Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Ministrstvo za zdravje ugotavlja, da protikadilski ukrepi, sprejeti pred kakšnim desetletjem, ne delujejo več prav dobro. Počasi se spet vračamo k številkam izpred velike kadilske shizme in čeprav smo kajenje med najmlajšimi zmanjšali, se številke kajenja med odraslimi spet bližajo četrtini vsega prebivalstva.
Da ne bo nesporazuma: kajenje je družbeno in siceršnje zlo, kar pa ne pomeni, da je treba brez razmisleka odobravati prav vse protikadilske ukrepe. Sploh ne tistih, ki se šele rojevajo v obliki predloga.
Ministrstvo za zdravje ugotavlja, da protikadilski ukrepi, sprejeti pred kakšnim desetletjem, ne delujejo več prav dobro.
Ministrstvo za zdravje je predlagalo, da naj bi bila v prihodnosti cigaretna embalaža enotna. Se pravi, da se na njej ne bi več prepoznalo blagovnih znamk. Menda so ta ukrep že uvedli v Avstraliji, kot vse v povezavi s kajenjem pa je doživel tako odobravanje kot besno nasprotovanje. Na kratko: če bo predlog sprejet, boste kupili samo cigarete in ne več znamke.
Kar nas pripelje do kulture … Legendarna blagovna znamka ali vrsta cigaret “filter 57” ima na svoji embalaži natisnjen verz nesmrtnega poeta “Od nekdej lepe so Ljubljanke slovele …” in tako naprej. Ostaja skrivnost, kako in čemu je marketinški strokovnjak leta 1957, čeprav takrat marketinški strokovnjaki še niso bili tako zarejeni v vseh porah družbe kot danes, priklopil Prešerna na cigarete. A takrat je bila družba očitno manj pozorna na prekletstvo kajenja in bolj pozorna na blagor poezije. Takole prek prsta: od več kot 150 blagovnih znamk cigaret, ki so jih izdelovale desetine tobačnih tovarn v rajnki Jugoslaviji, je edino filter 57 imel na škatlici poezijo. In navzgor obrnjene cigarete, kar je bila inovacija, s pomočjo katere so lahko delavci potegnili smotko iz embalaže, ne da bi umazali filter. Da, takrat so delavci kadili in da, takrat so imeli še umazane roke.
Da, takrat so delavci kadili in da, takrat so imeli še umazane roke.
Kakorkoli: če kateri, potem je na cigaretah primeren verz dr. Prešerna. Razvrat ni bil tuj poetu in kaj ga bolje simbolizira kot tobak. Mogoče še alkohol, a o njem je bilo povedanega že preveč. Ostaja dejstvo, da je največ ljudi spoznalo pomemben del slovenske literature s pomočjo cigaret. V cigaretni omami si je zasvojenec zlahka predstavljal uvod v usodno nedeljsko popoldne pod zeleno lipo na Starem trgu in če je hotel slišati nadaljevanje, je moral vzeti v roke Poezije. Noben drug izdelek ne namiguje tako močno na zaklad slovenske literature. Kar je škoda. Recimo: “Ve Kranjice ste košate” na ženskem spodnjem perilu.
Žal je Prešern preživel le na cigaretah in spotoma simbolično pridelal še na stotisoče rakov in bolezni srca in ožilja, ampak polnokrvna literatura zahteva osebno žrtev. Vsaj tega nas je naučila literarna zgodovina.
In zdaj bodo Prešernov verz prelepili. Verz, ki je esenca naše kulture in jezika, bo zamenjalo uradniško sporočilo, da je kajenje smrtno nevarno. A v kontekstu poezije je tudi življenje sámo smrtno nevarno. Po navadi še bolj od kajenja. Prelepljenje Prešerna na filtru 57 se zdi prvovrsten kulturni škandal in to, da ni bila ta cigaretna afera omenjena na osmofebruarski veliki maši v Cankarjevem domu, priča o tem, kako je kultura v dobri finančni kondiciji. Cvet slovenske kulture že dolgo kadi Marlboro.
In zdaj bodo Prešernov verz prelepili. Verz, ki je esenca naše kulture in jezika, bo zamenjalo uradniško sporočilo, da je kajenje smrtno nevarno.
Rešitev oziroma ohranitev pesnikovega spomina je prišla od tam, od koder je ne bi pričakovali. Pa je vendarle logična in naravna. Ker najhujša groza za naše zdravje, ob alkoholu in cigaretah, seveda, je kava. Prešernoslovje ne pojasnjuje natančno poetovega odnosa do kave, a sredi devetnajstega stoletja ni bil ta napitek v Ljubljani, verjetno pa tudi v Kranju, nič neobičajnega. Predvidevamo, da jo je pil in če smo tako brezčutno razprešernili cigarete, smo dobili vsaj Prešernovo kavo. Pa ne mislimo na zrnje, ki ga je moč kupiti pod Prešernovim imenom, temveč na serijo obkavnih sladkorčkov s Prešernovim likom. Pa ne le Prešernovim. Kavo vam postrežejo in posledično si jo lahko osladkate iz vrečk, na katerih je zbran celoten izbor popularne ikonografije. Pozdravi vas Primičeva Julija, portret pesnika tako ali tako, na drugi strani vrečk pa so natisnjeni posamezni deli sonetov oziroma poezij. Ko sta življenje in kava grenka, ju osladkamo z “življenje ječa, čas v nji rabelj hudi”.
Povedano na kratko: če bi vsi v državi skrbeli za Prešerna, kot to počnejo čiki in kofe, bi bil tudi odnos do kulture drugačen.
Kar pa zadeva pravičniško uniformiranje cigaretne embalaže, pa se razmišljujočemu vseeno zdi, da so uradniki nasedli cenenemu triku, imenovanemu “Trnuljčičin efekt.” Še tako skrit kolovrat na koncu zbode in še tako dolgočasna embalaža ne skrije bistva. Ker težko je najti dovolj verjetno povezavo med bleščavo embalažo in potrebo po kajenju.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Ministrstvo za zdravje ugotavlja, da protikadilski ukrepi, sprejeti pred kakšnim desetletjem, ne delujejo več prav dobro. Počasi se spet vračamo k številkam izpred velike kadilske shizme in čeprav smo kajenje med najmlajšimi zmanjšali, se številke kajenja med odraslimi spet bližajo četrtini vsega prebivalstva.
Da ne bo nesporazuma: kajenje je družbeno in siceršnje zlo, kar pa ne pomeni, da je treba brez razmisleka odobravati prav vse protikadilske ukrepe. Sploh ne tistih, ki se šele rojevajo v obliki predloga.
Ministrstvo za zdravje ugotavlja, da protikadilski ukrepi, sprejeti pred kakšnim desetletjem, ne delujejo več prav dobro.
Ministrstvo za zdravje je predlagalo, da naj bi bila v prihodnosti cigaretna embalaža enotna. Se pravi, da se na njej ne bi več prepoznalo blagovnih znamk. Menda so ta ukrep že uvedli v Avstraliji, kot vse v povezavi s kajenjem pa je doživel tako odobravanje kot besno nasprotovanje. Na kratko: če bo predlog sprejet, boste kupili samo cigarete in ne več znamke.
Kar nas pripelje do kulture … Legendarna blagovna znamka ali vrsta cigaret “filter 57” ima na svoji embalaži natisnjen verz nesmrtnega poeta “Od nekdej lepe so Ljubljanke slovele …” in tako naprej. Ostaja skrivnost, kako in čemu je marketinški strokovnjak leta 1957, čeprav takrat marketinški strokovnjaki še niso bili tako zarejeni v vseh porah družbe kot danes, priklopil Prešerna na cigarete. A takrat je bila družba očitno manj pozorna na prekletstvo kajenja in bolj pozorna na blagor poezije. Takole prek prsta: od več kot 150 blagovnih znamk cigaret, ki so jih izdelovale desetine tobačnih tovarn v rajnki Jugoslaviji, je edino filter 57 imel na škatlici poezijo. In navzgor obrnjene cigarete, kar je bila inovacija, s pomočjo katere so lahko delavci potegnili smotko iz embalaže, ne da bi umazali filter. Da, takrat so delavci kadili in da, takrat so imeli še umazane roke.
Da, takrat so delavci kadili in da, takrat so imeli še umazane roke.
Kakorkoli: če kateri, potem je na cigaretah primeren verz dr. Prešerna. Razvrat ni bil tuj poetu in kaj ga bolje simbolizira kot tobak. Mogoče še alkohol, a o njem je bilo povedanega že preveč. Ostaja dejstvo, da je največ ljudi spoznalo pomemben del slovenske literature s pomočjo cigaret. V cigaretni omami si je zasvojenec zlahka predstavljal uvod v usodno nedeljsko popoldne pod zeleno lipo na Starem trgu in če je hotel slišati nadaljevanje, je moral vzeti v roke Poezije. Noben drug izdelek ne namiguje tako močno na zaklad slovenske literature. Kar je škoda. Recimo: “Ve Kranjice ste košate” na ženskem spodnjem perilu.
Žal je Prešern preživel le na cigaretah in spotoma simbolično pridelal še na stotisoče rakov in bolezni srca in ožilja, ampak polnokrvna literatura zahteva osebno žrtev. Vsaj tega nas je naučila literarna zgodovina.
In zdaj bodo Prešernov verz prelepili. Verz, ki je esenca naše kulture in jezika, bo zamenjalo uradniško sporočilo, da je kajenje smrtno nevarno. A v kontekstu poezije je tudi življenje sámo smrtno nevarno. Po navadi še bolj od kajenja. Prelepljenje Prešerna na filtru 57 se zdi prvovrsten kulturni škandal in to, da ni bila ta cigaretna afera omenjena na osmofebruarski veliki maši v Cankarjevem domu, priča o tem, kako je kultura v dobri finančni kondiciji. Cvet slovenske kulture že dolgo kadi Marlboro.
In zdaj bodo Prešernov verz prelepili. Verz, ki je esenca naše kulture in jezika, bo zamenjalo uradniško sporočilo, da je kajenje smrtno nevarno.
Rešitev oziroma ohranitev pesnikovega spomina je prišla od tam, od koder je ne bi pričakovali. Pa je vendarle logična in naravna. Ker najhujša groza za naše zdravje, ob alkoholu in cigaretah, seveda, je kava. Prešernoslovje ne pojasnjuje natančno poetovega odnosa do kave, a sredi devetnajstega stoletja ni bil ta napitek v Ljubljani, verjetno pa tudi v Kranju, nič neobičajnega. Predvidevamo, da jo je pil in če smo tako brezčutno razprešernili cigarete, smo dobili vsaj Prešernovo kavo. Pa ne mislimo na zrnje, ki ga je moč kupiti pod Prešernovim imenom, temveč na serijo obkavnih sladkorčkov s Prešernovim likom. Pa ne le Prešernovim. Kavo vam postrežejo in posledično si jo lahko osladkate iz vrečk, na katerih je zbran celoten izbor popularne ikonografije. Pozdravi vas Primičeva Julija, portret pesnika tako ali tako, na drugi strani vrečk pa so natisnjeni posamezni deli sonetov oziroma poezij. Ko sta življenje in kava grenka, ju osladkamo z “življenje ječa, čas v nji rabelj hudi”.
Povedano na kratko: če bi vsi v državi skrbeli za Prešerna, kot to počnejo čiki in kofe, bi bil tudi odnos do kulture drugačen.
Kar pa zadeva pravičniško uniformiranje cigaretne embalaže, pa se razmišljujočemu vseeno zdi, da so uradniki nasedli cenenemu triku, imenovanemu “Trnuljčičin efekt.” Še tako skrit kolovrat na koncu zbode in še tako dolgočasna embalaža ne skrije bistva. Ker težko je najti dovolj verjetno povezavo med bleščavo embalažo in potrebo po kajenju.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Neveljaven email naslov