Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.
Če ne druga, se je pretekle dni končala digitalna revolucija. Kar je pa tudi nekaj. Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik. Sodelovala je tudi mariborska akademska pamet in dobili smo izdelek, ki predstavlja informacije o pokojniku mnogo izčrpneje in roko na srce, tudi sodobneje, kot klasični kamniti nagrobniki. Ali, bog ne daj, samo leseni križi.
Zaradi logičnosti smrti same, po kateri umrejo tudi tisti, ki so se spominjali pokojnikov prejšnjih rodov – ker torej umre tudi človeški spomin – je bilo treba najti nekaj, kar bo o umrlih pričalo dlje v prihodnost. Naši predniki so uporabili to, kar se jim je zdelo skoraj tako večno kot večnost sama. Uporabili so kamen! Jasno, niso vedeli za kisli dež, za smog in erozijo, niti niso vedeli, da obstajajo titan, kevlar in po novem digitalni zapis.
Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.
V primeru mariborskega digitalnega nagrobnika ne moremo o govoriti o uspešnem “startupu“, ki so se namnožili po deželi. Gre pa za izjemen in zanimiv ter prvi v Sloveniji, če že ne na svetu, “close down.” S smrtjo se vse konča – vsaj tako smo mislili. Kajti digitalni nagrobnik, za katerega že imajo naročila, ponuja veliko več možnosti kot klasični. Programiranje je mnogo kompleksnejši proces kot klesanje … Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave. Nagrobnik, polnil se bo s pomočjo solarne energije, bo večino časa v mirovanju, čim pa se mu boste približali, se bodo začele na njem prikazovati najrazličnejše informacije, predvajal bo lahko video, tekstovne datoteke, fotografije tako ali drugače … skratka, kot v življenju bo potem mogoče tudi po smrti.
Nagrobnik je sprožil kar nekaj, večinoma prizanesljivih, celo ciničnih komentarjev, kar nas je spodbodlo, da si ga ogledamo s polno močjo analize.
Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave.
Mešane občutke ob uvedbi digitalnih nagrobnikov prav gotovo doživlja slavni ceh zgodovinarjev. Predvsem epigrafika, se pravi pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja z napisi, z njim izgublja trg. Veda, ki nam je pomagala razvozlati kakšno tisočletje človeške zgodovine, bo čez nekaj stoletij prenehala obstajati. Čemu se šolati in mučiti, ko pa so podatki o pokojnem prisotni in lahko dostopni? Kajti predvidevamo, da bodo pomembneži, se pravi tisti, ki usmerjajo tok zgodovine, imeli še posebej imenitne digitalne nagrobnike. Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.
Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.
Digitalni nagrobnik pa nosi v sebi tudi kal pogube. Kot je znano, je največji sovražnik digitalni revoluciji prav digitalna revolucija. Povedano drugače: teksti, ki ste jih navdušeno pisali s pomočjo računalnika na začetku devetdesetih, so danes praktično neberljivi. Fotografije, ki ste jih posneli s prvimi fotografskimi aparati, so danes zamrznjene v digitalnosti časa. Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep. Razen tega znamenita združljivost in berljivost podatkov za nazaj digitalne bogove zanima le nekaj časa, nato pozabijo nanjo. Konkreten primer. Če boste umrli recimo pred zakonskim partnerjem, ki bo po svoji smrti želel počivati ob vas, bo morebiti z digitalnim nagrobnikom to postalo nemogoče. Kamnosek vkleše novo ime in novi letnici, pa je to to. Programska oprema digitalnega nagrobnika pa bo ob času smrti vašega partnerja tako obupno zastrela, da je enostavno ne bo mogoče več nadomestiti. Kot bi današnje datoteke odpirali z računalnikom izpred dvajsetih let.
Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep.
Prinašajo pa digitalni nagrobniki ob primerjalnih prednostih, vsaj po naše, za celotno civilizacijo tudi velike pasti. Že tako smo postali družba blebetačev. Vsaj nagrobniki so nas postavili v dostojno molčanje nasproti mogočnosti stvarstva. Le redki duhoviti in veliki duhovi so si upali na nagrobniku sporočiti svoj odnos do sveta. “Epitaf” so rekli takšnim zapisom v klasični, se pravi analogni dobi. In digitalni nagrobnik epitaf ukinja enkrat za vselej. Kar je skoraj kulturna katastrofa.
Nagrobni napisi imajo v slovenskem kulturnem prostoru mnogo večjo vlogo, kot bi jim jo prisodili na začetku! Že sredi devetnajstega stoletja je tedanja periodika začela objavljati napise, ki so se avtorjem zdeli primerni. Po Kmečkih in rokodelskih novicah je takšne objave prevzela Zgodnja Danica kot vodilni verski tisk v tedanji deželi. Od leta 1849 je tako ta časopis v rednih presledkih objavljal različne primerne verze za nagrobne spomenike v posebni rubriki, ki se je imenovala Nagrobni napisi! Do danes redkim raziskovalcem ni uspelo razvozlati, ali je šlo za posameznega avtorja, ali pa so objavljali različni sodelavci oziroma novinarji časopisa. Kljub vsemu se zdi, da ne gre za zapise že ponarodelih verzov, ki bi jih avtorji preprosto povzeli iz že obstoječih nagrobnikov, temveč govorimo o povsem avtorski zbirki napisov, ki je v našem prostoru edinstvena in zato je toliko bolj čudno, da je vedenje o tem fenomenu povsem poniknilo v pozabo.
Kako torej končati današnji zapis drugače, kot z nagrobnim napisom, ki je vklesan v kamen na grobu Nikolaja Kopernika:
“Stoj, Sonce – ne premikaj se!”
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.
Če ne druga, se je pretekle dni končala digitalna revolucija. Kar je pa tudi nekaj. Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik. Sodelovala je tudi mariborska akademska pamet in dobili smo izdelek, ki predstavlja informacije o pokojniku mnogo izčrpneje in roko na srce, tudi sodobneje, kot klasični kamniti nagrobniki. Ali, bog ne daj, samo leseni križi.
Zaradi logičnosti smrti same, po kateri umrejo tudi tisti, ki so se spominjali pokojnikov prejšnjih rodov – ker torej umre tudi človeški spomin – je bilo treba najti nekaj, kar bo o umrlih pričalo dlje v prihodnost. Naši predniki so uporabili to, kar se jim je zdelo skoraj tako večno kot večnost sama. Uporabili so kamen! Jasno, niso vedeli za kisli dež, za smog in erozijo, niti niso vedeli, da obstajajo titan, kevlar in po novem digitalni zapis.
Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.
V primeru mariborskega digitalnega nagrobnika ne moremo o govoriti o uspešnem “startupu“, ki so se namnožili po deželi. Gre pa za izjemen in zanimiv ter prvi v Sloveniji, če že ne na svetu, “close down.” S smrtjo se vse konča – vsaj tako smo mislili. Kajti digitalni nagrobnik, za katerega že imajo naročila, ponuja veliko več možnosti kot klasični. Programiranje je mnogo kompleksnejši proces kot klesanje … Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave. Nagrobnik, polnil se bo s pomočjo solarne energije, bo večino časa v mirovanju, čim pa se mu boste približali, se bodo začele na njem prikazovati najrazličnejše informacije, predvajal bo lahko video, tekstovne datoteke, fotografije tako ali drugače … skratka, kot v življenju bo potem mogoče tudi po smrti.
Nagrobnik je sprožil kar nekaj, večinoma prizanesljivih, celo ciničnih komentarjev, kar nas je spodbodlo, da si ga ogledamo s polno močjo analize.
Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave.
Mešane občutke ob uvedbi digitalnih nagrobnikov prav gotovo doživlja slavni ceh zgodovinarjev. Predvsem epigrafika, se pravi pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja z napisi, z njim izgublja trg. Veda, ki nam je pomagala razvozlati kakšno tisočletje človeške zgodovine, bo čez nekaj stoletij prenehala obstajati. Čemu se šolati in mučiti, ko pa so podatki o pokojnem prisotni in lahko dostopni? Kajti predvidevamo, da bodo pomembneži, se pravi tisti, ki usmerjajo tok zgodovine, imeli še posebej imenitne digitalne nagrobnike. Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.
Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.
Digitalni nagrobnik pa nosi v sebi tudi kal pogube. Kot je znano, je največji sovražnik digitalni revoluciji prav digitalna revolucija. Povedano drugače: teksti, ki ste jih navdušeno pisali s pomočjo računalnika na začetku devetdesetih, so danes praktično neberljivi. Fotografije, ki ste jih posneli s prvimi fotografskimi aparati, so danes zamrznjene v digitalnosti časa. Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep. Razen tega znamenita združljivost in berljivost podatkov za nazaj digitalne bogove zanima le nekaj časa, nato pozabijo nanjo. Konkreten primer. Če boste umrli recimo pred zakonskim partnerjem, ki bo po svoji smrti želel počivati ob vas, bo morebiti z digitalnim nagrobnikom to postalo nemogoče. Kamnosek vkleše novo ime in novi letnici, pa je to to. Programska oprema digitalnega nagrobnika pa bo ob času smrti vašega partnerja tako obupno zastrela, da je enostavno ne bo mogoče več nadomestiti. Kot bi današnje datoteke odpirali z računalnikom izpred dvajsetih let.
Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep.
Prinašajo pa digitalni nagrobniki ob primerjalnih prednostih, vsaj po naše, za celotno civilizacijo tudi velike pasti. Že tako smo postali družba blebetačev. Vsaj nagrobniki so nas postavili v dostojno molčanje nasproti mogočnosti stvarstva. Le redki duhoviti in veliki duhovi so si upali na nagrobniku sporočiti svoj odnos do sveta. “Epitaf” so rekli takšnim zapisom v klasični, se pravi analogni dobi. In digitalni nagrobnik epitaf ukinja enkrat za vselej. Kar je skoraj kulturna katastrofa.
Nagrobni napisi imajo v slovenskem kulturnem prostoru mnogo večjo vlogo, kot bi jim jo prisodili na začetku! Že sredi devetnajstega stoletja je tedanja periodika začela objavljati napise, ki so se avtorjem zdeli primerni. Po Kmečkih in rokodelskih novicah je takšne objave prevzela Zgodnja Danica kot vodilni verski tisk v tedanji deželi. Od leta 1849 je tako ta časopis v rednih presledkih objavljal različne primerne verze za nagrobne spomenike v posebni rubriki, ki se je imenovala Nagrobni napisi! Do danes redkim raziskovalcem ni uspelo razvozlati, ali je šlo za posameznega avtorja, ali pa so objavljali različni sodelavci oziroma novinarji časopisa. Kljub vsemu se zdi, da ne gre za zapise že ponarodelih verzov, ki bi jih avtorji preprosto povzeli iz že obstoječih nagrobnikov, temveč govorimo o povsem avtorski zbirki napisov, ki je v našem prostoru edinstvena in zato je toliko bolj čudno, da je vedenje o tem fenomenu povsem poniknilo v pozabo.
Kako torej končati današnji zapis drugače, kot z nagrobnim napisom, ki je vklesan v kamen na grobu Nikolaja Kopernika:
“Stoj, Sonce – ne premikaj se!”
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Neveljaven email naslov