Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Begunski referendum

21.03.2017

Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.

Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Najprej postavimo oder. Problem je nekaj begunskih družin in nekaj deset posameznikov, ki se morajo integrirati. V najslabši varianti bodo samo jedli govejo juho, kot predlaga reklama, v najboljšem primeru bodo postali Slovenci in gledali proslave na predvečer državnih praznikov. A lažje se je integrirati rižu, kot beguncu …
Pri nas integracija ne gre zlahka. Hočemo povedati, da bi se begunci že integrirali, če bi se imeli kje. Državni nameščenci krožijo po deželi in povsod jih, prebujene z novo samozavestjo, pričakajo razjarjene množice.

Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno.

Kot nalaga novodobni žurnalistični kodeks, se ne spodobi zavzeti stališča, zato vzorno predstavimo obe plati.
Na eni strani so samozaščitni domačini, ki vidijo v namestitvi integracijskega centra v svojem okolju napad na mir, varnost in svobodo.
Na drugi strani pa so tisti, ki trdijo, da so begunci žrtve tragedije in da je naša humana dolžnost storiti vse, da jim pomagamo. K pomoči nas zavezujejo tudi mednarodne konvencije – še dodajo.
Prvi za druge trdijo, da so hipiji in mamilaši in da naj si begunce kar odpeljejo domov, drugi za prve trdijo, da so ozkosrčni slovencenlji. In tako naprej in tako nazaj.

Pri nas integracija ne gre zlahka. Hočemo povedati, da bi se begunci že integrirali, če bi se imeli kje.

Problem je sorazmerno enostaven. Slovensko pozicijo do pomembnega civilizacijskega vprašanja vzpostavljajo dve diametralno nasprotni si skupini ter vladni uradniki nekje vmes. Situacija očitno ustreza vsem. Uradniki imajo izgovor, da so sorazmerno neučinkoviti, obe strani pa lahko bolj ali manj artikulirano demonstrirata svoje kulturne, svetovnonazorske in celo dnevnopolitične tendence in zablode.
Ampak za Slovenijo kot suvereno državo je takšno stanje katastrofa. Katastrofa zato, ker izven dveh sicer glasnih skupin ne vemo, kako se večinska Slovenija opredeljuje do beguncev. Odnos do beguncev pa je v glavnem tudi odnos do sveta. In na tem mestu apeliramo; ne se sklicevati na javnomnenjske raziskave! Te še za v čevelj niso dobre.
Edino legitimno, učinkovito in pravično sredstvo za ugotavljanje odnosa do beguncev bi bil referendum. Imeli smo dovolj čudnih referendumov, da se je samo za čuditi, kako ga ne organiziramo okoli bistvenega vprašanja. Res, spremenili smo referendumsko zakonodajo, a zdi se, da referendumsko vprašanje: “Ali ste za to, da Slovenija prepove vstop beguncem in izžene vse, ki trenutno bivajo na našem ozemlju?” ustreza vsem pogojem za razpis zakonodajnega referenduma.
Lahko bi vprašali tudi drugače: “Ali ste zato, da Slovenija odpre meje vsem beguncem ter popolnoma izpolnjuje svoje mednarodne obveze?“, pa bi bilo vseeno.
Kot pri mnogih drugih vprašanjih, je ljudstvo tudi okoli begunskega črno-belo razdeljeno in pritrdilen odgovor na katerokoli od navedenih vprašanj bi dal natančno število nikalnih odgovorov. In obratno.

Edino legitimno, učinkovito in pravično sredstvo za ugotavljanje odnosa do beguncev bi bil referendum.

Poskusi referenduma so že bili. Pred letom ga je predlagala SDS, a je bila v parlamentu preglasovana. Kot je kilavo, zaradi premajhnega kvoruma končal referendum o begunskih kvotah na Madžarskem, so se izjalovile tudi pobude za razpis občinskih referendumov, ki bi naj odločali o postavitvi sprejemnih centrov za begunce v nekaterih lokalnih okoljih. Takrat so zavrnitev pobude za razpis referenduma obravnavali kot veliko zmago razuma, po zadnjih dogodkih, povezanih z begunci, sploh z nerodnimi posnetki iz Škofij recimo, pa se zdi razpis referenduma edina modra in nujno potrebna poteza.

Deklarirano največja vrlina posameznika je iskrenost. Posledično je iskrenost vrlina tudi za narod.

Deklarirano največja vrlina posameznika je iskrenost. Posledično je iskrenost vrlina tudi za narod. Sploh iskrenost naroda do samega sebe. Slovenci kot družbeni organizem pa imamo s tem, zdi se, še več težav kot ostali narodi. Po domače povedano: ves čas bi radi bili nekaj, kar nismo in se zato pretvarjamo, da smo že, kar bi šele radi postali.
Ta logični nesmisel nam govori predvsem o tem, da ne vemo, kdo smo. Načeloma vemo, kaj smo … Ankete, običaji, volitve in kultura nam pričajo o tem, kako razmišljamo. Vsak dan sproti nas uči o tem kaj počnemo. A kljub vsemu ne vemo kdo smo. Referendum o beguncih bi nam odgovoril na to bistveno vprašanje. Nič, kar nam skuhajo v javnomnenjskih laboratorijih, ali v medijskih hišah, ali na internetnih forumih, nam ne more povedati toliko o nas samih, kot odgovor na referendumsko vprašanje in posledično odnos in razmišljanje v zvezi z begunskim vprašanjem.

Ves čas bi radi bili nekaj, kar nismo in se zato pretvarjamo, da smo že, kar bi šele radi postali.

Razumljivo je, da je institucije države, kot tudi civilno družbo, ali humanitarne organizacije takšnega referenduma strah. Lahko bi se osramotili. Lahko bi svetu pokazali, da smo majhen, zakoten in usmrajen narod. Obstaja pa seveda tudi možnost, da se na morebitnem referendumu pokažemo kot zrel, human in odgovoren narod. Kakršna koli bi že bila odločitev na begunskem referendumu, bi končala to negotovost – ta begunski purgatorij, kjer načelno humanost vsake toliko spravijo na laž težki posnetki iz večnamenskih dvoran. Ki so jih občine tako zavzeto obnavljale z evropskimi sredstvi.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Begunski referendum

21.03.2017

Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.

Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Najprej postavimo oder. Problem je nekaj begunskih družin in nekaj deset posameznikov, ki se morajo integrirati. V najslabši varianti bodo samo jedli govejo juho, kot predlaga reklama, v najboljšem primeru bodo postali Slovenci in gledali proslave na predvečer državnih praznikov. A lažje se je integrirati rižu, kot beguncu …
Pri nas integracija ne gre zlahka. Hočemo povedati, da bi se begunci že integrirali, če bi se imeli kje. Državni nameščenci krožijo po deželi in povsod jih, prebujene z novo samozavestjo, pričakajo razjarjene množice.

Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno.

Kot nalaga novodobni žurnalistični kodeks, se ne spodobi zavzeti stališča, zato vzorno predstavimo obe plati.
Na eni strani so samozaščitni domačini, ki vidijo v namestitvi integracijskega centra v svojem okolju napad na mir, varnost in svobodo.
Na drugi strani pa so tisti, ki trdijo, da so begunci žrtve tragedije in da je naša humana dolžnost storiti vse, da jim pomagamo. K pomoči nas zavezujejo tudi mednarodne konvencije – še dodajo.
Prvi za druge trdijo, da so hipiji in mamilaši in da naj si begunce kar odpeljejo domov, drugi za prve trdijo, da so ozkosrčni slovencenlji. In tako naprej in tako nazaj.

Pri nas integracija ne gre zlahka. Hočemo povedati, da bi se begunci že integrirali, če bi se imeli kje.

Problem je sorazmerno enostaven. Slovensko pozicijo do pomembnega civilizacijskega vprašanja vzpostavljajo dve diametralno nasprotni si skupini ter vladni uradniki nekje vmes. Situacija očitno ustreza vsem. Uradniki imajo izgovor, da so sorazmerno neučinkoviti, obe strani pa lahko bolj ali manj artikulirano demonstrirata svoje kulturne, svetovnonazorske in celo dnevnopolitične tendence in zablode.
Ampak za Slovenijo kot suvereno državo je takšno stanje katastrofa. Katastrofa zato, ker izven dveh sicer glasnih skupin ne vemo, kako se večinska Slovenija opredeljuje do beguncev. Odnos do beguncev pa je v glavnem tudi odnos do sveta. In na tem mestu apeliramo; ne se sklicevati na javnomnenjske raziskave! Te še za v čevelj niso dobre.
Edino legitimno, učinkovito in pravično sredstvo za ugotavljanje odnosa do beguncev bi bil referendum. Imeli smo dovolj čudnih referendumov, da se je samo za čuditi, kako ga ne organiziramo okoli bistvenega vprašanja. Res, spremenili smo referendumsko zakonodajo, a zdi se, da referendumsko vprašanje: “Ali ste za to, da Slovenija prepove vstop beguncem in izžene vse, ki trenutno bivajo na našem ozemlju?” ustreza vsem pogojem za razpis zakonodajnega referenduma.
Lahko bi vprašali tudi drugače: “Ali ste zato, da Slovenija odpre meje vsem beguncem ter popolnoma izpolnjuje svoje mednarodne obveze?“, pa bi bilo vseeno.
Kot pri mnogih drugih vprašanjih, je ljudstvo tudi okoli begunskega črno-belo razdeljeno in pritrdilen odgovor na katerokoli od navedenih vprašanj bi dal natančno število nikalnih odgovorov. In obratno.

Edino legitimno, učinkovito in pravično sredstvo za ugotavljanje odnosa do beguncev bi bil referendum.

Poskusi referenduma so že bili. Pred letom ga je predlagala SDS, a je bila v parlamentu preglasovana. Kot je kilavo, zaradi premajhnega kvoruma končal referendum o begunskih kvotah na Madžarskem, so se izjalovile tudi pobude za razpis občinskih referendumov, ki bi naj odločali o postavitvi sprejemnih centrov za begunce v nekaterih lokalnih okoljih. Takrat so zavrnitev pobude za razpis referenduma obravnavali kot veliko zmago razuma, po zadnjih dogodkih, povezanih z begunci, sploh z nerodnimi posnetki iz Škofij recimo, pa se zdi razpis referenduma edina modra in nujno potrebna poteza.

Deklarirano največja vrlina posameznika je iskrenost. Posledično je iskrenost vrlina tudi za narod.

Deklarirano največja vrlina posameznika je iskrenost. Posledično je iskrenost vrlina tudi za narod. Sploh iskrenost naroda do samega sebe. Slovenci kot družbeni organizem pa imamo s tem, zdi se, še več težav kot ostali narodi. Po domače povedano: ves čas bi radi bili nekaj, kar nismo in se zato pretvarjamo, da smo že, kar bi šele radi postali.
Ta logični nesmisel nam govori predvsem o tem, da ne vemo, kdo smo. Načeloma vemo, kaj smo … Ankete, običaji, volitve in kultura nam pričajo o tem, kako razmišljamo. Vsak dan sproti nas uči o tem kaj počnemo. A kljub vsemu ne vemo kdo smo. Referendum o beguncih bi nam odgovoril na to bistveno vprašanje. Nič, kar nam skuhajo v javnomnenjskih laboratorijih, ali v medijskih hišah, ali na internetnih forumih, nam ne more povedati toliko o nas samih, kot odgovor na referendumsko vprašanje in posledično odnos in razmišljanje v zvezi z begunskim vprašanjem.

Ves čas bi radi bili nekaj, kar nismo in se zato pretvarjamo, da smo že, kar bi šele radi postali.

Razumljivo je, da je institucije države, kot tudi civilno družbo, ali humanitarne organizacije takšnega referenduma strah. Lahko bi se osramotili. Lahko bi svetu pokazali, da smo majhen, zakoten in usmrajen narod. Obstaja pa seveda tudi možnost, da se na morebitnem referendumu pokažemo kot zrel, human in odgovoren narod. Kakršna koli bi že bila odločitev na begunskem referendumu, bi končala to negotovost – ta begunski purgatorij, kjer načelno humanost vsake toliko spravijo na laž težki posnetki iz večnamenskih dvoran. Ki so jih občine tako zavzeto obnavljale z evropskimi sredstvi.


04.12.2018

S sivih oblakov

Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič


27.11.2018

Cik-cak za nestrpne

Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič


20.11.2018

Zdravo, tukaj James iz Metallice!

Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite


13.11.2018

Vrane družijo se rade

Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.


06.11.2018

Strel v tišino

Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.


30.10.2018

Slovenski vladarski slog

V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?


23.10.2018

Princ na konju z ročaji

Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.


16.10.2018

Vohun, ki nas je ljubil

V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.


09.10.2018

Pod svobodnim soncem

Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.


02.10.2018

Sreča ni opoteča

V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič


25.09.2018

O življenju krtov

Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.


18.09.2018

V začetku je bila beseda

Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.


11.09.2018

Fontana malih in točenih

Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.


04.09.2018

Divja varda

Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko


26.06.2018

Zadnje besede poslanic

Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.


19.06.2018

Diktatura asfalta

Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.


12.06.2018

Gliha vkup štriha

Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič


05.06.2018

Nam je vseeno kam reka teče

Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.


29.05.2018

U ta črna skrin'ca

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


22.05.2018

Živalska farma

Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.


Stran 14 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov