spet vračamo k številkam izpred velike kadilske shizme in čeprav smo kajenje med najmlajšimi zmanjšali, se številke kajenja med odraslimi spet bližajo četrtini vsega prebivalstva.
Da ne bo nesporazuma: kajenje je družbeno in siceršnje zlo, kar pa ne pomeni, da je treba brez razmisleka odobravati prav vse protikadilske ukrepe. Sploh ne tistih, ki se šele rojevajo v obliki predloga.
Ministrstvo za zdravje ugotavlja, da protikadilski ukrepi, sprejeti pred kakšnim desetletjem, ne delujejo več prav dobro.
Ministrstvo za zdravje je predlagalo, da naj bi bila v prihodnosti cigaretna embalaža enotna. Se pravi, da se na njej ne bi več prepoznalo blagovnih znamk. Menda so ta ukrep že uvedli v Avstraliji, kot vse v povezavi s kajenjem pa je doživel tako odobravanje kot besno nasprotovanje. Na kratko: če bo predlog sprejet, boste kupili samo cigarete in ne več znamke.
Kar nas pripelje do kulture … Legendarna blagovna znamka ali vrsta cigaret “filter 57” ima na svoji embalaži natisnjen verz nesmrtnega poeta “Od nekdej lepe so Ljubljanke slovele …” in tako naprej. Ostaja skrivnost, kako in čemu je marketinški strokovnjak leta 1957, čeprav takrat marketinški strokovnjaki še niso bili tako zarejeni v vseh porah družbe kot danes, priklopil Prešerna na cigarete. A takrat je bila družba očitno manj pozorna na prekletstvo kajenja in bolj pozorna na blagor poezije. Takole prek prsta: od več kot 150 blagovnih znamk cigaret, ki so jih izdelovale desetine tobačnih tovarn v rajnki Jugoslaviji, je edino filter 57 imel na škatlici poezijo. In navzgor obrnjene cigarete, kar je bila inovacija, s pomočjo katere so lahko delavci potegnili smotko iz embalaže, ne da bi umazali filter. Da, takrat so delavci kadili in da, takrat so imeli še umazane roke.
Da, takrat so delavci kadili in da, takrat so imeli še umazane roke.
Kakorkoli: če kateri, potem je na cigaretah primeren verz dr. Prešerna. Razvrat ni bil tuj poetu in kaj ga bolje simbolizira kot tobak. Mogoče še alkohol, a o njem je bilo povedanega že preveč. Ostaja dejstvo, da je največ ljudi spoznalo pomemben del slovenske literature s pomočjo cigaret. V cigaretni omami si je zasvojenec zlahka predstavljal uvod v usodno nedeljsko popoldne pod zeleno lipo na Starem trgu in če je hotel slišati nadaljevanje, je moral vzeti v roke Poezije. Noben drug izdelek ne namiguje tako močno na zaklad slovenske literature. Kar je škoda. Recimo: “Ve Kranjice ste košate” na ženskem spodnjem perilu.
Žal je Prešern preživel le na cigaretah in spotoma simbolično pridelal še na stotisoče rakov in bolezni srca in ožilja, ampak polnokrvna literatura zahteva osebno žrtev. Vsaj tega nas je naučila literarna zgodovina.
In zdaj bodo Prešernov verz prelepili. Verz, ki je esenca naše kulture in jezika, bo zamenjalo uradniško sporočilo, da je kajenje smrtno nevarno. A v kontekstu poezije je tudi življenje sámo smrtno nevarno. Po navadi še bolj od kajenja. Prelepljenje Prešerna na filtru 57 se zdi prvovrsten kulturni škandal in to, da ni bila ta cigaretna afera omenjena na osmofebruarski veliki maši v Cankarjevem domu, priča o tem, kako je kultura v dobri finančni kondiciji. Cvet slovenske kulture že dolgo kadi Marlboro.
In zdaj bodo Prešernov verz prelepili. Verz, ki je esenca naše kulture in jezika, bo zamenjalo uradniško sporočilo, da je kajenje smrtno nevarno.
Rešitev oziroma ohranitev pesnikovega spomina je prišla od tam, od koder je ne bi pričakovali. Pa je vendarle logična in naravna. Ker najhujša groza za naše zdravje, ob alkoholu in cigaretah, seveda, je kava. Prešernoslovje ne pojasnjuje natančno poetovega odnosa do kave, a sredi devetnajstega stoletja ni bil ta napitek v Ljubljani, verjetno pa tudi v Kranju, nič neobičajnega. Predvidevamo, da jo je pil in če smo tako brezčutno razprešernili cigarete, smo dobili vsaj Prešernovo kavo. Pa ne mislimo na zrnje, ki ga je moč kupiti pod Prešernovim imenom, temveč na serijo obkavnih sladkorčkov s Prešernovim likom. Pa ne le Prešernovim. Kavo vam postrežejo in posledično si jo lahko osladkate iz vrečk, na katerih je zbran celoten izbor popularne ikonografije. Pozdravi vas Primičeva Julija, portret pesnika tako ali tako, na drugi strani vrečk pa so natisnjeni posamezni deli sonetov oziroma poezij. Ko sta življenje in kava grenka, ju osladkamo z “življenje ječa, čas v nji rabelj hudi”.
Povedano na kratko: če bi vsi v državi skrbeli za Prešerna, kot to počnejo čiki in kofe, bi bil tudi odnos do kulture drugačen.
Kar pa zadeva pravičniško uniformiranje cigaretne embalaže, pa se razmišljujočemu vseeno zdi, da so uradniki nasedli cenenemu triku, imenovanemu “Trnuljčičin efekt.” Še tako skrit kolovrat na koncu zbode in še tako dolgočasna embalaža ne skrije bistva. Ker težko je najti dovolj verjetno povezavo med bleščavo embalažo in potrebo po kajenju.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Ministrstvo za zdravje ugotavlja, da protikadilski ukrepi, sprejeti pred kakšnim desetletjem, ne delujejo več prav dobro. Počasi se spet vračamo k številkam izpred velike kadilske shizme in čeprav smo kajenje med najmlajšimi zmanjšali, se številke kajenja med odraslimi spet bližajo četrtini vsega prebivalstva.
Da ne bo nesporazuma: kajenje je družbeno in siceršnje zlo, kar pa ne pomeni, da je treba brez razmisleka odobravati prav vse protikadilske ukrepe. Sploh ne tistih, ki se šele rojevajo v obliki predloga.
Ministrstvo za zdravje ugotavlja, da protikadilski ukrepi, sprejeti pred kakšnim desetletjem, ne delujejo več prav dobro.
Ministrstvo za zdravje je predlagalo, da naj bi bila v prihodnosti cigaretna embalaža enotna. Se pravi, da se na njej ne bi več prepoznalo blagovnih znamk. Menda so ta ukrep že uvedli v Avstraliji, kot vse v povezavi s kajenjem pa je doživel tako odobravanje kot besno nasprotovanje. Na kratko: če bo predlog sprejet, boste kupili samo cigarete in ne več znamke.
Kar nas pripelje do kulture … Legendarna blagovna znamka ali vrsta cigaret “filter 57” ima na svoji embalaži natisnjen verz nesmrtnega poeta “Od nekdej lepe so Ljubljanke slovele …” in tako naprej. Ostaja skrivnost, kako in čemu je marketinški strokovnjak leta 1957, čeprav takrat marketinški strokovnjaki še niso bili tako zarejeni v vseh porah družbe kot danes, priklopil Prešerna na cigarete. A takrat je bila družba očitno manj pozorna na prekletstvo kajenja in bolj pozorna na blagor poezije. Takole prek prsta: od več kot 150 blagovnih znamk cigaret, ki so jih izdelovale desetine tobačnih tovarn v rajnki Jugoslaviji, je edino filter 57 imel na škatlici poezijo. In navzgor obrnjene cigarete, kar je bila inovacija, s pomočjo katere so lahko delavci potegnili smotko iz embalaže, ne da bi umazali filter. Da, takrat so delavci kadili in da, takrat so imeli še umazane roke.
Da, takrat so delavci kadili in da, takrat so imeli še umazane roke.
Kakorkoli: če kateri, potem je na cigaretah primeren verz dr. Prešerna. Razvrat ni bil tuj poetu in kaj ga bolje simbolizira kot tobak. Mogoče še alkohol, a o njem je bilo povedanega že preveč. Ostaja dejstvo, da je največ ljudi spoznalo pomemben del slovenske literature s pomočjo cigaret. V cigaretni omami si je zasvojenec zlahka predstavljal uvod v usodno nedeljsko popoldne pod zeleno lipo na Starem trgu in če je hotel slišati nadaljevanje, je moral vzeti v roke Poezije. Noben drug izdelek ne namiguje tako močno na zaklad slovenske literature. Kar je škoda. Recimo: “Ve Kranjice ste košate” na ženskem spodnjem perilu.
Žal je Prešern preživel le na cigaretah in spotoma simbolično pridelal še na stotisoče rakov in bolezni srca in ožilja, ampak polnokrvna literatura zahteva osebno žrtev. Vsaj tega nas je naučila literarna zgodovina.
In zdaj bodo Prešernov verz prelepili. Verz, ki je esenca naše kulture in jezika, bo zamenjalo uradniško sporočilo, da je kajenje smrtno nevarno. A v kontekstu poezije je tudi življenje sámo smrtno nevarno. Po navadi še bolj od kajenja. Prelepljenje Prešerna na filtru 57 se zdi prvovrsten kulturni škandal in to, da ni bila ta cigaretna afera omenjena na osmofebruarski veliki maši v Cankarjevem domu, priča o tem, kako je kultura v dobri finančni kondiciji. Cvet slovenske kulture že dolgo kadi Marlboro.
In zdaj bodo Prešernov verz prelepili. Verz, ki je esenca naše kulture in jezika, bo zamenjalo uradniško sporočilo, da je kajenje smrtno nevarno.
Rešitev oziroma ohranitev pesnikovega spomina je prišla od tam, od koder je ne bi pričakovali. Pa je vendarle logična in naravna. Ker najhujša groza za naše zdravje, ob alkoholu in cigaretah, seveda, je kava. Prešernoslovje ne pojasnjuje natančno poetovega odnosa do kave, a sredi devetnajstega stoletja ni bil ta napitek v Ljubljani, verjetno pa tudi v Kranju, nič neobičajnega. Predvidevamo, da jo je pil in če smo tako brezčutno razprešernili cigarete, smo dobili vsaj Prešernovo kavo. Pa ne mislimo na zrnje, ki ga je moč kupiti pod Prešernovim imenom, temveč na serijo obkavnih sladkorčkov s Prešernovim likom. Pa ne le Prešernovim. Kavo vam postrežejo in posledično si jo lahko osladkate iz vrečk, na katerih je zbran celoten izbor popularne ikonografije. Pozdravi vas Primičeva Julija, portret pesnika tako ali tako, na drugi strani vrečk pa so natisnjeni posamezni deli sonetov oziroma poezij. Ko sta življenje in kava grenka, ju osladkamo z “življenje ječa, čas v nji rabelj hudi”.
Povedano na kratko: če bi vsi v državi skrbeli za Prešerna, kot to počnejo čiki in kofe, bi bil tudi odnos do kulture drugačen.
Kar pa zadeva pravičniško uniformiranje cigaretne embalaže, pa se razmišljujočemu vseeno zdi, da so uradniki nasedli cenenemu triku, imenovanemu “Trnuljčičin efekt.” Še tako skrit kolovrat na koncu zbode in še tako dolgočasna embalaža ne skrije bistva. Ker težko je najti dovolj verjetno povezavo med bleščavo embalažo in potrebo po kajenju.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov