Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ...
Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam. Najprej je ta konglomerat štacun grozil Sloveniji. Ujčkali smo ga kot nacionalni interes, vezal je nase slovensko kmetijsko proizvodnjo in proizvodnjo osvežujočih napitkov, nato smo ga končno prodali. Kot vsak uspešen virus je takoj okužil svojega prevzemnika in Agrokor spravil na kolena. Zdaj pa naj bi se ponovno vrnil domov. To je na kratko zgodba o Mercatorju, a bolj zanimiva je zgodba o njegovi najnovejši žrtvi. O Agrokorju. Ni zanimiva samo zaradi propada trgovskega giganta. Zadnja leta je sezona propadov trgovskih gigantov in Agrokor ni ne prvi in ne zadnji, ki je na police raje kopičil dolgove kot blago. Bolj zanimive so vzporednice … kaj vzporednice, nora naključja, ki propad Agrokorja te dni vežejo na propad še enega trgovskega giganta iz preteklosti.
Za nekaj starejše bodo naslednje minute najbrž dolgočasne, novejši generaciji pa smo dolžni nekaj nujnih pojasnil celotnega dogajanja.
Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam.
Bilo je skoraj do dneva natančno pred tridesetimi leti, ko je v pomladnih mesecih leta 1987 tedanjo Jugoslavijo pretresala afera Agrokomerc. Javnost je zanjo izvedela šele avgusta, aprila leta 1987 pa se je z njo seznanil jugoslovanski politični vrh. Agrokomerc, podjetje iz Velike Kladuše, je bil gospodarska uspešnica zahodne Bosne in danes propadle Cazinske krajine. Podjetje je cvetelo le nekaj deset kilometrov stran od skorajšnjega pogorišča Agrokorja, ki je velika gospodarska uspešnica sodobne Hrvaške. Agrokor je danes največje živilskopredelovalno podjetje tega prostora, v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil tudi Agrokomerc trikrat večji od najbližjega konkurenta.
Afera Agrokomerc je bila takšna in tolikšna afera, da se je zdelo, kako nikomur na tem prostoru nikoli več ne bo prišlo na pamet v ime podjetja vtakniti besedico “agro”. Pa je minilo le nekaj let od propada Agrokomerca, ko je Ivica Todorić našel genialno ime za svoje podjetje: “Agrokor”! Ivica do imena ni prišel naključno; njegov oče, Ante Todorić, je bil hrvaški gospodarstvenik v zgodnjih sedemdesetih, direktor mega uspešnega, sodobnega in tržno usmerjenega podjetja Agrokombinat, v nemilost pa je prišel zaradi nikoli dokazane podpore hrvaški pomladi.
Imamo torej Agrokombinat, Agrokomerc in Agrokor – trojček zelenjavarjev, ki je obrnil tok tudi slovenske zgodovine …
Afera Agrokomerc je bila takšna in tolikšna afera, da se je zdelo, kako nikomur na tem prostoru nikoli več ne bo prišlo na pamet v ime podjetja vtakniti besedico “agro”.
Agrokomerc je bil zgodba o uspehu, na moč podobna zgodbi o uspehu Agrokorja. Živilskopredelovalno podjetje postane tudi trgovski gigant in to zaradi neskončne energije enega samega človeka. To, kar je bil Ivica Todorić v Agrokoru, je bil Fikret Abdić v Agrokomercu. In še k propadu: to, kar so za Agrokor danes posojila, so bile za Agrokomerc menice. Menice so bile nekakšen jugoslovanski finančni instrument, s katerimi so poskušali v razmerah pobesnele inflacije podjetjem kupiti nekaj časa in prostora za kolikor toliko normalno poslovanje. Fikret Abdić, direktor Agrokomerca, jih je izdal za 400 milijonov dolarjev pri 63 tedanjih jugoslovanskih bankah. Fikret Abdič je bil v dneh pred afero bosanski bog in jugoslovanski gospodarski mag. Iz zaostale kmetijske pokrajine je ustvaril sodobni kmetijskopredelovalni čudež in skupnost zasipal s šolami, cestami in ostalo infrastrukturo. Ostalo državo je zasipal z menicami. Nepokritimi, seveda.
Ustvarjalno računovodstvo v jugoslovanskih osemdesetih!
Afera Agrokomerc je pomenila dokončno razgaljenje vsaj ekonomskega obraza jugoslovanskega socializma in mnogi analitiki se danes strinjajo, da je praktično in simbolno pomenila začetek konca bivše države.
Nenavadnih vzporednic med Agrokorjem in Agrokomercem pa s propadom še ni konec. V Agrokor danes prihaja nekakšna prisilna uprava in podobne je bil deležen tudi Agrokomerc. Le da so takrat v zahodno Bosno prikorakali uslužbenci Službe državne varnosti in čez noč prevzeli oblast v podjetju. Čeprav so bile tedaj še razmere planskega gospodarstva, pa so se jugoslovanski ekonomski bogovi že naučili toliko, da so se domislili, kako bo luknjo, nastalo s propadom Agrokomerca, najlažje zakrpati z dokapitalizacijo. Tako so osnovali – danes bi rekli – konzorcij bank, ki so nato pod večjo ali manjšo prisilo dokapitalizirale Agrokomerc. Med njimi je bila podružnica Ljubljanske banke iz Novega Sada, pa Jugobanka in še nekatere druge. Zloveščosti primerjav pa še vedno ni konec. Te dni prihajajo iz Zagreba novice, da senca Agrokorjevega propada sega prav v vrhove sedanje hrvaške vlade in tudi Agrokomercov padec je povzročil tektonske, za tedanjo Jugoslavijo dokaj neobičajne politične premike. Iz političnega življenja republike Bosne in Hercegovine je bila umaknjena mogočna politična dinastija bratov Pozderac; najvidnejši Hamdija je ob zenitu afere celo umrl nepojasnjene smrti.
V Agrokor danes prihaja nekakšna prisilna uprava in podobne je bil deležen tudi Agrokomerc.
Afera Agrokomerc se je končala zelo nenavadno in če iščemo vzporednice z Agrokorjem, jih lahko najdemo tudi tukaj. Dve leti po izbruhu afere je nekdanji bankir Slobodan Miloševič ponudil podjetju rešitev s tem, da je s svojim vplivom izposloval odpis dolga do višine 80 odstotkov.
Danes publicisti in tudi zgodovinarji poskušajo afero Agrokomerc razumeti kot montirano afero v kontekstu razpada tedanje Jugoslavije. V Srbiji se je leta 1987 pripravljala znamenita 8. seja CK ZKS, na kateri je Miloševič grobo prevzel oblast, naslednje leto pa naj bi Hamdija Pozderac prevzel vodenje kolektivnega predsedstva SFRJ. Pozderac je bil znan nasprotnik velikosrbske ideje o ukinjanju avtonomnih pokrajin, hkrati pa je bila s padcem Abdića in Pozdercev obglavljena bošnjaška politična elita v Bosni. Ob tem pa je Miloševič z enim zamahom izničil reformne poskuse Anteja Markovića, kar je odprlo prostor za radikalnejše, predvsem pa bolj nasilno reševanje jugoslovanskega vprašanja. Danes se ob propadu Agrokorja – ne le med teoretiki zarote – vedno jasneje govori, kako je propad podjetja dobro usklajena akcija Rusov za širitev njihovega vpliva – ne le na Balkanu.
Slovenska udeležba v obeh aferah je v glavnem znana. Med propadom Agrokomerca so naši mediji, predvsem Mladina, verjetno najbolj odprto pisali o vsej aferi, s propadom Agrokorja pa smo po teoriji o razmerju med maslom in topovi ta trenutek skozi Mercator bolj izpostavljeni temu zadnjemu.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ...
Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam. Najprej je ta konglomerat štacun grozil Sloveniji. Ujčkali smo ga kot nacionalni interes, vezal je nase slovensko kmetijsko proizvodnjo in proizvodnjo osvežujočih napitkov, nato smo ga končno prodali. Kot vsak uspešen virus je takoj okužil svojega prevzemnika in Agrokor spravil na kolena. Zdaj pa naj bi se ponovno vrnil domov. To je na kratko zgodba o Mercatorju, a bolj zanimiva je zgodba o njegovi najnovejši žrtvi. O Agrokorju. Ni zanimiva samo zaradi propada trgovskega giganta. Zadnja leta je sezona propadov trgovskih gigantov in Agrokor ni ne prvi in ne zadnji, ki je na police raje kopičil dolgove kot blago. Bolj zanimive so vzporednice … kaj vzporednice, nora naključja, ki propad Agrokorja te dni vežejo na propad še enega trgovskega giganta iz preteklosti.
Za nekaj starejše bodo naslednje minute najbrž dolgočasne, novejši generaciji pa smo dolžni nekaj nujnih pojasnil celotnega dogajanja.
Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam.
Bilo je skoraj do dneva natančno pred tridesetimi leti, ko je v pomladnih mesecih leta 1987 tedanjo Jugoslavijo pretresala afera Agrokomerc. Javnost je zanjo izvedela šele avgusta, aprila leta 1987 pa se je z njo seznanil jugoslovanski politični vrh. Agrokomerc, podjetje iz Velike Kladuše, je bil gospodarska uspešnica zahodne Bosne in danes propadle Cazinske krajine. Podjetje je cvetelo le nekaj deset kilometrov stran od skorajšnjega pogorišča Agrokorja, ki je velika gospodarska uspešnica sodobne Hrvaške. Agrokor je danes največje živilskopredelovalno podjetje tega prostora, v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil tudi Agrokomerc trikrat večji od najbližjega konkurenta.
Afera Agrokomerc je bila takšna in tolikšna afera, da se je zdelo, kako nikomur na tem prostoru nikoli več ne bo prišlo na pamet v ime podjetja vtakniti besedico “agro”. Pa je minilo le nekaj let od propada Agrokomerca, ko je Ivica Todorić našel genialno ime za svoje podjetje: “Agrokor”! Ivica do imena ni prišel naključno; njegov oče, Ante Todorić, je bil hrvaški gospodarstvenik v zgodnjih sedemdesetih, direktor mega uspešnega, sodobnega in tržno usmerjenega podjetja Agrokombinat, v nemilost pa je prišel zaradi nikoli dokazane podpore hrvaški pomladi.
Imamo torej Agrokombinat, Agrokomerc in Agrokor – trojček zelenjavarjev, ki je obrnil tok tudi slovenske zgodovine …
Afera Agrokomerc je bila takšna in tolikšna afera, da se je zdelo, kako nikomur na tem prostoru nikoli več ne bo prišlo na pamet v ime podjetja vtakniti besedico “agro”.
Agrokomerc je bil zgodba o uspehu, na moč podobna zgodbi o uspehu Agrokorja. Živilskopredelovalno podjetje postane tudi trgovski gigant in to zaradi neskončne energije enega samega človeka. To, kar je bil Ivica Todorić v Agrokoru, je bil Fikret Abdić v Agrokomercu. In še k propadu: to, kar so za Agrokor danes posojila, so bile za Agrokomerc menice. Menice so bile nekakšen jugoslovanski finančni instrument, s katerimi so poskušali v razmerah pobesnele inflacije podjetjem kupiti nekaj časa in prostora za kolikor toliko normalno poslovanje. Fikret Abdić, direktor Agrokomerca, jih je izdal za 400 milijonov dolarjev pri 63 tedanjih jugoslovanskih bankah. Fikret Abdič je bil v dneh pred afero bosanski bog in jugoslovanski gospodarski mag. Iz zaostale kmetijske pokrajine je ustvaril sodobni kmetijskopredelovalni čudež in skupnost zasipal s šolami, cestami in ostalo infrastrukturo. Ostalo državo je zasipal z menicami. Nepokritimi, seveda.
Ustvarjalno računovodstvo v jugoslovanskih osemdesetih!
Afera Agrokomerc je pomenila dokončno razgaljenje vsaj ekonomskega obraza jugoslovanskega socializma in mnogi analitiki se danes strinjajo, da je praktično in simbolno pomenila začetek konca bivše države.
Nenavadnih vzporednic med Agrokorjem in Agrokomercem pa s propadom še ni konec. V Agrokor danes prihaja nekakšna prisilna uprava in podobne je bil deležen tudi Agrokomerc. Le da so takrat v zahodno Bosno prikorakali uslužbenci Službe državne varnosti in čez noč prevzeli oblast v podjetju. Čeprav so bile tedaj še razmere planskega gospodarstva, pa so se jugoslovanski ekonomski bogovi že naučili toliko, da so se domislili, kako bo luknjo, nastalo s propadom Agrokomerca, najlažje zakrpati z dokapitalizacijo. Tako so osnovali – danes bi rekli – konzorcij bank, ki so nato pod večjo ali manjšo prisilo dokapitalizirale Agrokomerc. Med njimi je bila podružnica Ljubljanske banke iz Novega Sada, pa Jugobanka in še nekatere druge. Zloveščosti primerjav pa še vedno ni konec. Te dni prihajajo iz Zagreba novice, da senca Agrokorjevega propada sega prav v vrhove sedanje hrvaške vlade in tudi Agrokomercov padec je povzročil tektonske, za tedanjo Jugoslavijo dokaj neobičajne politične premike. Iz političnega življenja republike Bosne in Hercegovine je bila umaknjena mogočna politična dinastija bratov Pozderac; najvidnejši Hamdija je ob zenitu afere celo umrl nepojasnjene smrti.
V Agrokor danes prihaja nekakšna prisilna uprava in podobne je bil deležen tudi Agrokomerc.
Afera Agrokomerc se je končala zelo nenavadno in če iščemo vzporednice z Agrokorjem, jih lahko najdemo tudi tukaj. Dve leti po izbruhu afere je nekdanji bankir Slobodan Miloševič ponudil podjetju rešitev s tem, da je s svojim vplivom izposloval odpis dolga do višine 80 odstotkov.
Danes publicisti in tudi zgodovinarji poskušajo afero Agrokomerc razumeti kot montirano afero v kontekstu razpada tedanje Jugoslavije. V Srbiji se je leta 1987 pripravljala znamenita 8. seja CK ZKS, na kateri je Miloševič grobo prevzel oblast, naslednje leto pa naj bi Hamdija Pozderac prevzel vodenje kolektivnega predsedstva SFRJ. Pozderac je bil znan nasprotnik velikosrbske ideje o ukinjanju avtonomnih pokrajin, hkrati pa je bila s padcem Abdića in Pozdercev obglavljena bošnjaška politična elita v Bosni. Ob tem pa je Miloševič z enim zamahom izničil reformne poskuse Anteja Markovića, kar je odprlo prostor za radikalnejše, predvsem pa bolj nasilno reševanje jugoslovanskega vprašanja. Danes se ob propadu Agrokorja – ne le med teoretiki zarote – vedno jasneje govori, kako je propad podjetja dobro usklajena akcija Rusov za širitev njihovega vpliva – ne le na Balkanu.
Slovenska udeležba v obeh aferah je v glavnem znana. Med propadom Agrokomerca so naši mediji, predvsem Mladina, verjetno najbolj odprto pisali o vsej aferi, s propadom Agrokorja pa smo po teoriji o razmerju med maslom in topovi ta trenutek skozi Mercator bolj izpostavljeni temu zadnjemu.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Neveljaven email naslov