Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.
Če ne druga, se je pretekle dni končala digitalna revolucija. Kar je pa tudi nekaj. Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik. Sodelovala je tudi mariborska akademska pamet in dobili smo izdelek, ki predstavlja informacije o pokojniku mnogo izčrpneje in roko na srce, tudi sodobneje, kot klasični kamniti nagrobniki. Ali, bog ne daj, samo leseni križi.
Zaradi logičnosti smrti same, po kateri umrejo tudi tisti, ki so se spominjali pokojnikov prejšnjih rodov – ker torej umre tudi človeški spomin – je bilo treba najti nekaj, kar bo o umrlih pričalo dlje v prihodnost. Naši predniki so uporabili to, kar se jim je zdelo skoraj tako večno kot večnost sama. Uporabili so kamen! Jasno, niso vedeli za kisli dež, za smog in erozijo, niti niso vedeli, da obstajajo titan, kevlar in po novem digitalni zapis.
Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.
V primeru mariborskega digitalnega nagrobnika ne moremo o govoriti o uspešnem “startupu“, ki so se namnožili po deželi. Gre pa za izjemen in zanimiv ter prvi v Sloveniji, če že ne na svetu, “close down.” S smrtjo se vse konča – vsaj tako smo mislili. Kajti digitalni nagrobnik, za katerega že imajo naročila, ponuja veliko več možnosti kot klasični. Programiranje je mnogo kompleksnejši proces kot klesanje … Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave. Nagrobnik, polnil se bo s pomočjo solarne energije, bo večino časa v mirovanju, čim pa se mu boste približali, se bodo začele na njem prikazovati najrazličnejše informacije, predvajal bo lahko video, tekstovne datoteke, fotografije tako ali drugače … skratka, kot v življenju bo potem mogoče tudi po smrti.
Nagrobnik je sprožil kar nekaj, večinoma prizanesljivih, celo ciničnih komentarjev, kar nas je spodbodlo, da si ga ogledamo s polno močjo analize.
Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave.
Mešane občutke ob uvedbi digitalnih nagrobnikov prav gotovo doživlja slavni ceh zgodovinarjev. Predvsem epigrafika, se pravi pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja z napisi, z njim izgublja trg. Veda, ki nam je pomagala razvozlati kakšno tisočletje človeške zgodovine, bo čez nekaj stoletij prenehala obstajati. Čemu se šolati in mučiti, ko pa so podatki o pokojnem prisotni in lahko dostopni? Kajti predvidevamo, da bodo pomembneži, se pravi tisti, ki usmerjajo tok zgodovine, imeli še posebej imenitne digitalne nagrobnike. Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.
Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.
Digitalni nagrobnik pa nosi v sebi tudi kal pogube. Kot je znano, je največji sovražnik digitalni revoluciji prav digitalna revolucija. Povedano drugače: teksti, ki ste jih navdušeno pisali s pomočjo računalnika na začetku devetdesetih, so danes praktično neberljivi. Fotografije, ki ste jih posneli s prvimi fotografskimi aparati, so danes zamrznjene v digitalnosti časa. Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep. Razen tega znamenita združljivost in berljivost podatkov za nazaj digitalne bogove zanima le nekaj časa, nato pozabijo nanjo. Konkreten primer. Če boste umrli recimo pred zakonskim partnerjem, ki bo po svoji smrti želel počivati ob vas, bo morebiti z digitalnim nagrobnikom to postalo nemogoče. Kamnosek vkleše novo ime in novi letnici, pa je to to. Programska oprema digitalnega nagrobnika pa bo ob času smrti vašega partnerja tako obupno zastrela, da je enostavno ne bo mogoče več nadomestiti. Kot bi današnje datoteke odpirali z računalnikom izpred dvajsetih let.
Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep.
Prinašajo pa digitalni nagrobniki ob primerjalnih prednostih, vsaj po naše, za celotno civilizacijo tudi velike pasti. Že tako smo postali družba blebetačev. Vsaj nagrobniki so nas postavili v dostojno molčanje nasproti mogočnosti stvarstva. Le redki duhoviti in veliki duhovi so si upali na nagrobniku sporočiti svoj odnos do sveta. “Epitaf” so rekli takšnim zapisom v klasični, se pravi analogni dobi. In digitalni nagrobnik epitaf ukinja enkrat za vselej. Kar je skoraj kulturna katastrofa.
Nagrobni napisi imajo v slovenskem kulturnem prostoru mnogo večjo vlogo, kot bi jim jo prisodili na začetku! Že sredi devetnajstega stoletja je tedanja periodika začela objavljati napise, ki so se avtorjem zdeli primerni. Po Kmečkih in rokodelskih novicah je takšne objave prevzela Zgodnja Danica kot vodilni verski tisk v tedanji deželi. Od leta 1849 je tako ta časopis v rednih presledkih objavljal različne primerne verze za nagrobne spomenike v posebni rubriki, ki se je imenovala Nagrobni napisi! Do danes redkim raziskovalcem ni uspelo razvozlati, ali je šlo za posameznega avtorja, ali pa so objavljali različni sodelavci oziroma novinarji časopisa. Kljub vsemu se zdi, da ne gre za zapise že ponarodelih verzov, ki bi jih avtorji preprosto povzeli iz že obstoječih nagrobnikov, temveč govorimo o povsem avtorski zbirki napisov, ki je v našem prostoru edinstvena in zato je toliko bolj čudno, da je vedenje o tem fenomenu povsem poniknilo v pozabo.
Kako torej končati današnji zapis drugače, kot z nagrobnim napisom, ki je vklesan v kamen na grobu Nikolaja Kopernika:
“Stoj, Sonce – ne premikaj se!”
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.
Če ne druga, se je pretekle dni končala digitalna revolucija. Kar je pa tudi nekaj. Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik. Sodelovala je tudi mariborska akademska pamet in dobili smo izdelek, ki predstavlja informacije o pokojniku mnogo izčrpneje in roko na srce, tudi sodobneje, kot klasični kamniti nagrobniki. Ali, bog ne daj, samo leseni križi.
Zaradi logičnosti smrti same, po kateri umrejo tudi tisti, ki so se spominjali pokojnikov prejšnjih rodov – ker torej umre tudi človeški spomin – je bilo treba najti nekaj, kar bo o umrlih pričalo dlje v prihodnost. Naši predniki so uporabili to, kar se jim je zdelo skoraj tako večno kot večnost sama. Uporabili so kamen! Jasno, niso vedeli za kisli dež, za smog in erozijo, niti niso vedeli, da obstajajo titan, kevlar in po novem digitalni zapis.
Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.
V primeru mariborskega digitalnega nagrobnika ne moremo o govoriti o uspešnem “startupu“, ki so se namnožili po deželi. Gre pa za izjemen in zanimiv ter prvi v Sloveniji, če že ne na svetu, “close down.” S smrtjo se vse konča – vsaj tako smo mislili. Kajti digitalni nagrobnik, za katerega že imajo naročila, ponuja veliko več možnosti kot klasični. Programiranje je mnogo kompleksnejši proces kot klesanje … Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave. Nagrobnik, polnil se bo s pomočjo solarne energije, bo večino časa v mirovanju, čim pa se mu boste približali, se bodo začele na njem prikazovati najrazličnejše informacije, predvajal bo lahko video, tekstovne datoteke, fotografije tako ali drugače … skratka, kot v življenju bo potem mogoče tudi po smrti.
Nagrobnik je sprožil kar nekaj, večinoma prizanesljivih, celo ciničnih komentarjev, kar nas je spodbodlo, da si ga ogledamo s polno močjo analize.
Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave.
Mešane občutke ob uvedbi digitalnih nagrobnikov prav gotovo doživlja slavni ceh zgodovinarjev. Predvsem epigrafika, se pravi pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja z napisi, z njim izgublja trg. Veda, ki nam je pomagala razvozlati kakšno tisočletje človeške zgodovine, bo čez nekaj stoletij prenehala obstajati. Čemu se šolati in mučiti, ko pa so podatki o pokojnem prisotni in lahko dostopni? Kajti predvidevamo, da bodo pomembneži, se pravi tisti, ki usmerjajo tok zgodovine, imeli še posebej imenitne digitalne nagrobnike. Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.
Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.
Digitalni nagrobnik pa nosi v sebi tudi kal pogube. Kot je znano, je največji sovražnik digitalni revoluciji prav digitalna revolucija. Povedano drugače: teksti, ki ste jih navdušeno pisali s pomočjo računalnika na začetku devetdesetih, so danes praktično neberljivi. Fotografije, ki ste jih posneli s prvimi fotografskimi aparati, so danes zamrznjene v digitalnosti časa. Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep. Razen tega znamenita združljivost in berljivost podatkov za nazaj digitalne bogove zanima le nekaj časa, nato pozabijo nanjo. Konkreten primer. Če boste umrli recimo pred zakonskim partnerjem, ki bo po svoji smrti želel počivati ob vas, bo morebiti z digitalnim nagrobnikom to postalo nemogoče. Kamnosek vkleše novo ime in novi letnici, pa je to to. Programska oprema digitalnega nagrobnika pa bo ob času smrti vašega partnerja tako obupno zastrela, da je enostavno ne bo mogoče več nadomestiti. Kot bi današnje datoteke odpirali z računalnikom izpred dvajsetih let.
Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep.
Prinašajo pa digitalni nagrobniki ob primerjalnih prednostih, vsaj po naše, za celotno civilizacijo tudi velike pasti. Že tako smo postali družba blebetačev. Vsaj nagrobniki so nas postavili v dostojno molčanje nasproti mogočnosti stvarstva. Le redki duhoviti in veliki duhovi so si upali na nagrobniku sporočiti svoj odnos do sveta. “Epitaf” so rekli takšnim zapisom v klasični, se pravi analogni dobi. In digitalni nagrobnik epitaf ukinja enkrat za vselej. Kar je skoraj kulturna katastrofa.
Nagrobni napisi imajo v slovenskem kulturnem prostoru mnogo večjo vlogo, kot bi jim jo prisodili na začetku! Že sredi devetnajstega stoletja je tedanja periodika začela objavljati napise, ki so se avtorjem zdeli primerni. Po Kmečkih in rokodelskih novicah je takšne objave prevzela Zgodnja Danica kot vodilni verski tisk v tedanji deželi. Od leta 1849 je tako ta časopis v rednih presledkih objavljal različne primerne verze za nagrobne spomenike v posebni rubriki, ki se je imenovala Nagrobni napisi! Do danes redkim raziskovalcem ni uspelo razvozlati, ali je šlo za posameznega avtorja, ali pa so objavljali različni sodelavci oziroma novinarji časopisa. Kljub vsemu se zdi, da ne gre za zapise že ponarodelih verzov, ki bi jih avtorji preprosto povzeli iz že obstoječih nagrobnikov, temveč govorimo o povsem avtorski zbirki napisov, ki je v našem prostoru edinstvena in zato je toliko bolj čudno, da je vedenje o tem fenomenu povsem poniknilo v pozabo.
Kako torej končati današnji zapis drugače, kot z nagrobnim napisom, ki je vklesan v kamen na grobu Nikolaja Kopernika:
“Stoj, Sonce – ne premikaj se!”
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Neveljaven email naslov