Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Čakajoč na varnost

11.04.2017

"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!

“Kdor čaka dočaka,” je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar.

Vse skupaj je bila parafraza popularnega izreka, ki od preloma tisočletja straši po planetu: »Manj osebne svobode za več varnosti!« Ta ameriški izum je bil, vsaj javno, v Evropi do nedavnega še tabu tema. Končno pa se je prejšnji konec tedna materializiral tudi na stari celini in to na slovenskih tleh; v nekoliko prilagojeni inačici se pri nas glasi: »Več čakanja za več varnosti!«

Ukrep, ki si so ga zamislili v Bruslju, je presenetljivo enostaven:

»Vsakega potnika, ki potuje v šengensko območje ali iz njega, bomo preverili do digitalnega spodnjega perila in ni hudič, da ne bomo polovili vseh potencialnih teroristov!«

Kot cinična pika na “i” takšnega razmišljanja se je istočasno zgodil Stockholm … a vrnimo se na slovensko-hrvaško mejo … Če ste čakali štiri ure pred mejnim prehodom, je bil izgovor, ki so si ga izmislili varnostni teoretiki, resnično popoln: “Čakate, da boste varni!” Se pravi, če bi vam obmejni organi omogočili mejo prečkati brez čakanja, bi lahko postali nekoč v prihodnosti žrtev terorističnega napada! Povedano z jezikom bruseljskih analitikov: “Bolje da sedite štiri ure v avtomobilu, kot da vas povozi tovornjak v peš coni katere evropskih prestolnic!”

Mimogrede: čakanje na meji se je lepo zlilo s problematiko čakalnih vrst v zdravstvu, ki smo jo reševali ob istem času. Tako čakalne vrste v prometu, čakalne vrste v zdravstvu, čakalne vrste v sodstvu lepo uokvirjajo našo čakajočo civilizacijo v večnem poklonu in hvaležnem spominu Beckettovega genija.

A na cestah so čakajoči potniki pobesneli; ali niso razumeli realne teroristične grožnje, ali pa so izračunali, kakšna je možnost postati žrtev s pomočjo procentnega računa – kjer so na eni strani žrtve terorizma v Evropi, na drugi pa število vsega evropskega prebivalstva. In so se z besnim negodovanjem izrekli, da raje nemoteno potujejo in s tem tvegajo terorizem, kot da čakajo pred mejo in si tako zagotovijo varnost.

Ob vsem tem se je nujno pojavila še obvezna ikonografija. Upravičeno sumimo, da imajo televizijske postaje na avtorskih pogodbah vedno ene in iste igralce, ki nastopajo ob zastojih na meji. Prvi igralec govori srbohrvaško in pravi, da je to sramota. Da tega še nikoli ni videl. Na sovoznikovem sedežu je njegova žena, ki kima v nemi potrditvi. Njegova vloga je, da razbesni tudi vas, ki udobno sedite doma. Drugi igralec je po navadi Nemec, ki se še bolj razjezi. Pove koliko ur čaka in kako je to mogoče. In ti kot Slovencu nabije kompleks Balkanca, ker se kaj takega v Nemčiji ne bi zgodilo. On doda vsej drami prepotrebno kredibilnost največjega evropskega gospodarstva. Potem pa je tu, za suspenz, še romunski voznik tovornjaka. V beli majici in z mogočnim trebuhom. On se ne sekira, komaj je opazil gnečo. Ker tovornjakarji vedno čakajo, ne glede na varnostno situacijo v Evropi.

In nato nepričakovan zasuk … sredi te drame, ko so mirnost izgubili celo obmejni policisti, ko je državni sekretar pokazal s prstom na Bruselj, ki ni poslušal slovenske strani, smo uredbo zavrgli. Kar tako. Začasni suspenz. Do pred petimi minutami je še bila, potem pa je ni bilo več.

Kolone so izginile, kar smo označili kot dosežek. Seveda z absurdnim stopnjevanjem. Najprej smo popoln nadzor zmanjšali, potem pa smo ga opustili; predvsem pri osebah, ki pomenijo manjše varnostno tveganje. Pozabili pa so, da je zgodovinsko nerešljiv absurd terorizma prav v tem, da nikoli ne veš, kdo je oseba, ki pomeni manjše varnostno tveganje.

Varnostna predpostavka, ki je povzročila te silne zastoje, pa je ostala nespremenjena. Predpostavka, da so kolone pločevine, nastale zaradi popolnega preverjanja, ki posledično pomeni več evropske varnosti, je z ukinitvijo uredbe dobila svoje logično nadaljevanje. Če ni več vrst, ni več preverjanja. Če ni več preverjanja, ni več varnosti. In če je prej veljalo, da preverjanje preprečuje terorizem na tleh Evropske unije, pomeni, da ga odsotnost preverjanja omogoča. Bes čakajočih, ki so suspendirali uredbo, bo po logičnih predpostavkah nekoč v prihodnosti v smrt poslal njihove evropske sodržavljane. Neverjetno naključje bi bilo, da bi prav ti čakajoči nekoč postali žrtve in bi lahko politika rekla: »Sami so si krivi!« Pač pa bodo žrtve povsem nedolžni naključni mimoidoči, kot se to pač dogaja.

Neverjetna je neznosna lahkost cincanja z našo varnostjo. Predvidevamo, da je tisti, ki si je uredbo zamislil, imel na voljo podatke, analize in izračune, kaj takšen drastični ukrep pomeni. Predvidevamo, da so uredbo sprejeli odgovorni ljudje pri polni zavesti s polno odgovornostjo. Tako je praksa v slogu »smo si pač premislili« ne samo nerazumljiva, temveč tudi nesprejemljiva.

Še več o popolni zmedi znotraj evropske in seveda tudi slovenske varnostne politike pa pove naslednje dejstvo: pred letom in pol, ob migrantskem valu, nismo na slovenskem delu šengenske meje preverjali prav nikogar, danes pa bi radi preverili prav vse.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Čakajoč na varnost

11.04.2017

"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!

“Kdor čaka dočaka,” je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar.

Vse skupaj je bila parafraza popularnega izreka, ki od preloma tisočletja straši po planetu: »Manj osebne svobode za več varnosti!« Ta ameriški izum je bil, vsaj javno, v Evropi do nedavnega še tabu tema. Končno pa se je prejšnji konec tedna materializiral tudi na stari celini in to na slovenskih tleh; v nekoliko prilagojeni inačici se pri nas glasi: »Več čakanja za več varnosti!«

Ukrep, ki si so ga zamislili v Bruslju, je presenetljivo enostaven:

»Vsakega potnika, ki potuje v šengensko območje ali iz njega, bomo preverili do digitalnega spodnjega perila in ni hudič, da ne bomo polovili vseh potencialnih teroristov!«

Kot cinična pika na “i” takšnega razmišljanja se je istočasno zgodil Stockholm … a vrnimo se na slovensko-hrvaško mejo … Če ste čakali štiri ure pred mejnim prehodom, je bil izgovor, ki so si ga izmislili varnostni teoretiki, resnično popoln: “Čakate, da boste varni!” Se pravi, če bi vam obmejni organi omogočili mejo prečkati brez čakanja, bi lahko postali nekoč v prihodnosti žrtev terorističnega napada! Povedano z jezikom bruseljskih analitikov: “Bolje da sedite štiri ure v avtomobilu, kot da vas povozi tovornjak v peš coni katere evropskih prestolnic!”

Mimogrede: čakanje na meji se je lepo zlilo s problematiko čakalnih vrst v zdravstvu, ki smo jo reševali ob istem času. Tako čakalne vrste v prometu, čakalne vrste v zdravstvu, čakalne vrste v sodstvu lepo uokvirjajo našo čakajočo civilizacijo v večnem poklonu in hvaležnem spominu Beckettovega genija.

A na cestah so čakajoči potniki pobesneli; ali niso razumeli realne teroristične grožnje, ali pa so izračunali, kakšna je možnost postati žrtev s pomočjo procentnega računa – kjer so na eni strani žrtve terorizma v Evropi, na drugi pa število vsega evropskega prebivalstva. In so se z besnim negodovanjem izrekli, da raje nemoteno potujejo in s tem tvegajo terorizem, kot da čakajo pred mejo in si tako zagotovijo varnost.

Ob vsem tem se je nujno pojavila še obvezna ikonografija. Upravičeno sumimo, da imajo televizijske postaje na avtorskih pogodbah vedno ene in iste igralce, ki nastopajo ob zastojih na meji. Prvi igralec govori srbohrvaško in pravi, da je to sramota. Da tega še nikoli ni videl. Na sovoznikovem sedežu je njegova žena, ki kima v nemi potrditvi. Njegova vloga je, da razbesni tudi vas, ki udobno sedite doma. Drugi igralec je po navadi Nemec, ki se še bolj razjezi. Pove koliko ur čaka in kako je to mogoče. In ti kot Slovencu nabije kompleks Balkanca, ker se kaj takega v Nemčiji ne bi zgodilo. On doda vsej drami prepotrebno kredibilnost največjega evropskega gospodarstva. Potem pa je tu, za suspenz, še romunski voznik tovornjaka. V beli majici in z mogočnim trebuhom. On se ne sekira, komaj je opazil gnečo. Ker tovornjakarji vedno čakajo, ne glede na varnostno situacijo v Evropi.

In nato nepričakovan zasuk … sredi te drame, ko so mirnost izgubili celo obmejni policisti, ko je državni sekretar pokazal s prstom na Bruselj, ki ni poslušal slovenske strani, smo uredbo zavrgli. Kar tako. Začasni suspenz. Do pred petimi minutami je še bila, potem pa je ni bilo več.

Kolone so izginile, kar smo označili kot dosežek. Seveda z absurdnim stopnjevanjem. Najprej smo popoln nadzor zmanjšali, potem pa smo ga opustili; predvsem pri osebah, ki pomenijo manjše varnostno tveganje. Pozabili pa so, da je zgodovinsko nerešljiv absurd terorizma prav v tem, da nikoli ne veš, kdo je oseba, ki pomeni manjše varnostno tveganje.

Varnostna predpostavka, ki je povzročila te silne zastoje, pa je ostala nespremenjena. Predpostavka, da so kolone pločevine, nastale zaradi popolnega preverjanja, ki posledično pomeni več evropske varnosti, je z ukinitvijo uredbe dobila svoje logično nadaljevanje. Če ni več vrst, ni več preverjanja. Če ni več preverjanja, ni več varnosti. In če je prej veljalo, da preverjanje preprečuje terorizem na tleh Evropske unije, pomeni, da ga odsotnost preverjanja omogoča. Bes čakajočih, ki so suspendirali uredbo, bo po logičnih predpostavkah nekoč v prihodnosti v smrt poslal njihove evropske sodržavljane. Neverjetno naključje bi bilo, da bi prav ti čakajoči nekoč postali žrtve in bi lahko politika rekla: »Sami so si krivi!« Pač pa bodo žrtve povsem nedolžni naključni mimoidoči, kot se to pač dogaja.

Neverjetna je neznosna lahkost cincanja z našo varnostjo. Predvidevamo, da je tisti, ki si je uredbo zamislil, imel na voljo podatke, analize in izračune, kaj takšen drastični ukrep pomeni. Predvidevamo, da so uredbo sprejeli odgovorni ljudje pri polni zavesti s polno odgovornostjo. Tako je praksa v slogu »smo si pač premislili« ne samo nerazumljiva, temveč tudi nesprejemljiva.

Še več o popolni zmedi znotraj evropske in seveda tudi slovenske varnostne politike pa pove naslednje dejstvo: pred letom in pol, ob migrantskem valu, nismo na slovenskem delu šengenske meje preverjali prav nikogar, danes pa bi radi preverili prav vse.


17.01.2017

Zima zima bela, je tako bolela!

Kolumna Marka Radmiloviča. Ne preslišite!


10.01.2017

Varnosti prednost

Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.


27.12.2016

Naše smrti nikoli ne bodo dobile uredniškega komentarja

Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.


20.12.2016

Tina bi imela denar, Domen ne bere slovenskih medijev

Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.


13.12.2016

Pahor na ograji

Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.


06.12.2016

Kako smo se sporazumeli o ničemer

Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.


29.11.2016

Nina doživljenjsko

Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.


22.11.2016

Ključ do prihodnosti naše vode leži v njeni preteklosti

Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.


15.11.2016

Trumpova močvirja

Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.


08.11.2016

Janko in Metka na maratonu

Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.


25.10.2016

"Dan suverenosti" praznujemo v polni formi

Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.


18.10.2016

Propadli infrastrukturni projekti s števniki

Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.


11.10.2016

Trava je pol zdravja

Tedenska glosa Marka Radmiloviča.


04.10.2016

Priljubljenost na toboganu

Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.


27.09.2016

Pi... v parlamentu

Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.


20.09.2016

Jugonostalgija dva pika nič

Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.


13.09.2016

Država na državni zatožni klopi

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


06.09.2016

Poletje 2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.


05.07.2016

Napotki za festivalsko poletje

Tedenska glosa Marka Radimiloviča.


28.06.2016

Popolni brexit

Tedenska glosa Marka Radmiloviča.


Stran 18 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov