Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.
Če ne druga, se je pretekle dni končala digitalna revolucija. Kar je pa tudi nekaj. Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik. Sodelovala je tudi mariborska akademska pamet in dobili smo izdelek, ki predstavlja informacije o pokojniku mnogo izčrpneje in roko na srce, tudi sodobneje, kot klasični kamniti nagrobniki. Ali, bog ne daj, samo leseni križi.
Zaradi logičnosti smrti same, po kateri umrejo tudi tisti, ki so se spominjali pokojnikov prejšnjih rodov – ker torej umre tudi človeški spomin – je bilo treba najti nekaj, kar bo o umrlih pričalo dlje v prihodnost. Naši predniki so uporabili to, kar se jim je zdelo skoraj tako večno kot večnost sama. Uporabili so kamen! Jasno, niso vedeli za kisli dež, za smog in erozijo, niti niso vedeli, da obstajajo titan, kevlar in po novem digitalni zapis.
Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.
V primeru mariborskega digitalnega nagrobnika ne moremo o govoriti o uspešnem “startupu“, ki so se namnožili po deželi. Gre pa za izjemen in zanimiv ter prvi v Sloveniji, če že ne na svetu, “close down.” S smrtjo se vse konča – vsaj tako smo mislili. Kajti digitalni nagrobnik, za katerega že imajo naročila, ponuja veliko več možnosti kot klasični. Programiranje je mnogo kompleksnejši proces kot klesanje … Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave. Nagrobnik, polnil se bo s pomočjo solarne energije, bo večino časa v mirovanju, čim pa se mu boste približali, se bodo začele na njem prikazovati najrazličnejše informacije, predvajal bo lahko video, tekstovne datoteke, fotografije tako ali drugače … skratka, kot v življenju bo potem mogoče tudi po smrti.
Nagrobnik je sprožil kar nekaj, večinoma prizanesljivih, celo ciničnih komentarjev, kar nas je spodbodlo, da si ga ogledamo s polno močjo analize.
Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave.
Mešane občutke ob uvedbi digitalnih nagrobnikov prav gotovo doživlja slavni ceh zgodovinarjev. Predvsem epigrafika, se pravi pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja z napisi, z njim izgublja trg. Veda, ki nam je pomagala razvozlati kakšno tisočletje človeške zgodovine, bo čez nekaj stoletij prenehala obstajati. Čemu se šolati in mučiti, ko pa so podatki o pokojnem prisotni in lahko dostopni? Kajti predvidevamo, da bodo pomembneži, se pravi tisti, ki usmerjajo tok zgodovine, imeli še posebej imenitne digitalne nagrobnike. Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.
Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.
Digitalni nagrobnik pa nosi v sebi tudi kal pogube. Kot je znano, je največji sovražnik digitalni revoluciji prav digitalna revolucija. Povedano drugače: teksti, ki ste jih navdušeno pisali s pomočjo računalnika na začetku devetdesetih, so danes praktično neberljivi. Fotografije, ki ste jih posneli s prvimi fotografskimi aparati, so danes zamrznjene v digitalnosti časa. Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep. Razen tega znamenita združljivost in berljivost podatkov za nazaj digitalne bogove zanima le nekaj časa, nato pozabijo nanjo. Konkreten primer. Če boste umrli recimo pred zakonskim partnerjem, ki bo po svoji smrti želel počivati ob vas, bo morebiti z digitalnim nagrobnikom to postalo nemogoče. Kamnosek vkleše novo ime in novi letnici, pa je to to. Programska oprema digitalnega nagrobnika pa bo ob času smrti vašega partnerja tako obupno zastrela, da je enostavno ne bo mogoče več nadomestiti. Kot bi današnje datoteke odpirali z računalnikom izpred dvajsetih let.
Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep.
Prinašajo pa digitalni nagrobniki ob primerjalnih prednostih, vsaj po naše, za celotno civilizacijo tudi velike pasti. Že tako smo postali družba blebetačev. Vsaj nagrobniki so nas postavili v dostojno molčanje nasproti mogočnosti stvarstva. Le redki duhoviti in veliki duhovi so si upali na nagrobniku sporočiti svoj odnos do sveta. “Epitaf” so rekli takšnim zapisom v klasični, se pravi analogni dobi. In digitalni nagrobnik epitaf ukinja enkrat za vselej. Kar je skoraj kulturna katastrofa.
Nagrobni napisi imajo v slovenskem kulturnem prostoru mnogo večjo vlogo, kot bi jim jo prisodili na začetku! Že sredi devetnajstega stoletja je tedanja periodika začela objavljati napise, ki so se avtorjem zdeli primerni. Po Kmečkih in rokodelskih novicah je takšne objave prevzela Zgodnja Danica kot vodilni verski tisk v tedanji deželi. Od leta 1849 je tako ta časopis v rednih presledkih objavljal različne primerne verze za nagrobne spomenike v posebni rubriki, ki se je imenovala Nagrobni napisi! Do danes redkim raziskovalcem ni uspelo razvozlati, ali je šlo za posameznega avtorja, ali pa so objavljali različni sodelavci oziroma novinarji časopisa. Kljub vsemu se zdi, da ne gre za zapise že ponarodelih verzov, ki bi jih avtorji preprosto povzeli iz že obstoječih nagrobnikov, temveč govorimo o povsem avtorski zbirki napisov, ki je v našem prostoru edinstvena in zato je toliko bolj čudno, da je vedenje o tem fenomenu povsem poniknilo v pozabo.
Kako torej končati današnji zapis drugače, kot z nagrobnim napisom, ki je vklesan v kamen na grobu Nikolaja Kopernika:
“Stoj, Sonce – ne premikaj se!”
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.
Če ne druga, se je pretekle dni končala digitalna revolucija. Kar je pa tudi nekaj. Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik. Sodelovala je tudi mariborska akademska pamet in dobili smo izdelek, ki predstavlja informacije o pokojniku mnogo izčrpneje in roko na srce, tudi sodobneje, kot klasični kamniti nagrobniki. Ali, bog ne daj, samo leseni križi.
Zaradi logičnosti smrti same, po kateri umrejo tudi tisti, ki so se spominjali pokojnikov prejšnjih rodov – ker torej umre tudi človeški spomin – je bilo treba najti nekaj, kar bo o umrlih pričalo dlje v prihodnost. Naši predniki so uporabili to, kar se jim je zdelo skoraj tako večno kot večnost sama. Uporabili so kamen! Jasno, niso vedeli za kisli dež, za smog in erozijo, niti niso vedeli, da obstajajo titan, kevlar in po novem digitalni zapis.
Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.
V primeru mariborskega digitalnega nagrobnika ne moremo o govoriti o uspešnem “startupu“, ki so se namnožili po deželi. Gre pa za izjemen in zanimiv ter prvi v Sloveniji, če že ne na svetu, “close down.” S smrtjo se vse konča – vsaj tako smo mislili. Kajti digitalni nagrobnik, za katerega že imajo naročila, ponuja veliko več možnosti kot klasični. Programiranje je mnogo kompleksnejši proces kot klesanje … Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave. Nagrobnik, polnil se bo s pomočjo solarne energije, bo večino časa v mirovanju, čim pa se mu boste približali, se bodo začele na njem prikazovati najrazličnejše informacije, predvajal bo lahko video, tekstovne datoteke, fotografije tako ali drugače … skratka, kot v življenju bo potem mogoče tudi po smrti.
Nagrobnik je sprožil kar nekaj, večinoma prizanesljivih, celo ciničnih komentarjev, kar nas je spodbodlo, da si ga ogledamo s polno močjo analize.
Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave.
Mešane občutke ob uvedbi digitalnih nagrobnikov prav gotovo doživlja slavni ceh zgodovinarjev. Predvsem epigrafika, se pravi pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja z napisi, z njim izgublja trg. Veda, ki nam je pomagala razvozlati kakšno tisočletje človeške zgodovine, bo čez nekaj stoletij prenehala obstajati. Čemu se šolati in mučiti, ko pa so podatki o pokojnem prisotni in lahko dostopni? Kajti predvidevamo, da bodo pomembneži, se pravi tisti, ki usmerjajo tok zgodovine, imeli še posebej imenitne digitalne nagrobnike. Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.
Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.
Digitalni nagrobnik pa nosi v sebi tudi kal pogube. Kot je znano, je največji sovražnik digitalni revoluciji prav digitalna revolucija. Povedano drugače: teksti, ki ste jih navdušeno pisali s pomočjo računalnika na začetku devetdesetih, so danes praktično neberljivi. Fotografije, ki ste jih posneli s prvimi fotografskimi aparati, so danes zamrznjene v digitalnosti časa. Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep. Razen tega znamenita združljivost in berljivost podatkov za nazaj digitalne bogove zanima le nekaj časa, nato pozabijo nanjo. Konkreten primer. Če boste umrli recimo pred zakonskim partnerjem, ki bo po svoji smrti želel počivati ob vas, bo morebiti z digitalnim nagrobnikom to postalo nemogoče. Kamnosek vkleše novo ime in novi letnici, pa je to to. Programska oprema digitalnega nagrobnika pa bo ob času smrti vašega partnerja tako obupno zastrela, da je enostavno ne bo mogoče več nadomestiti. Kot bi današnje datoteke odpirali z računalnikom izpred dvajsetih let.
Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep.
Prinašajo pa digitalni nagrobniki ob primerjalnih prednostih, vsaj po naše, za celotno civilizacijo tudi velike pasti. Že tako smo postali družba blebetačev. Vsaj nagrobniki so nas postavili v dostojno molčanje nasproti mogočnosti stvarstva. Le redki duhoviti in veliki duhovi so si upali na nagrobniku sporočiti svoj odnos do sveta. “Epitaf” so rekli takšnim zapisom v klasični, se pravi analogni dobi. In digitalni nagrobnik epitaf ukinja enkrat za vselej. Kar je skoraj kulturna katastrofa.
Nagrobni napisi imajo v slovenskem kulturnem prostoru mnogo večjo vlogo, kot bi jim jo prisodili na začetku! Že sredi devetnajstega stoletja je tedanja periodika začela objavljati napise, ki so se avtorjem zdeli primerni. Po Kmečkih in rokodelskih novicah je takšne objave prevzela Zgodnja Danica kot vodilni verski tisk v tedanji deželi. Od leta 1849 je tako ta časopis v rednih presledkih objavljal različne primerne verze za nagrobne spomenike v posebni rubriki, ki se je imenovala Nagrobni napisi! Do danes redkim raziskovalcem ni uspelo razvozlati, ali je šlo za posameznega avtorja, ali pa so objavljali različni sodelavci oziroma novinarji časopisa. Kljub vsemu se zdi, da ne gre za zapise že ponarodelih verzov, ki bi jih avtorji preprosto povzeli iz že obstoječih nagrobnikov, temveč govorimo o povsem avtorski zbirki napisov, ki je v našem prostoru edinstvena in zato je toliko bolj čudno, da je vedenje o tem fenomenu povsem poniknilo v pozabo.
Kako torej končati današnji zapis drugače, kot z nagrobnim napisom, ki je vklesan v kamen na grobu Nikolaja Kopernika:
“Stoj, Sonce – ne premikaj se!”
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Neveljaven email naslov