Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.

Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Najprej postavimo oder. Problem je nekaj begunskih družin in nekaj deset posameznikov, ki se morajo integrirati. V najslabši varianti bodo samo jedli govejo juho, kot predlaga reklama, v najboljšem primeru bodo postali Slovenci in gledali proslave na predvečer državnih praznikov. A lažje se je integrirati rižu, kot beguncu …
Pri nas integracija ne gre zlahka. Hočemo povedati, da bi se begunci že integrirali, če bi se imeli kje. Državni nameščenci krožijo po deželi in povsod jih, prebujene z novo samozavestjo, pričakajo razjarjene množice.

Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno.

Kot nalaga novodobni žurnalistični kodeks, se ne spodobi zavzeti stališča, zato vzorno predstavimo obe plati.
Na eni strani so samozaščitni domačini, ki vidijo v namestitvi integracijskega centra v svojem okolju napad na mir, varnost in svobodo.
Na drugi strani pa so tisti, ki trdijo, da so begunci žrtve tragedije in da je naša humana dolžnost storiti vse, da jim pomagamo. K pomoči nas zavezujejo tudi mednarodne konvencije – še dodajo.
Prvi za druge trdijo, da so hipiji in mamilaši in da naj si begunce kar odpeljejo domov, drugi za prve trdijo, da so ozkosrčni slovencenlji. In tako naprej in tako nazaj.

Pri nas integracija ne gre zlahka. Hočemo povedati, da bi se begunci že integrirali, če bi se imeli kje.

Problem je sorazmerno enostaven. Slovensko pozicijo do pomembnega civilizacijskega vprašanja vzpostavljajo dve diametralno nasprotni si skupini ter vladni uradniki nekje vmes. Situacija očitno ustreza vsem. Uradniki imajo izgovor, da so sorazmerno neučinkoviti, obe strani pa lahko bolj ali manj artikulirano demonstrirata svoje kulturne, svetovnonazorske in celo dnevnopolitične tendence in zablode.
Ampak za Slovenijo kot suvereno državo je takšno stanje katastrofa. Katastrofa zato, ker izven dveh sicer glasnih skupin ne vemo, kako se večinska Slovenija opredeljuje do beguncev. Odnos do beguncev pa je v glavnem tudi odnos do sveta. In na tem mestu apeliramo; ne se sklicevati na javnomnenjske raziskave! Te še za v čevelj niso dobre.
Edino legitimno, učinkovito in pravično sredstvo za ugotavljanje odnosa do beguncev bi bil referendum. Imeli smo dovolj čudnih referendumov, da se je samo za čuditi, kako ga ne organiziramo okoli bistvenega vprašanja. Res, spremenili smo referendumsko zakonodajo, a zdi se, da referendumsko vprašanje: “Ali ste za to, da Slovenija prepove vstop beguncem in izžene vse, ki trenutno bivajo na našem ozemlju?” ustreza vsem pogojem za razpis zakonodajnega referenduma.
Lahko bi vprašali tudi drugače: “Ali ste zato, da Slovenija odpre meje vsem beguncem ter popolnoma izpolnjuje svoje mednarodne obveze?“, pa bi bilo vseeno.
Kot pri mnogih drugih vprašanjih, je ljudstvo tudi okoli begunskega črno-belo razdeljeno in pritrdilen odgovor na katerokoli od navedenih vprašanj bi dal natančno število nikalnih odgovorov. In obratno.

Edino legitimno, učinkovito in pravično sredstvo za ugotavljanje odnosa do beguncev bi bil referendum.

Poskusi referenduma so že bili. Pred letom ga je predlagala SDS, a je bila v parlamentu preglasovana. Kot je kilavo, zaradi premajhnega kvoruma končal referendum o begunskih kvotah na Madžarskem, so se izjalovile tudi pobude za razpis občinskih referendumov, ki bi naj odločali o postavitvi sprejemnih centrov za begunce v nekaterih lokalnih okoljih. Takrat so zavrnitev pobude za razpis referenduma obravnavali kot veliko zmago razuma, po zadnjih dogodkih, povezanih z begunci, sploh z nerodnimi posnetki iz Škofij recimo, pa se zdi razpis referenduma edina modra in nujno potrebna poteza.

Deklarirano največja vrlina posameznika je iskrenost. Posledično je iskrenost vrlina tudi za narod.

Deklarirano največja vrlina posameznika je iskrenost. Posledično je iskrenost vrlina tudi za narod. Sploh iskrenost naroda do samega sebe. Slovenci kot družbeni organizem pa imamo s tem, zdi se, še več težav kot ostali narodi. Po domače povedano: ves čas bi radi bili nekaj, kar nismo in se zato pretvarjamo, da smo že, kar bi šele radi postali.
Ta logični nesmisel nam govori predvsem o tem, da ne vemo, kdo smo. Načeloma vemo, kaj smo … Ankete, običaji, volitve in kultura nam pričajo o tem, kako razmišljamo. Vsak dan sproti nas uči o tem kaj počnemo. A kljub vsemu ne vemo kdo smo. Referendum o beguncih bi nam odgovoril na to bistveno vprašanje. Nič, kar nam skuhajo v javnomnenjskih laboratorijih, ali v medijskih hišah, ali na internetnih forumih, nam ne more povedati toliko o nas samih, kot odgovor na referendumsko vprašanje in posledično odnos in razmišljanje v zvezi z begunskim vprašanjem.

Ves čas bi radi bili nekaj, kar nismo in se zato pretvarjamo, da smo že, kar bi šele radi postali.

Razumljivo je, da je institucije države, kot tudi civilno družbo, ali humanitarne organizacije takšnega referenduma strah. Lahko bi se osramotili. Lahko bi svetu pokazali, da smo majhen, zakoten in usmrajen narod. Obstaja pa seveda tudi možnost, da se na morebitnem referendumu pokažemo kot zrel, human in odgovoren narod. Kakršna koli bi že bila odločitev na begunskem referendumu, bi končala to negotovost – ta begunski purgatorij, kjer načelno humanost vsake toliko spravijo na laž težki posnetki iz večnamenskih dvoran. Ki so jih občine tako zavzeto obnavljale z evropskimi sredstvi.