"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!

“Kdor čaka dočaka,” je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar.

Vse skupaj je bila parafraza popularnega izreka, ki od preloma tisočletja straši po planetu: »Manj osebne svobode za več varnosti!« Ta ameriški izum je bil, vsaj javno, v Evropi do nedavnega še tabu tema. Končno pa se je prejšnji konec tedna materializiral tudi na stari celini in to na slovenskih tleh; v nekoliko prilagojeni inačici se pri nas glasi: »Več čakanja za več varnosti!«

Ukrep, ki si so ga zamislili v Bruslju, je presenetljivo enostaven:

»Vsakega potnika, ki potuje v šengensko območje ali iz njega, bomo preverili do digitalnega spodnjega perila in ni hudič, da ne bomo polovili vseh potencialnih teroristov!«

Kot cinična pika na “i” takšnega razmišljanja se je istočasno zgodil Stockholm … a vrnimo se na slovensko-hrvaško mejo … Če ste čakali štiri ure pred mejnim prehodom, je bil izgovor, ki so si ga izmislili varnostni teoretiki, resnično popoln: “Čakate, da boste varni!” Se pravi, če bi vam obmejni organi omogočili mejo prečkati brez čakanja, bi lahko postali nekoč v prihodnosti žrtev terorističnega napada! Povedano z jezikom bruseljskih analitikov: “Bolje da sedite štiri ure v avtomobilu, kot da vas povozi tovornjak v peš coni katere evropskih prestolnic!”

Mimogrede: čakanje na meji se je lepo zlilo s problematiko čakalnih vrst v zdravstvu, ki smo jo reševali ob istem času. Tako čakalne vrste v prometu, čakalne vrste v zdravstvu, čakalne vrste v sodstvu lepo uokvirjajo našo čakajočo civilizacijo v večnem poklonu in hvaležnem spominu Beckettovega genija.

A na cestah so čakajoči potniki pobesneli; ali niso razumeli realne teroristične grožnje, ali pa so izračunali, kakšna je možnost postati žrtev s pomočjo procentnega računa – kjer so na eni strani žrtve terorizma v Evropi, na drugi pa število vsega evropskega prebivalstva. In so se z besnim negodovanjem izrekli, da raje nemoteno potujejo in s tem tvegajo terorizem, kot da čakajo pred mejo in si tako zagotovijo varnost.

Ob vsem tem se je nujno pojavila še obvezna ikonografija. Upravičeno sumimo, da imajo televizijske postaje na avtorskih pogodbah vedno ene in iste igralce, ki nastopajo ob zastojih na meji. Prvi igralec govori srbohrvaško in pravi, da je to sramota. Da tega še nikoli ni videl. Na sovoznikovem sedežu je njegova žena, ki kima v nemi potrditvi. Njegova vloga je, da razbesni tudi vas, ki udobno sedite doma. Drugi igralec je po navadi Nemec, ki se še bolj razjezi. Pove koliko ur čaka in kako je to mogoče. In ti kot Slovencu nabije kompleks Balkanca, ker se kaj takega v Nemčiji ne bi zgodilo. On doda vsej drami prepotrebno kredibilnost največjega evropskega gospodarstva. Potem pa je tu, za suspenz, še romunski voznik tovornjaka. V beli majici in z mogočnim trebuhom. On se ne sekira, komaj je opazil gnečo. Ker tovornjakarji vedno čakajo, ne glede na varnostno situacijo v Evropi.

In nato nepričakovan zasuk … sredi te drame, ko so mirnost izgubili celo obmejni policisti, ko je državni sekretar pokazal s prstom na Bruselj, ki ni poslušal slovenske strani, smo uredbo zavrgli. Kar tako. Začasni suspenz. Do pred petimi minutami je še bila, potem pa je ni bilo več.

Kolone so izginile, kar smo označili kot dosežek. Seveda z absurdnim stopnjevanjem. Najprej smo popoln nadzor zmanjšali, potem pa smo ga opustili; predvsem pri osebah, ki pomenijo manjše varnostno tveganje. Pozabili pa so, da je zgodovinsko nerešljiv absurd terorizma prav v tem, da nikoli ne veš, kdo je oseba, ki pomeni manjše varnostno tveganje.

Varnostna predpostavka, ki je povzročila te silne zastoje, pa je ostala nespremenjena. Predpostavka, da so kolone pločevine, nastale zaradi popolnega preverjanja, ki posledično pomeni več evropske varnosti, je z ukinitvijo uredbe dobila svoje logično nadaljevanje. Če ni več vrst, ni več preverjanja. Če ni več preverjanja, ni več varnosti. In če je prej veljalo, da preverjanje preprečuje terorizem na tleh Evropske unije, pomeni, da ga odsotnost preverjanja omogoča. Bes čakajočih, ki so suspendirali uredbo, bo po logičnih predpostavkah nekoč v prihodnosti v smrt poslal njihove evropske sodržavljane. Neverjetno naključje bi bilo, da bi prav ti čakajoči nekoč postali žrtve in bi lahko politika rekla: »Sami so si krivi!« Pač pa bodo žrtve povsem nedolžni naključni mimoidoči, kot se to pač dogaja.

Neverjetna je neznosna lahkost cincanja z našo varnostjo. Predvidevamo, da je tisti, ki si je uredbo zamislil, imel na voljo podatke, analize in izračune, kaj takšen drastični ukrep pomeni. Predvidevamo, da so uredbo sprejeli odgovorni ljudje pri polni zavesti s polno odgovornostjo. Tako je praksa v slogu »smo si pač premislili« ne samo nerazumljiva, temveč tudi nesprejemljiva.

Še več o popolni zmedi znotraj evropske in seveda tudi slovenske varnostne politike pa pove naslednje dejstvo: pred letom in pol, ob migrantskem valu, nismo na slovenskem delu šengenske meje preverjali prav nikogar, danes pa bi radi preverili prav vse.